Manca Pirc je z glasbo povezana že od mladih nog, saj prihaja iz glasbene družine. V glasbeni šoli je izbirala med klavirjem in violino in se na koncu odločila za slednjo. Sprva jo je glasbena pot vodila v narodno-zabavne vode. Ko se je odločila za študij nemškega jezika, pa je spoznala, da lahko združi dve strasti. Prelomen je bil nastop na glasbenem festivalu v Avstriji, kjer je zmagala in spoznala ljudi, s katerimi sodeluje na nemško govorečem trgu.
»Predvsem babica po očetovi strani ter njegova teta in stric so imeli veliko vpliva na začetek moje glasbene kariere. Velikokrat sem kot punčka pela ob spremljavi harmonike ali se s kuhalnico v roki, ki je bila nadomestilo za mikrofon, pretvarjala, da pojem na glasbo, ki je prihajala iz kasetofona,« se spominja Manca Pirc, ki so jo starši vpisali v glasbeno šolo, ko je bila stara sedem let. »Na zasebnih urah sem se učila igrati na klaviature, po dveh letih pa sem šla v pravo glasbeno šolo. Na voljo sem imela klavir in violino. Razmišljala sem zelo praktično, saj violino lahko nosim s seboj. Imam svojo violino, na katero igram na nastopih, doma pa tudi več kot sto let staro violino, ki je bila last babičine pratete. To glasbilo mi sicer veliko pomeni, a služi le še kot okras in dragocen spomin na prednike.«
Manco je glasba močno povezala z bratom. »Kot starejša sestra sem na Luko zelo ponosna. Kadar sem slabe volje, mi s harmoniko vedno polepša dan. Vežejo naju tudi skupni nastopi na prireditvah in družinskih zabavah. Vedno mi bo ostal v spominu nastop v oddaji Slovenski pozdrav. Skladba Vajina pomlad je bilo presenečenje za starše, ki so praznovali obletnico poroke. Pesem sva sama napisala in jo tudi uglasbila.«
Kmalu po tistem je šla Manca iz narodno-zabavnih v bolj popularne glasbene vode. Ji pa glasba kroji njen vsakdan. »Pop, rock, house, jazz in navsezadnje tudi narodno-zabavna glasba. K njej se zatečem, ko mi česa primanjkuje, saj mi odpre ventile ali pa doda tisto, kar iščem. Vsak človek je edinstven, in podobno je tudi z glasbo. Težko bi prisegala na eno samo zvrst.«
Manca meni, da jo je narodno-zabavna glasba tako zaznamovala, da bo vedno ostala del nje. »Tudi v prihodnje bom sodelovala z bratom. Ne sicer kot pevka ali izvajalka, temveč kot avtorica glasbe in tekstopiska,« pravi, saj je lastno glasbo začela pisati že v osnovni šoli. Njena glasbena pot pa jo je vodila v tujino, kjer se je srečala z nemškimi šlagerji. »Že kot majhna punčka sem se s pomočjo televizije in glasbe učila nemško. Spomnim se, kako mi je stric, ko smo bili na obisku v Nemčiji, pokazal plošče nemških šlagerjev, med katerimi je bila meni zelo ljuba Andrea Berg.« A Manci se niti sanjalo ni, da se bo odločila za študij germanistike in jo bo to povezalo tudi z glasbo. »Zasluge za to, da sem se seznanila s svojim založnikom, producentom in drugimi glasbenimi prijatelji iz Avstrije, imata prijateljici s fakultete. Spodbudili sta me, da se prijavim na glasbeni festival v Avstriji, kjer sem z avtorsko božično skladbo Es ist Weihnacht zasedla prvo mesto in spoznala ljudi, s katerimi sodelujem.«
Manca ima za seboj izjemno leto. »Z Rokom Lunačkom in Blažem Hribarjem smo ustvarili videospot za pesem Na dlani srce. Izdala sem prvo zgoščenko v Avstriji Wir tanzen immer noch. Pred kratkim je izšla skladba, ki je nastala v sodelovanju z avstrijskim didžejem Davidom Rittom in producentom Johnnyjem Sommererjem z naslovom My Oxygen ali Moj zrak.«
Poleg glasbe ima Manca veliko drugih konjičkov. »Rada potujem po svetu in po Sloveniji, obožujem morje, sonce in naravo, kjer se najraje sprehajam s psičko in tečem. Moj nekoliko nenavaden konjiček je zbiranje štiriperesnih deteljic, imam jih že okoli trideset. Obožujem ples in poleti pridejo na vrsto veselice.«
