Že Jožetov oče je nosil brke in njemu so bili zelo všeč. »Prej sem delal kot finančnik in si brkov nisem mogel privoščiti, potem pa … Bilo je kakšnega pol leta po tem, ko sem pustil omenjeno službo, in smo bili na deskanju. Imeli smo tematski žur, a se ne spomnim več, za kaj je šlo, bilo pa je nekaj povezano z obdobjem v sedemdesetih ali osemdesetih letih. Bril se nisem približno deset dni, kar je bilo dovolj, da mi je pognalo toliko dlačic, da je bilo vse skupaj približno podobno brkom. Moja žena, ki je bila takrat še moje dekle, je rekla, da sem grozen, in prav to me je nekako izzvalo, da si brkov nisem obril. Sem pa že takrat čutil, da potrebujem nekakšno prepoznavnost. In nisem se zmotil. Denimo ko so me povabili na avdicijo in me izbrali za vodenje oddaje Slovenija ima talent, so mi zabičali, da si brkov nikakor ne smem obriti.«
Jože je prepričan, da vsak potrebuje nekaj, po čemer postane prepoznaven, in verjame, da so brki sila poceni trik. Si jih pa čez poletje obrije za kakšen mesec, a se takrat zdi sam sebi čuden.
