Je že tako, da so njegove pesmi tako romantične, polne hrepenenja in upanja, da drugače sploh ne more biti. Ali pač? Njegova žena Božena kljub vsemu ni nasedla lepim besedilom in njegovemu božanskemu glasu. Zanjo se je moral potruditi drugače.
Veliko ljudi priznava, da so se prav na vaših koncertih zaljubili. Ste s pesmijo osvojili tudi srce svoje žene?
Ne, nisem. Ko sva se spoznala, sploh ni poslušala te zvrsti glasbe, ki sem jo takrat kot 22-letnik igral v restavracijah. In če mi ne bi bilo treba vrniti usluge prijatelju, ki me je vozil na koncerte, se morda sploh ne bi spoznala. Tako pa sem – čeprav nerad, ker mi je bilo nerodno, da mu držim svečo – prijatelja pospremil na pijačo, ker mu je bila všeč neka punca, ta pa je s seboj pripeljala še prijateljico. Ta prijateljica je bila moja bodoča žena. Sprva nama je bilo zoprno, ker morava zaradi njiju sedeti skupaj, potem pa sva se začela pogovarjati in čez čas sva ugotovila, da sva si všeč. Zdaj sva skupaj že več kot 25 let, in to kljub moji nepopolnosti in vsemu, kar nama je prineslo življenje. Zaradi nje je moje življenje lepše.
In bogatejše za tri krasne otroke, kajne. Bo šel vsaj kateri od njih po vaših stopinjah?
24-letna Mija je že doštudirala, 22-letna Antonia končuje fakulteto, 18-letni Petar pa se je zdaj vpisal v prvi letnik. Krasni otroci so, vendar nobeden od njih noče po mojih stopinjah. Zdi se mi, da jim zaradi mojega poklica ni bilo vedno lahko v življenju. Pogosto me ni bilo ob njih, ko so me potrebovali. Priznam, da zdaj, ko nisem več toliko na poti, pogrešam njihovo družbo. Z veseljem bi se družil z njimi, ampak zdaj so oni že tako veliki, da gredo vsak svojo pot.
Mogoče pa pridejo kmalu vnuki, pa boste z njimi nadoknadili zamujeno?
Upam, da res.
Letos poleti ste praznovali 50. rojstni dan. Ste si privoščili kakšno slavje?
Za zabavo sploh ni bilo časa. Z Boženo sva imela letos tudi 25. obletnico poroke, pa nisva nič slavila. V življenju sem se toliko izčrpal, utrudil in razdal, da sploh nisem zbral dovolj moči za lastno fešto. Saj razumete, kako je to. Jaz ne prodajam gum in avtomobilov, temveč se vedno razdajam na koncertu. In to je lahko zelo naporno.
Ne glede na to vaši oboževalci že komaj čakajo na vaš nastop na Aktualovem koncertu. Ste tudi vi že kaj nestrpni?
Sam sem pred vsakim nastopom vedno pozitivno vznemirjen. In tudi tokrat je tako. V Stožicah še nisem nastopal in komaj že čakam, da stopim na oder. Brez sramu tudi priznam, da imam po vseh teh letih še vedno pred vsakim nastopom nekaj treme, ker vsakokrat čutim veliko odgovornost do ljudi. Predobro se zavedam, da so ljudje, ki me poslušajo, tisti, ki so me naredili, in ne, da sem se naredil sam. Tudi sicer hočem v življenju ljudi razveseljevati. Rad bi, da vsaj za uro ali dve pozabijo na težave, ki jih imajo v življenju.
Ampak vaše pesmi po večini govorijo o trpljenju, hrepenenju, bolečini. Ste res toliko trpeli?
Trpel? No, ne bi rekel, da sem ravno trpel, je pa res, da sem že kot najstnik rad pisal pesmi o neuresničenih željah, sanjah, in da so mi prav te žalostne pesmi pomagale, da sem se počutil bolje. Sicer pa rad pišem pesmi, ki imajo v sebi neko življenjsko sporočilo. Vsaka moja pesem, najsi je še tako žalostna, nosi v sebi upanje, luč na koncu predora. S tem pa prinašam tudi srečo in veselje ljudem.
Od kod ta vaša skrb za soljudi?
Verjetno sem do tega prišel, ker prihajam iz revne družine. V življenju sem si od nekdaj želel le to, da bi bili ljudje okoli mene srečni. Nikoli me, na primer, niso zanimali denar, slava in oblačila prestižnih blagovnih znamk. Sicer vozim drag avto, ampak zgolj zaradi varnosti. Sicer pa je moj glavni cilj že od nekdaj samo ta, da se ljudje, ki me poslušajo, z mano zabavajo. Tisti, ki z menoj delajo, pa, da so zadovoljni, da imajo delo in da so zanj pošteno plačani.
Ste se pa v zadnjem času malo umirili, kajne? Nimate več toliko koncertov.
Delam, kolikor lahko. Zdaj imam 50 let in čedalje težje mi je potovati. Hrepenim po domu, miru in že dlje časa najavljam, da bom zmanjšal število koncertov. Moram se paziti, saj tudi zdravje ni več tako trdno, kot je bilo. Seveda pa ne bom nikoli nehal peti, ker to preveč rad počnem.
