Ena najboljših slovenskih atletinj, petintridesetletna metalka kopja Martina Ratej, je ženska, ki ne pozna poraza. Tudi kadar ji ne gre najbolje, zna zbrati zgolj drobce moči in riniti naprej. Dokler ni začela sodelovati s trenerjem Lovrom Umkom, se je že zdelo, da bo morala končati športno pot. Ljubljančan pa zna iz nje izvabiti najboljše. Pred tem si je pomagala tudi z alternativnimi metodami, pomagala sta ji tudi Marjan Ogorevc in Brane Skubic. »Toliko sem že dala skozi, da se zlepa ne predam. Šport mi je dajal moč, ko sta mi drug za drugim umrla brat in mož, morala sem sama poskrbeti za sinova Marcela in Matica. Naučila sem se osredotočiti, znati predihati, ko je težko, se postaviti zase, verjeti sebi, na sami tekmi pa odmisliti preostale tekmovalke, si ustvariti samozavest. Za to ni čarobne formule,« pravi Martina, ki je bila zadovoljna, da ji je na nedavnem svetovnem atletskem prvenstvu v Londonu uspelo priti v finale in je bila na koncu deveta na svetu. Po neuspehih je celo razmišljala, da bi se poslovila od treningov in tekem. »Tudi slabi rezultati znajo biti motivacijski. Takrat si rečem, da bom še bolj trenirala, da me druge ne bodo premagale,« se smeji Martina in pravi, da sta sinova komaj čakala na njeno vrnitev v Slovenijo. Tam so ji sosedje, ki cenijo skromnost, delavnost, preprostost in srčnost Ratejevih, pripravili topel sprejem, ob katerem so se ji orosile oči. »Največja zmaga je, da imaš srce na mestu. Iskrene čestitke, draga naša Martina! Za nas si zlata, ker si, kar si,« so ji dejali.
Črna kronika
Križi in težave Martine Ratej
Za sovaščane je zlata.
