Mateja J. Potočnik

Na meji med Krasom in Istro, kjer se pnejo strme stene, v majhni vasici Podpeč že štiri leta živita zakonca Nicotra. Neva se je tu rodila, Alfio, po rodu Sicilijanec, se je v vas zaljubil, ko mu je ta ponudila zatočišče pred mestnim vrvežem v Trstu. Ko se z Matejo voziva po ozki ovinkasti cesti, se ne moreva načuditi, kje vse ljudje živijo. Pokrajina je ena sama strma skala.

Neva naju pričaka sredi vasi. Mimogrede nama pokaže, kje je na njihova avtomobila padla ogromna skala. »Pettonska je bila in potem sem se lotila iskanja rešitve.« Šest let je porabila za pisanje pritožb na razne urade, občino Koper, ministrstvo za infrastrukturo. »Veliko ljudi si je prišlo ogledat teren. Govorila sem z geologi in inženirji. Po šestih letih mi je končno uspelo: septembra dobimo zaščitne mreže.« Tako bo stena, ki premore tudi izvir zelo dobre pitne vode, od jeseni vasi spet ponujala občutek varnosti. Tako kot ga Nevi ponuja njen dom.

Ko naju pripelje v svoj raj, z Matejo z odprtimi usti obstaneva pred majhno kamnito hišo, ki je videti, kot da čaka spečo Trnuljčico. Neva pove, da je stara približno 600 let. Ko sta se z možem pred 17 leti odločila, da si jo preuredita v počitniško hišico, je bila napol porušena, obdana z neprehodno goščavo. »Skoraj devet let je bila najina počitniška hišica. Ko je šel mož v pokoj, pa sva se odločila, da se za stalno preseliva sem.« Obnovila sta še Nevino rojstno hišo, večjo, tudi narejeno iz kamenja, staro približno 350 let. Pred njo se bohoti murva, najverjetneje stara približno toliko kot hiša. »Pred štirimi leti sva se za stalno preselila sem gor. Takrat sva se odločila, da se začneva ukvarjati še s turizmom.« Sem prihajajo ljudje, ki znajo ceniti naravo. Obe hiši obdaja omamen vonj po vrtnicah, jasminu in zeliščih. Še preden z Matejo zbereva prve vtise, nama Neva z drevesa natrga sladkih češenj. »Pozneje vama bom pripravila še omleto iz zadnjih letošnjih divjih špargljev.« Držala je besedo, omleta je bila odlična, prav tako sveže pečena pita iz rabarbare in češenj.

Zemljo je treba pripeljati od drugod. »Po drugi svetovni vojni, ko so na obali začele nastajati prve tovarne, so se ljudje začeli množično izseljevati iz vasi. Ker je bilo premalo zemlje, je bilo življenje tu zelo trdo. Mi smo se odselili leta 1956, ko sem bila stara dve leti.« Družina, poleg Nevinih staršev še nona in nono, si je nov dom našla v Dekanih. »Nono je istega leta umrl, nona pa je z nami ostala še 30 let. Dočakala je sto let.« In prav nona je bila tista, ki je v Nevo zasadila ljubezen do te krute pokrajine. »Starši so bili v službi, jaz sem zrasla ob noni in njenih pripovedih o življenju v Podpeči. Čeprav je bilo trdo, ga je nona opisovala kot nekaj lepega. Pripovedovala mi je, kako so bili ljudje nekdaj povezani med sabo. Odločila sem se, da poskusim oživiti del nonine zgodbe.« V zlatih časih, je nona pripovedovala Nevi, je v vasi živelo približno 400 ljudi, danes jih je le še okoli 40, vendar se vračajo.

Neva in njen mož sta se prva vrnila.»Ko sem očetu predlagala, da bi obnovili hišo, je najprej nasprotoval: »Kaj boš hodila tja gor, kjer je sam kamen!« Neva se ni pustila prepričati. Nazadnje se je obnove lotila vsa družina. »50 let ni nihče od domačih šel do domačije. Hiši sta bili napol porušeni, vse je bilo zaraščeno. Najprej smo očistili okolico, potem smo začeli obnavljati manjšo hišo, v katero so nekdaj spravljali vozove in seno. Mama je kuhala, mi trije z očetom smo delali. Vse konce tedna smo preživeli v Podpeči.« Potem so najeli zidarja, da bi pozidal tisto, kar je bilo podrto. »Ko smo nekoč prišli pogledat, kako napreduje, smo se zgrozili. Z macolo je razbijal kamenje, iz katerega je bila zgrajena hiša. Smo ga odslovili, vendar tudi drugi, ki je prišel za njim, ni bil nič boljši.«

Več v reviji Zarja št., 27. 04. 07. 2017