Kako je prišlo do sodelovanja s Festivalom Ljubljana?
Na Festival Ljubljana sem naslovil prošnjo, da bi rad sodeloval z njimi, glede na to, da nastopam po evropskih festivalih in živim v tujini. Želim se namreč pokazati tudi doma, še posebno na takšnem prestižnem festivalu. Ugodili so mi, zaradi česar sem bil zelo vesel in počaščen.
Zakaj ste izbrali ravno Miho Haasa?
To je najino prvo sodelovanje. Na izbiro sem imel zelo veliko pianistov iz vse Evrope. Odločil sem se za našega. Osebno sva se poznala le na »živijo«. Od mene je starejši skoraj deset let. Rad preizkušam različne pianiste in z vsakim najdem nov ton. Zdaj poleti delam v festivalskem orkestru Tiroler Festspiele Erl, a sem si skrajšal delo za en mesec, tako da sva imela z Miho že veliko vaj, teden dni pred koncertom pa bova imela še intenzivne. Mislim, da je to dovolj za profesionalce. Že zdaj pa lahko rečem, da sem se odločil prav. Miha je namreč zelo fleksibilen in muzikalen. Zelo hitro sva našla skupno barvo zvoka.
Koliko vam je pri glasbeniku, s katerim sodelujete, pomembno njegovo obvladanje inštrumenta, koliko pa, kakšen človek je?
Jaz že takoj vidim človeka, kakšen je – je bolj pozitiven ali je bolj miren … To se potem pozna tudi pri igranju. Jaz sem zelo eksploziven, komunikativen in odprt, Miha pa je bolj umirjen, resen in študiozen. Mislim, da je prav, da sva si malo »nasprotna«, ker potem nastane ravno pravi zvok.
Sta program določila skupaj?
Ne. Malo sem se posvetoval s svojo nekdanjo profesorico in sem se odločil, da bo celoten repertoar v A-duru. Začela bova z Boccherinijevo sonato, nadaljevala pa z Beethovnovo sonato, Schumannovo Fantasiestücke, Schubertovo sonato za arpeggione in Paganinijevimi variacijami na eni struni. Septembra bom izdal zgoščenko s posnetkom koncerta iz Križank. To bo moj prvi album, imenoval pa se bo In l'a, se pravi V A-ju.
Vam je kaj drugače igrati pred domačim občinstvom kot pred tujim?
Zame so vsa občinstva enaka. Vedno se pokažem v najboljši luči in se poskušam že takoj, ko pridem na oder, povezati s poslušalci, da ustvarim svoje ozračje in uživam v tem.
Prvič ste za violončelo poprijeli pri štirih letih. Zakaj ste se odločili ravno za ta inštrument?
Imam štiri leta starejšega brata, ki je se je učil igranja klavirja, in sem se sprehajal po glasbeni šoli. Preizkušal sem različne inštrumente. Pri profesorici violončela Kseniji Trotošek Brlek pa sem videl, da so vsi, ki so prišli ven, dobili velike čokolade. S tem me je »kupila«. To je razlog, da zdaj igram čelo. (smeh) Ko sem dobil veliko čokolado, sem rekel mami: »To je to!« Po vsaki opravljeni uri mi je dala čokolado. Sčasoma se je to sicer nehalo, jaz pa sem v tem času že vzljubil violončelo. Hkrati sem igral še klavir pri profesorju Igorju Bravničarju, a kot drugi inštrument, čelo je prva ljubezen. Bil sem tudi zelo nadarjen za nogomet. Slaviša Stojanović je mojim staršem rekel, da jim zagotovi, da bo iz mene naredil nogometno zvezdo. Potem pa je mama prišla na tekmo, slišala raznorazne besede in je rekla: »To moj sin ne bo!« Malo mi je bilo težko, da sem moral »na silo« nehati, a vse ima svoj začetek in konec.
Se vam je kdaj zdelo, da kaj zamujate, ker ste tako predani violončelu?
Kar sem zamudil, je mogoče malo druženja s svojimi pravimi prijatelji. Oni so imeli veliko časa konec tedna. Jaz pa sem pri 13 letih začel študirati čelo v Firencah pri svetovno znani Natalii Gutman, na Akademijo sem se vpisal pri 14 letih, tako da sem v enem tednu delal tako gimnazijo kot Akademijo, ob koncih tedna pa sem bil v Firencah. Tako je bil čelo z mano vse dneve do 18., 19. leta. Potem sem šel v Nemčijo in se je malo spremenilo, ampak tempo je ostal enak – ni tako intenziven, je malo bolj umirjen. So me pa prijatelji razumeli. Zdaj vidijo rezultate. Zelo so ponosni name, pridejo na moje koncerte.
Niste ob tem hudem tempu nikoli pomislili, da bi inštrument postavili v kot in počeli kaj drugega?
Pridejo dnevi, kot pri vseh poklicih, ampak ne vem, čudna je ta ljubezen do čela. Ker vsak dan spoznaš kaj novega, kaj novega vadiš, nekaj gre, nekaj ne gre – ta energija me vodi naprej. Nikoli ni popolno. Popolnosti ni. Polpolnega glasbenika ni, vsak dela napake. Mogoče jih roboti ne, mi pa smo krvavi pod kožo.
Koliko ur na dan v povprečju vadite?
Odvisno od repertoarja. Zdaj za Festival Ljubljana se kar veliko pripravljam. Teh sonat že nekaj let nisem igral. Sicer pa, če so manjši koncerti, malo manj (glede na obseg repertoarja), če so veliki koncerti, pa zagotovo najmanj šest ur.
Kaj najraje izvajate?
Jaz sem večni romantik, tako da dela Schuberta, Schumanna, Dvořáka, Elgarja ... To je moj dom. Moderne stvari so mi tudi všeč, na primer Lutosławski in Hindemith.
Sami pa niste še ničesar poskusili napisati?
Moj oče je skladatelj, tudi moj dedi je nekaj pisal, jaz pa sem »anti« za to. Nisem poskusil in me niti ne zanima, jaz zgolj rad izvajam, se posvetim, da skladbo natančno analiziram, preberem njeno zgodovino, analiziram harmonsko, se posvetim delu, dinamiki, duši – da res pripravim skladbo tako, kot je treba.
Kaj pa se predvaja v vašem predvajalniku glasbe?
Pop, jazz, r & b, funk, dober house … Vse, kar je kakovostno.
Zaposleni ste pri Bamberških simfonikih ...
Da. Januarja lani sem v Nemčiji končal doktorat. Konec aprila je bila avdicija in sem se prijavil. Za mesto akademista nas je bilo 40, vsi izjemni čelisti, tako da sem bil že presrečen, da sem prišel v finale v tretji krog. Potem pa smo imeli še dva dodatna kroga, ker se niso mogli odločiti, in nato so me sprejeli. Zdaj sem tam na praksi. To je zelo dobro izhodišče za vse svetovne orkestre.
Zakaj ste se odločili za zaposlitev v orkestru in ne za samostojno pot?
Še vedno imam visoke cilje. Je bil pa to eden od ciljev, ker če orkestrske igre ne opraviš do 26., 27. leta, nimaš vstopa v orkestre pod črko A, tudi vabila težko dobiš. Še vedno pa me zanima tudi samostojna kariera. To je pravzaprav moj prvi orkester, v katerem igram. Do zdaj sem nastopal v duetu, triu ali v recitalu, zato je to kar velika sprememba. S tem, ko sem postal član orkestra, sem dobil precej dodatne izobrazbe, saj je v orkestru 12 čelistov – vsi moramo enako delovati, igrati na enakem delu loka, v enaki dinamiki, paziti moraš, da nisi glasnejši od svojega zunanjega soseda, poslušati moraš spredaj in zadaj … Komunikacija mora biti »v nulo«. To je povsem druga priprava. Je pa zelo dobro, da se naučiš, in glede na to, da je orkester svetovni, je odlično. Všeč mi je tudi, ker veliko potujemo in nastopamo v velikih dvoranah.
Solist in hkrati član orkestra pa ni mogoče biti?
Če si solo čelist v orkestru, imaš šest mesecev prosto, tako da se lahko posvetiš recitalom in koncertom, ampak to je zelo težko. Ali se odločiš za samostojno pot, torej da imaš dobro agencijo, menedžment, da se zelo dobro prodajaš, da nisi odvisen od orkestra, ali pa imaš načrt B, torej zagotovljeno plačo in malo manj recitalov. Se pa vidi razlika med solo čelistom Berlinske filharmonije, ki je sicer odličen čelist, in med Gautierjem Capuçonom. To je nekaj povsem drugega.
Se pogosto vračate domov? Se radi vračate?
Ja, rad se vračam domov. Rojen sem v Ljubljani, tu imam starše, družino, vse svoje prijatelje. Zdaj sem kar precej doma, sem pa skoraj vsak mesec v tujini.
Bi tudi delali doma, če bi bili pogoji za to?
Zagotovo. Pri nas včasih na žalost ne šteje le kakovost, ampak »veza«. Saj je tudi v tujini tako, ampak se gleda kakovost glasbenika v celoti: po videzu, oblačenju in igranju.
Se vam je pa v Ljubljani zgodila velika tragedija …
Res je. Pred štirimi meseci so mi sredi Ljubljane iz avta ukradli čelo in vse tri loke. Na Viču sem imel koncert za neko podjetje in sem šel v BTC zamenjat srajco. Avto sem pustil zaklenjen na avtobusni postaji. Ko sem prišel ven, sem odklenil avto, se usedel in čela ni bilo notri. Najprej sem mislil, da sanjam. Tam imajo sicer kamero, ampak že eno leto ne deluje. Imel sem vrhunsko opremo. Čelo je bilo iz Benetk, letnik 1840. Starši so zanj plačali 200.000 evrov. Res lepotica od inštrumenta. V kovčku sem imel tudi tri loke: enega za 5.000 evrov, enega za 8.000 in enega za 24.000 evrov. Kriminalisti so mi rekli, ali je šlo za organizirano akcijo in mi ga bo nekdo pustil pred vrati – dokumentov, ključev in telefona mi namreč niso vzeli – ali pa ga bom našel v Ljubljanici. Moram reči, da so bili kriminalisti zelo v redu. Takoj so zaprli meje, vse tovornjake so pregledovali ... Pravijo, da čez mejo ni šlo. To je zame res velika tragedija. Za Festival Ljubljana imam zdaj nadomestni čelo. Ampak čelo je duša, to je kot otrok – navajen si na svoj ton, na en položaj. Zdaj se moram na novo navajati, nisi sproščen, ko igraš.
Na svojem inštrumentu lahko uživaš, roka dela svoje, tu pa ne. To je res velika smola. 12 let sem ga imel in sem se ga tako navadil, da sem vedel za vsak milimeter, kje je njegova duša. Z njim sem v Bambergu dobil avdicijo – zaradi zvoka. Drugi so bili mogoče tehnično bolj pripravljeni od mene in so imeli več izkušenj v orkestru, a na koncu zmaga barva. Dobro, da imam nekaj prijateljev, da so mi uredili nov inštrument in loke. To je drag šport. Nogometaši na mesec dobijo 20.000–30.000 evrov, medtem ko ti kupuješ inštrument za 200.000, za koncert pa prejmeš 3.000 evrov. Računica je zelo slaba. Saj počasi ti raste cena. Najbolj znani imajo na koncert 20.000–30.000 evrov. Njim gre. Eden od teh je Gautier Capuçon. A takšnih, kot je on, je milijon. On nikoli ni bil na nobenem prestižnem tekmovanju. To je druga zgodba. To je Pariz, podpora države, sponzorji, menedžerji, prodajanje ... Ti pa lahko imaš milijon tekmovanj, pa nič. Veliko je odvisno od sreče in dobrega agenta. Slednjega pa lahko dobiš le na tekmovanjih.
Kaj najraje počnete v prostem času?
Rad poslušam dobro glasbo, se družim s prijatelji, zdaj poleti grem malo na morje, pozimi kakšno smučanje …
Se ne bojite poškodb?
Se jih. Imel sem že nekaj poškodb zaradi igranja nogometa in košarke, tako da se zdaj malo izogibam tem športom, namesto tega pa ždim v lokalih. (smeh)
Kakšni so vaši cilji?
Zdaj imam kar pestro. Rad bi vstopil v enoletni mojstrski tečaj Louisa Vuittona pod vodstvom Gautiera Capuçona, januarja imam na Kitajskem deset samostojnih koncertov – s komornim orkestrom iz Italije bom izvajal Haydn čelo koncert. Rad bi bil uspešen na samostojni poti, ker sem od četrtega leta tako naravnan, in mislim, da bo vse ob svojem času.
