Novice Svet24

Čeprav je oblikovala na desetine vlog v gledališču in bila kar trikrat komedijantka leta, je Vesno Pernarčič med najbolj prepoznavne slovenske igralke izstrelila serija Ena žlahtna štorija. Tisto je bilo res divje obdobje, saj je delala z majhnim otrokom, kar še malo ni bilo enostavno. Sodelovala je še pri nanizanki in gledališki predstavi Mame in kopici drugih projektov. Mislila je, da bo zmogla vse, vendar ni bilo tako. Njeno telo se je uprlo, bilo je vsega preveč. »Po končani Štoriji je bil moj najmlajši sin Krištof star eno leto. Danes se čudim sama sebi, kako sem uspela krmariti med vsem: majhnim otrokom, starejšima najstnikoma, delom v gledališču, na radiu … Polotila se me je grozna utrujenost, ko nisem mogla več nič. Toliko vsega hkrati je zahtevalo svoj davek. Verjetno so malo kriva tudi leta. Prej ko sem bila mlajša, sem zlahka opravila vse, pa sem imela še čas zase, za kakšno večerjo, zabavo. Nato pa se mi je zgodilo življenje,« iskreno pove igralka, ki je bila prisiljena odkloniti kar nekaj ponujenih projektov in se obrniti po zdravniško pomoč. Na srečo je bila njena izgorelost fizična, in ne psihična, zato je hitreje prišla k sebi. »Ne glede na to, kako rada imam svoj poklic, sem v najhujši fazi prišla do točke, ko mi je bila vsaka vaja muka, kot da bi s seboj prenašala goro. Nekako sem jo opravila, zvečer imela še predstave, vmes pa skrbela za otroke. Vsi trije so me potrebovali: mali je bil sicer v vrtcu, a starejša je bilo treba voziti po dejavnostih, nakupiti goro hrane, skuhati, pospraviti … Niti minute v dnevu nisem imela zase,« se spominja. In šele ko je odklonila nekaj projektov, šla po vitaminske injekcije in nekoliko več počivala, je prišla malo k sebi. Zato je bila sprva čisto sprijaznjena s pandemijo, saj je bila končno malo več doma in se je posvečala svojim fantom.

Otroci, njen velik ponos
»Šele po njih vidim, kako čas hitro beži. Najstarejši Filip bo ta mesec dopolnil osemnajst let in uživa na umetniški gimnaziji. Srednji Lovro bo junija star šestnajst let in je dijak srednje oblikovne šole, likovni oddelek, najmlajši Krištof pa jih bo junija dopolnil pet in zadnje leto uživa v vrtcu. Karantena mi je bila sprva ljuba tudi zato, ker so me moji fantje končno imeli ves čas zase. Igralci imamo namreč tak urnik, da imamo čez dan vaje, ob večerih pa predstave, to pa pomeni, da svojim otrokom ne moremo pripovedovati pravljic in uspavank, saj smo takrat na odru. Tako pa sem se jim lahko res posvetila,« pove Vesna in hitro doda, da sta starejša najstnika zdaj že tako velika, da sta vesela, če mame ni doma, najmlajši pa si bo za vedno zapomnil, kako jo je imel vsaj nekaj časa zase tudi ob večerih. Sinova občuduje, koliko discipline imata pri šolanju na daljavo, četudi to pomeni, da sta vse dneve pred računalnikom, potem pa ju čakajo še naloge. In tako se komaj dogovorijo, da je dobro iti »prezračit« glavo na svež zrak. »Medtem ko Krištof uživa, ko greva v Tivoli, smo se s starejšima komaj dogovorili, da naj si na telefon naložita aplikacijo za štetje korakov, in jih potem dejansko tudi naredita zunaj. Sicer pa sta krasna fanta. Z veseljem mi priskočita na pomoč pri kuhanju, včasih pa tudi čuvata Krištofa, ki je navdušen, da ima toliko starejša brata. Nikoli pa ne bom pozabila, kako krasno je bilo, ko smo se pred leti z Lovrom in Filipom sami trije odpravili na nepozabno potovanje na Tajsko. Zdi se mi, da smo se za vedno povezali. V Ljubljani bi bili taki podvigi nepredstavljivi. Le kateri najstnik pa se želi naokoli sprehajati z mamo? A ju čisto razumem,« se smeji Vesna, ki je med karanteno odkrila še čare peke z drožmi. Zdaj pa je spet že čisto v delu.

Izzivi jo ženejo naprej
V njenem matičnem gledališču pripravljajo spletne projekte, nekateri med njimi so bili tako odmevni, da bodo zaživeli tudi v živo na odru. V Špas teatru pa so pri koncu z vajami za novo predstavo. Vesela je, da so ekipa samih krasnih punc: od Dese Muck, Nataše Barbare Gračner, Saše Pavlin Stosić, Katarine Čas … »Predstava pripoveduje o tem, kako so oblačila zaznamovala njihova življenja. Sama zadnje čase oblačilom ne posvečam veliko pozornosti, čeprav se rada lepo oblečem. Bili so časi, ko sem bila samska, pa sem si lahko občasno kupila tudi kakšne dražje kose znanih oblikovalcev. To je minilo, saj poskušam s kakšnimi triki stvari iz omare skombinirati tako, da je videti lepo. Že dolgo si nisem ničesar kupila, ta karantena nam je vsem spremenila prioritete, pa smo bolj kot obleke kupovali hrano. Zdaj moram malo pogledati naokoli za kakšnimi lepimi kavbojkami,« pravi Vesna, ki je bila vso karanteno v eni trenirki, menjala je le majice. Z veseljem bi si kupila tudi kaj več oblačil, a kaj ko je plača vsakič znova premajhna za vse, kar bi bilo treba. »Pa ne zato, da bi bila huda zapravljivka, nasprotno, zelo spretno znam ravnati z denarjem. A glede na to, da večino moje plače požre ogromen kredit za stanovanje, sem prisiljena še dodatno delati, da se nekako prebijemo čez mesec. Imam srečo, da imam redno službo, sočustvujem s svobodnjaki, ki morajo iz meseca v mesec tuhtati, kako bodo preživeli. Sama velikokrat še dodatno stisnem pas – tako, denimo, lani nismo šli na morje, ker preprosto za to ni bilo denarja. A trdno verjamem, da bodo prišli boljši časi in da bo tudi tega presnetega kredita enkrat konec,« ostaja pozitivna.