»Ne zdaj,« je bil edini komentar, ko je novinarka enega najbolj nadarjenih slovenskih igralcev in voditeljev Jurija Zrneca ob prihodu na ljubljansko sodišče prosila za komentar o usodnem dogodku izpred dobrih petih let, ko je na predstavi Nežka se moži padel in utrpel kompliciran zlom gležnja. Zdravniki so ga pokrpali – z operacijo so mu vstavili dve ploščici in šestnajst vijakov, za igralca, ki na odru ljudi začara in mu jedo iz roke, pa se je kalvarija šele začela. Zdravstvene težave so se mu začele vrstiti druga za drugo: naslednja štiri leta je hodil s pomočjo palice, vmes je bil še v bolnišnici, kjer so mu pomagali pri pljučni emboliji. Mnogi so stiskali pesti, da bi se čim prej pozdravil. S tem pa njegovih zdravstvenih težav še ni bilo konec. Igralcu, ki je bil vajen biti ves čas v pogonu, poleg dela v matičnem gledališču sodelovati še pri kopici drugih projektov in snemanju reklam, je prisilno mirovanje pustilo velik davek: s problemi so se mu kopičili tudi kilogrami. Sreča v nesreči je bila, da je spoznal prijetno temnolasko Aleksandro Ilijevski, ki mu je stala ob strani v najtežjih trenutkih. Podpirala ga je in spodbujala, ko mu je bilo najhuje in ko ni vedel, kako naprej. Letos bosta praznovala tretjo obletnico ljubezni, lani sta se preselila v večje stanovanje, je skrben očka hčerkama Leni in Lori, spet je začel več delati. Trenutno blesti v številnih reklamah in predstavah.
In ker igralci v Drami že dolgo opozarjajo na neznosne in zaradi dotrajanosti osrednjega slovenskega gledališča nevarne delovne razmere, zgodilo pa se ni nič, se je Jurij odločil za odškodninsko tožbo. Zahtevani znesek ni ravno majhen – 55 tisoč evrov, vendar se v takšnih primerih postavi visoka vsota, nato pa se obe strani dogovarjata o primerni višini. Na sodišče pa so kot priči povabili še Jurijeva kolega Nino Valič in Bojana Emeršiča, ki sta bila tistega usodnega dne z Jurijem na odru. Njuno pričanje je bilo enotno: dejala sta, da v Drami igralci zaradi dotrajanosti nosijo glavo na pladnju. Morda pa je Jurij vizionar, ki je imel toliko poguma, da si je upal opozoriti na neznosne razmere, v katerih nastajajo večkrat nagrajene predstave, in se bodo stvari končno le izboljšale. Res pa je tudi, da mu noben denar ne more vrniti let trpljenja.
