Na svoji poti se je spoprijemal z mnogo ovirami, vendar je te dni edini, pa tudi najmlajši slovenski paraolimpijec, ki se je za medalje potegoval v monoskiju.
Mladeniča, ki bo novembra postal polnoleten, smo ujeli tik pred odhodom v Pjongčang, kar je zanj velik izziv, pa tudi organizacijski dosežek, saj ima s seboj kopico prtljage, ki jo je bilo treba spraviti na drugi konec sveta. Tja se je odpravil sam, brez mame Tanje, ki mu vsa ta leta stoji ob strani in podpira pri doseganju njegovih sanj. Jernej je začel smučati že pri dveh letih, na klancu blizu doma na Hrušici. S plastičnimi smučkami se je spuščal po, kot se mu je zdelo takrat, velikem hribu. Vsako leto mu je šlo bolje, do petega leta, ko je doživel in preživel hudo prometno nesrečo. Dva tedna je bil v komi, zdravniki pa so se ves čas borili za njegovo življenje. Med drugim so mu šest ur operirali glavo, imel pa je tudi poškodovano hrbtenjačo. Mamo je najbolj skrbelo, ali bo preživel. Ko je izvedela, da ne bo mogel hoditi, mu je povedala kar sama. On pa jo je vprašal, ali bo lahko smučal. Vendar je bila pot do tega, da je njen sin stopil na smuči, dolga, težka in polna ovinkov. Pravi podvig je bil Jerneja pripeljati v URI Soča, saj se je po nesreči, ki se je ne spominja, tako bal avtomobilov in vožnje z rešilnim vozilom, da ne bi šel v avto za nič na svetu. Vsa reševalna ekipa se je preoblekla v junake nanizanke Naša mala klinika in so »zaigrali«, da ga bodo peljali z rešilcem. Namenoma so ga pokrili z rjuho, ki jo je ob prihodu odgrnil in prestrašil sestro. Vsi so se dodobra nasmejali. Tri leta po nesreči so ga postavili na smuči. »To je ljubezen, ki nikoli ne mine. Z vsem srcem sem predan smučanju,« pravi Jernej. Njegova pot navzgor se je začela, ko je v toplicah srečal Gala Jakiča, ki mu je ponudil pomoč. Pri devetih letih je jasno napovedal svoj cilj – udeležbo na paraolimpijskih igrah.
Sledil je sanjam
Za dosego svojih sanj je skoraj nečloveško garal. Ko pri nas še ni snega, ga trener do petkrat tedensko vozi na treninge v Avstrijo, nato pa preseli treninge v Kranjsko Goro. Nastopa na tekmah po Evropi, po Ameriki pa ne, ker so predrage. Mama Tanja je od nesreče doma in ima status mame otroka s posebnimi potrebami. Njenega Jerneja nič ne ustavi. Edina stvar, ki je malce obstala, je šola. Obiskuje tretji letnik športnega oddelka gimnazije na Jesenicah. Zaradi treningov precej manjka pri pouku. Ravnateljica mu poskuša iti čim bolj na roko. Zaradi težav z disleksijo ima tudi odločbo, kar mu omogoča podaljšano pisanje testov in večje črke. »Pred odhodom sem šel pozdravit sošolce, po vrnitvi iz Južne Koreje si bom najprej malo spočil, nato pa se lotil še šole. Ne glede na invalidnost nimam doma nobenih popustov. Ravno tako moram pospravljati in pomagati mami, ki je moja največja zaupnica, saj prva izve tako dobre kot slabe stvari,« pravi.
Glede na njegovo mladost in zagnanost pa bo njegova kariera še dolgo trajala. Neverjetno je, kako samoumevno Jernej jemlje svojo invalidnost: »S tem, da sem na vozičku, nimam težav. Ko se usedem vanj, je to del mene. Če ne bi bil na vozičku, zdaj ne bi šel na olimpijske igre,« pravi mladi športnik, ki ima veliko zgledov. Dobra prijatelja sta s še enim Hrušičanom, Anžetom Kopitarjem, le malo ljudi pa ve, da je v Pjongčangu zanj navijal tudi njegov boter, član skupine Čuki Matjaž Končan.
