Tako Rok Švab že od leta 2004 vodi svojo šolo harmonike. »Poleg tega, da želimo učence naučiti kakovostnega igranja, si v šoli prizadevamo vsakega naučiti ljubezni do glasbe in kako si z glasbo polepšati življenje, kako se v norem tempu življenja za trenutek ustaviti in prisluhniti lepi skladbi ali zaigrati prijetno melodijo,« pravi zgovorni in podjetni Rok. Razkril nam je, kaj počne, ko s fanti ne morejo na odre, kako se posveča družini in poslu.
Roku Švabu je bila glasba položena v zibelko, saj jo je imel rad in ji je z veseljem prisluhnil, odkar ve zase. »Najsrečnejši trenutek mojega življenja je bil, ko je oče domov prinesel diatonično harmoniko. Takrat ni v družino prišel samo instrument, temveč tudi moj življenjski načrt. Prve korake v čudoviti glasbeni svet sem naredil pri Branetu Klavžarju, ki je vse do danes ostal moj učitelj in ga še vedno rad poprosim za kakšen nasvet. Nad igranjem sem bil navdušen, prišle pa so tudi kakšne krize. Starši so me znali vedno prav voditi in me spodbujati, da sem vztrajal,« pove Rok, ki se je po osnovni šoli znašel na veliki prelomnici – ustanovili so Modrijane. Spoznal je, da je lepo biti muzikant, pa tudi naporno in zelo odgovorno. Uspehi so prinesli še več dela, pa tudi željo po uresničitvi sanj – svoji šoli diatonične harmonike, kjer bi lahko znanje in izkušnje prenašal na druge.
Življenje je lepo
»Zdi se mi, da je vse šlo lepo in naravno,« pove Rok, ki poučuje diatonično harmoniko na različnih koncih Slovenije. Pri tem ga podpira njegova partnerica Petra, s katero sta v treh letih postala starša dvema ljubkima otrokoma. Starejši sin Staš je že pravi nagajivec, njegova petnajst mesecev mlajša sestrica Nejli pa si zna s svojo simpatičnostjo vse oviti okoli prsta. Oba otroka imata rada glasbo in plešeta. Čeprav ima Rok veliko dela s svojo glasbeno šolo, pa najbolj uživa, ko je doma z ženo in otrokoma. Zelo vesel in ponosen pa je tudi na to, da s Petro gradita nov družinski dom v Novi Cerkvi, kjer ima tudi sedež svojega podjetja.
»Trenutno še živimo v Slovenski Bistrici, s Petro pa komaj čakava, da se bomo preselili v Novo Cerkev, kajti tam bomo živeli v naravi,« pove Rok, ki mu dom veliko pomeni. »Vsak trenutek, ko sem doma, najraje kuham, ker uživam v tem. Največkrat je to ob koncih tedna. Petra vedno poskrbi in speče kakšno sladico za po kosilu. Drugače me vsak večer pričaka z večerjo, saj je moje delo popoldansko. Če ne bi bil muzikant, bi bil gotovo kuhar.«
Zdravje je največja sreča
»Vesela sva, da imava zdrava otroka. Vsak dan naju razveseljujeta in vedno kaj novega ušpičita. Kljub temu pa za zdaj ne načrtujeva še tretjega, čeprav je to najlepše, saj odkar imava Staša in Nejli, sva spoznala smisel življenja. Vsak trenutek, ko smo skupaj, je nekaj posebnega, dragocen in nimava potrebe po drugih stvareh. Srečen sem, da imam družino, da smo zdravi, Petro, ki me v vsem razume in podpira, da je ob svoji službi, ki jo ima tudi veliko na terenu, organizirana, poskrbi najboljše za otroke in dom. Popoldan smo namreč bolj malo skupaj, saj moje delo v glasbeni šoli poteka v popoldanskem času,« razkriva glasbenik, ki komaj čaka, da pandemija mine. Upa, da bodo za glasbenike prišli boljši časi. »V teh časih sem vesel, da nisem vse stavil na igranje na odru, da sem se tudi že pred petnajstimi leti posvetil ustvarjanju glasbe in ustanovil svojo glasbeno šolo, pozneje založbo in svojo blagovno znamko harmonik. Ker pa sem željan novih izzivov, sem se s prijateljem Edijem Vrečkom iz Brega pri Celju lotil še projekta Najnagrobniki.si. V življenju je vedno polno izzivov in treba je biti ves čas aktiven.«
