Z velikim veseljem prebiram vašo rubriko in sem se opogumila, da vam zaupam dilemo, ki me že nekaj časa vznemirja. Z možem rada vrtnariva ter nabirava gobe, gozdne sadeže in zelišča. Otroka pa sta se zaposlila in se videvamo le ob koncu tedna. Opažam, da oba, tako sin kot hči, živita le od praškov, ki jih vmešavata v sokove. Pravita, da danes z navadno prehrano ni več mogoče dobiti vseh vitaminov in rudnin, ki bi jih potrebovala za aktivno življenje. Sta tudi včlanjena v neke skupine, v katerih to nabavljata ceneje. Tudi mene sta poskušala prepričati, da začnemo to uživati, celo na test, s katerim se ugotavlja, česa mi v telesu manjka, sta me peljala. Ugotovili so, da mi primanjkuje železa, kalcija, magnezija in silicija ter da bi jih morala začeti uživati v obliki prehranskih dopolnil.

Mogoče me je čas povozil, a vseeno mi zdrava pamet še deluje in se mi zdi neumno, da bi dala 200 evrov na mesec za prehranska dopolnila. Se je res naš planet toliko spremenil, da teh elementov ni več v rastlinah? Ker vem, da zelo natančno preučujete moči narave, bom zelo hvaležna, če mi pomagate konkretno z odgovori, kako brez tablet in praškov zagotoviti dovolj teh manjkajočih snovi!

Zaskrbljena Eva

Dilema, s katero se ukvarjate, postaja vse bolj aktualna. Dejstvo je, da živimo v družbi obilja, kjer so police trgovin vse bolj polne, naše celice pa vse bolj lačne nujnih hranil, antioksidantov in svetlobe. Da je hitra hrana le »mašilo« in »polnilo«, ni pa živilo za telo, smo na teh straneh že velikokrat opozarjali. Industrija prehranskih dopolnil je zrasla iz potrebe, da praznim celicam, ki jih ljudje polnijo z mrtvo hrano, dodamo vsaj nekaj nujnih snovi za normalno delovanje.

Če vaša prehrana ne sloni na policah supermarketov, potem ste zagotovo v boljšem položaju. Vseeno pa dilema, ali na vrtu in v gozdu lahko dobimo vse, kar potrebujemo, postaja aktualna tudi za ljudi, ki živimo bliže naravi.

Vrt kot vir hranil

Hrana, ki zraste na vrtovih vrtičkarjev, je edina, ki ni rasla za denar. »Zalivata« jo naša pozornost in ljubezen, zato je tudi njena energija neprimerljiva s tem, kar lahko kupimo na tržnicah ali v supermarketih.

Velika prednost živil, ki nam rastejo pred pragom, je tudi to, da jih uživamo v polni zrelosti in sveže obrana. Tega pogoja večina sadja in zelenjave, ki je v prodaji, ne izpolnjuje. Danes vemo, da se vsebnost vitaminov zmanjšuje iz ure v uro, zato je denimo solata, ki ste jo odrezali pred kosilom, tudi desetkratno bolj bogata od solate, nabrane pred dvema dnevoma. Če obvladate vrtnarjenje skozi vse leto, potem bo večina vitaminov in rudnin na dosegu roke tudi pozimi, ko jih pri večini ljudi začne močno zmanjkovati. Več o tem, kako na vrtu urediti grede, v katerih ne zmrzuje, lahko preberete v priročniku Sveža zelenjava 365 dni v letu, prelistate ga lahko na shop.zazdravje.net.

Vse opisano je le priložnost, ni pa nujno, da je vse, kar pride z vrta, tudi zelo dobro živilo. V želji, da pridelajo več in hitreje, namreč tudi vrtičkarji vse bolj uporabljajo metode, ki zmanjšujejo vsebnost dragocenih rudnin in vitaminov v živilih. Prvi greh večine vrtičkarjev je pretirano gnojenje. »Ne, mi ne uporabljamo umetnih gnojil,« mi reče večina vrtičkarjev. Pozabijo pa, da presežek dušika v tleh nastane tudi zaradi pretiranega vnosa hlevskega gnoja, prepogostega zalivanja s koprivami in gabezom ter dodajanja koncentriranih organskih gnojil v obliki briketov. In kakšno zvezo ima to z vitamini v zelenjavi, sprašujete? Znanstveno je dokazano, da čim več je dušika na voljo, tem manj antioksidantov in vitaminov bo rastlina tvorila. Zato je majhna in »utrujena« zeljna glava celo od dva- do trikrat bolj bogata s tako imenovanimi sekundarnimi metaboliti (vitamini, antioksidanti, zdravilne učinkovine ...) od razkošnega zelja, ki mu nič ni primanjkovalo.

Hranilno vrednost zelenjavi zmanjšujemo tudi tako, da jo gojimo v zaprtem prostoru. Če vso rastno sezono ni videla direktnega sonca, ker jo gojimo v rastlinjaku ali pokrito, bo vsebnost zdravilnih snovi v takšni rastlini precej manjša kot v tisti, ki je morala prestati mraz, vlago in močno sonce. Seveda bo tudi takšna veliko boljša od tega, kar v rastlinjakih pridelajo konvencionalni pridelovalci, vseeno pa je dobro, da so rastline čim bolj izpostavljene naravnim vplivom. Odlične rezultate dosežemo tako, da so rastline del vegetacije zaščitene, npr. pred zgodnjimi poškodbami in zmrzaljo ..., potem pa jih odkrijemo in tako zagotovimo, da bo pridelek veliko bolj bogat s mikrohranili, ki jih naše telo potrebuje.

Tretji »greh« vrtičkarjev je, da ne upajo pustiti rastlin žejnih, zato vrtove redno zalivajo. Res je, da tako rastline bolj rastejo, korenine pa ostajajo plitve in rastlina svoja hranila črpa le iz zgornjih plasti tal. Če bi morala sama rešiti težavo, bi rastlina razvila tudi nekaj metrov globoke korenine in bi iz globin potem potegnila vse rudnine, ki jih praviloma v zgornjih plasteh ne najdemo. Rastline, ki rastejo brez »razvajanja«, imajo zato veliko več silicija, cinka, mangana, molibdena in drugih mikroelementov, ki jih tudi naše telo vse bolj pogosto pogreša.

Četrti greh vrtičkarjev pa je izbira preveč donosnih sort. Kaj je narobe s tem? Sodobno križanje upošteva le kriterij donosa, zato semenske hiše iz leta v leto ponujajo rastline, ki so večje, lepše in bolje obrodijo. Nihče pa ne objavi podatkov, koliko vitaminov je v npr. ameriških borovnicah, ki imajo sadeže velike skoraj dva centimetra, v primerjavi s tistimi iz gozda. Presenetilo bi vas, da so pri nekaterih rudninah razlike celo desetkratne. Sodobna križanja med različnimi sadeži ali zelenjavo le zaradi ustvarjanja »novitet« pa rušijo tudi energijski zapis rastlin.

Pred kratkim so mi v Nemčiji pokazali rezultate energijskega testiranja različnih sort sadja in zelenjave. Najvišje valovanje, takšno, ki presega valovanje naših celic, so izmerili le pri kutinah, stari sorti pire in divjih gozdnih sadežih. Valovanje modernih sort sadja pa je bilo porazno nizko. Torej ni vseeno, kaj boste gojili. Če že ugotavljate, da na vrtu zrase vsega več, kot bi potrebovali, je čas, da količino začnete zamenjavati s kakovostjo. Poiščite stare sorte sadja in zelenjave, nabirajte in shranjujete svoja semena ter jih gojite v čim bolj naravnih razmerah. Namesto bolj ali manj prazne zelenjave začnite gojiti več zelišč in začimb. Z njimi boste imeli veliko manj dela, obdarile pa vas bodo s približno od pet- do desetkrat več vitaminov, rudnin in antioksidantov, kot jih najdemo v zelenjavi.

Začimbe kot prehranska dopolnila

Na teh straneh smo o začimbah kot superiornih antioksidantih že pisali. Da ne iščete, bom na kratko ponovila to, kar smo na Zahodu pozabili. Začimbe so najmočnejši antioksidanti na planetu, zelenjava in sadje se z njimi ne morejo primerjati. Oziroma če jih želimo primerjati, pridemo do naslednjih razmerij.

Zaužiti morate 400 gramov svežih paradižnikov ali paradižnikove mezge, da dobite toliko antioksidantov, kot jih je v enem gramu posušenega origana!

Če vam zelene bučke dobro uspevajo, je dobro vedeti, da jih morate zaužiti 700 gramov, pa še to svežih in neolupljenih, da dobite toliko antioksidantov, kot jih je v dveh gramih bazilike. Ko pojeste 100 gramov dušenega brokolija, boste s tem zaužili toliko antioksidantov, kot jih je v treh gramih posušenih listov peteršilja ali v treh gramih semena kumine.

Ste ponosni na svojo zdravo solato? Polna skleda (približno 250 gramov listov) vsebuje manj antioksidantov, kot jih dobimo, če zaužijemo pol grama posušenega origana ali dva grama bazilike (Izračuni so na osnovi seznama antioksidativnih vrednosti vseh živil in začimb, objavljenih v knjigi Ščepec rešitve).

Dišeča »prehranska dopolnila«

Začimbe niso le vir antioksidantov, lahko jih uporabimo tudi kot odlična prehranska dopolnila. Večina je odličen vir kalcija, kar ne preseneča, ker začimbe praviloma rastejo na pustih alkalnih tleh.

10 gramov kaper vsebuje dnevno priporočeno dozo vitamina E.

Drobnjak je odličen vir vitamina C, A in B2, magnezija, kalija, fosforja in železa.

10 gramov timijana ali 15 gramov majarona pokrije dnevne potrebe po železu.

Fosfor, jod, železo in selen najdemo tudi v čebuli.

Črna kumina je odličen vir kalcija, fosforja, železa, bakra, cinka ter vitaminov C, B1, B3, B6 in folne kisline.

Hren vsebuje več vitamina C od limon in pomaranč. In še veliko bi vam lahko naštela, zato priporočam, da svoje vrtičkarske delovanje usmerite v začimbe, in te vam bodo skrb povrnile z veliko zdravja in dobrega počutja.

Gozdni supermarket

Vse opisano narava že pozna, zato naj »gozdni supermarket« postane vaš »najboljši sosed«. Pri tem ne gre le za finančne prihranke, ki jih prinaša nabiralnišvo. Največja prednost rastlin, ki so si morale dobesedno izbojevati svoje mesto pod soncem, je ta, da so po svojih močeh, antioksidativnem potencialu in vsebnosti vitaminov in rudnin daleč nad vsem, kar lahko vzgojimo na naših vrtovih.

Meritve biofotonov so pokazale, da divja hrana v naša telesa prinaša skoraj desetkrat več biofotonov od ekološko gojene (ekološka pa je še s tega vidika vedno več kot desetkrat boljša od konvencionalne). Biofotoni pa naj bi po ugotovitvah znanstvenikov imeli ključno vlogo v uravnavanju biokemičnih procesov v naših celicah.

Tudi po vsebnosti rudnin in antioksidantov je užitna divja hrana najboljša, zato je najboljše prehransko dopolnilo, kar si ga lahko zamislimo.

Najboljši naravni viri kalcija

Kot najboljši vir kalcija običajno priporočajo mleko, ki vsebuje 110–130 mg kalcija na 100 gramov. Malo ljudi se zaveda, da ga divjerasla zelenjava vsebuje tudi do šestkrat toliko. Koprive so pri tem rekorder. 100 gramov kopriv vsebuje 600 miligramov kalcija, kar je skoraj dnevni odmerek. Če upoštevamo, da je izkoristek takšnega kalcija veliko večji, kot če uživate anorganske oblike, ki se ponujajo kot prehranska dopolnila, zadostne količine res ne bo težko doseči.

Takoj za koprivami so listi trpotca, ki vsebujejo 412 mg, in rogovilček z 410 mg kalcija v 100 gramih. Tudi njih lahko posušimo in potem dodajamo v jogurte ali juhe kot odlično prehransko dopolnilo.

V primerjavi z mlekom je tudi temnolistna zelenjava z našega vrta boljša.

Rekorder je peteršilj, ki vsebuje okrog 250 mg kalcija na 100 gramov. Zelo visoko se uvršča tudi ohrovt, ki ima povprečno 210 miligramov kalcija na 100 gramov živila. Ali ste vedeli, da je kalcija v rožičevi moki še več – 270 mg na 100 gramov?

Odličen vir kalcija so vsi oreščki. Indijski oreščki v 100 gramov vsebujejo 267 mg kalcija, mandlji pa 252, lešniki 226 mg/100 g.

Če boste kombinirali več stročnic, oreščkov in zelene zelenjave, sploh ne bo težko doseči dnevno potrebne doze naravnega kalcija, pa še za dodaten vnos magnezija vam ne bo treba skrbeti, ker vsi našteti viri kalcija že vsebujejo tudi veliko magnezija v pravem razmerju s kalcijem.

To razmerje pa se zelo hitro poruši, če uživate kalcij pretežno iz mlečnih virov. Z uživanjem mleka dobimo veliko kalcija, ne pa tudi dovolj magnezija. Zato lahko nastane težava pri pravilnem nalaganju, ki se kaže s kalcinacijami mišic in sklepov.

Najboljši naravni viri železa

Tudi na tem področju nam promocijska sporočila nenehno hvalijo uživanje rdečega mesa, pa to še zdaleč ni edina možnost. Od mesnih izdelkov imajo večje količine železa le svinjska jetra. Za pokritje dnevnih potreb bi jih morali zaužiti 50 gramov. Rdečega mesa, ki je tudi pogosto na tem seznamu, pa bi morali zaužiti od 400 do 800 gramov na dan, kar potem ustvari vrsto drugih težav, ki jih povzroča zakisanost.

Malo ljudi pa se zaveda, da bi dnevno potrebno količino železa dobili tudi, če zaužijemo 60–70 gramov ovsa, ali 100 gramov aronije, ali 150 gramov prosa, ali 120 gramov bučnih semen.

Še manj je splošno poznano, kakšni zakladi železa se skrivajo v začimbah. Timijan ga vsebuje skoraj toliko kot alga spirulina: 8–13 mg v desetih gramih, kar so skoraj dnevne potrebe. Če zaužijete še 10 gramov poprove mete ali majarona, bo to prispevalo 6–8 mg železa, kar je več kot polovica dnevnih potreb. Dnevne potrebe po železu pokrijejo trije grami kumine ali 3–4 grami koprca.

Najboljši naravni viri silicija

Tudi pri iskanju silicija vse poti peljejo h koprivam in preslici. Ker je preslica precej »žilava« rastlina, jo morate dalj časa kuhati, da se izluži silicij. Najbolje jo je čez noč namočiti v vodi, potem segreti do vretja in pustiti, da pokrita rahlo vre vsaj 15–20 minut.

Odličen vir silicija pa je tudi oves. Največ silicija dobite, če iz ovsenega rižka delate sveže stisnjene ovsene kosmiče (kupljeni oksidirani ovseni kosmiči izgubijo tudi do 90% vitaminov in rudnin) ali kuhate čaj iz zelenega ovsa. Stebelca in liste za čaj naberete, dokler rastline še niso naredile zrna (v tako imenovani mlečni fazi), jih posušite, s škarjami narežete na od 0,5 do 1 cm dolge koščke in pozimi kuhate kot čaj. Ker je silicij vezan na tkiva rastline, vse čaje, iz katerih želite dobiti silicij, kuhate dalj časa. Oves kuhate pokrit, da rahlo vre, 20 minut.

Prednost ovsenega čaja pred koprivovim in presličinim je predvsem ta, da ima prijetno sladek okus in ga lahko uživate ves dan, ne da bi oksidiral. Zato je zelo primeren tudi za v službo ali za na pot. Ker je okus precej neizrazit, mu lahko dodate še tretjino kakšnega soka in boste dobili odličen napitek.

Dobri viri silicija so tudi kreša, polnozrnata ekološko pridelana žita (npr. proso, pira, kamut ...) in druge rastline, ki razvijajo zelo globoke korenine.

Najboljši naravni viri vitamina C

Verjetno vam tudi pri tem na misel najprej pridejo limone in pomaranče? Kako so le naši predniki preživeli pred globalno trgovino, se lahko vprašamo. Odgovor pa se glasi: preprosto in veliko ceneje kot mi danes. Oni so vedeli, da je največ vitamina C v mladih zelenih poganjkih. Če spomladi naberete dovolj smrekovih vršičkov, boste imeli organsko obliko vitamina C vedno pri roki.

Paprike (zelene in rumene) vsebujejo trikrat več vitamina C od limon (185 mg/100 g). Za pokritje dnevnih potreb zadošča, da zaužijete le od 40 do 50 gramov paprike!

Ohrovt ga vsebuje dvakrat več od limon (120 mg/100g)

Kuhan brokoli (90 mg /100 g) ga ima 50 odstotkov več kot limone.

Grah in limone so si po količini vitamina C enaki.

Med sadjem pa je največ vitamina C v črnem ribezu (177 mg/100 g), kiviju (90 mg/100 g) in v jagodah (60–80 mg/100 g).

Seveda so vse naštete številke relativne in odvisne tudi od tega, kako so rastline gojene in gnojene ter koliko sveže uživate. V vsakem primeru pa uživanje prehranskih dopolnil ni nuja za tistega, ki se je pripravljen potruditi. Prihranjeni denar lahko tudi bolj koristno porabimo.