Tudi če kakšen o sebi česa morda ne bi povedal, so pri odgovoru na vprašanje hitro priskočili na pomoč drugi člani. Mitja Ferenc, Valentin Južnič, Martin Marinč, Jernej Pečjak, Brane Počkar ter Toni in Uroš Obranovič glede na kilometrino, ki so jo zaradi glasbe skupaj prevozili, drug drugega pač poznajo do obisti.
Siti na več načinov
Vadili so že vsepovsod med Ljubljano, Kočevjem in Faro, od koder so doma. Večinoma so svoj prostor našli pri sebi doma, kjer je bilo zabavno. Pri Martinu je pod kozolcem krava Cila prišla za uho obliznit Braneta, pri Branetu doma pa se je med vajami domači maček Ferči (ime ima seveda poseben pomen) vedno kam skril vsaj za dan ali dva, da ga je bilo treba iskati. Desetletje pa so Prifarci imeli prostore za vaje v ljubljanskem Štepanjskem naselju v kapucinskem samostanu. In če potegnejo skupni imenovalec pod vaje vseh treh desetletij? »Hja, vedno jih končamo s pojedino,« povedo v en glas.
Mi smo se jim pridružili na vajah, ki so jih imeli v središču Ljubljane na zastekljeni terasi, kjer živi Mitja Ferenc s partnerico in scenaristko njihovih koncertov Rosvito Pesek. Edina ženska članica zasedbe je na vaji tudi aktivno sodelovala. Njeno vrtenje za štedilnikom, kjer so se kuhale kranjske klobase, zelje in žganci, zraven pa cvrčali ocvirki, je moške navdalo z voljo, da jim zadano na vaji čim prej uspe, da bodo lahko segli po dobrotah. Zadovoljni so nam zaupali, da je Rosvita izvrstna kuharica, čemur je pritrdil tudi najzahtevnejši član, kar zadeva kulinariko, Valentin, ki je imel pred četrt stoletja celo svojo gostilno. A tudi ko Rosvite ob eni od vaj ni bilo doma, je Mičo (kot pravijo Mitji) narezal izvrstno suho salamo in meso iz tunke, pa zaseko s česnom je dodal, tako da jim kljub odsotnosti gospodinje ni bilo hudega.
Prav Mitja pa velja za najbolj izbirčnega jedca med vsemi – medtem ko so drugi navdušeni nad pečenim jagenjčkom, divjačino in podobnimi specialitetami, je on dosmrtni oboževalec krompirjeve solate. Šef Martin pa prisega na fižol v vseh njegovih različicah, ki pa ga vedno naroči v »prifarščini« kot fažon in mora potem natakaricam razlagati, kaj pravzaprav želi. A v svojem jeziku namerava kljub komunikacijskim šumom vztrajati. Ker je o pregrehah za brbončice najmlajši član Uroš vztrajno molčal, smo pobarali še njega. »Po vajah sem sit njih,« se je izjasnil in pokazal na starejše kolege.
Po domače in po tuje
Enkrat v vseh skupnih letih se jim je zgodilo, da jih je vseh sedem imelo občutek, da so vadili brez zveze. Ko je Slovenija prevzela predsedovanje Evropski skupnosti, so namreč dobili povabilo v oddajo, kjer bi zapeli skladbo Jesensko listje v slovenščini in francoščini, ker smo predsedovanje prevzeli od Francije. Ker nihče ni vešč francoščine, so več kot teden dni vadili kot nori – in na koncu jim je uspelo. A so skladbo, za katero so porabili največ časa, da so jo zvadili do brezhibnosti, zapeli samo v tisti oddaji in nikoli več.
Tudi tokrat so na vajah izvedli nekaj mednarodnega – učiteljica Tina Južnič jih je v (na srečo) zelo prostorni dnevni sobi namreč učila grški ples sirtaki. A so možakarji prepričani, da jim ne bo prišel prav le kot del programa na koncertih, temveč ga bodo zagotovo izvajali tudi zasebno. »Sploh pa pas pri kostelski narodni noši zelo spominja na grškega Zorbovega, tako da smo na precej domačem terenu,« so nam samozavestno pojasnili.
Ko smo se ob njihovem potu, ki so ga izlivali med vajo, že nekako spoprijateljili, so nam možakarji zaupali celo, kdo med njimi velja za najbolj tečnega, kdo je neodgovoren in kdo izmuzljiv, komu pravijo modrec in kdo je največkrat zmotljiv, komu se vedno mudi domov in kdo je najbolj bolehen … A bi bilo poimensko navajanje verjetno kar malce prevelik poseg v njihovo intimo.
