Še nikoli se nisem tako dolgo dogovarjala za pogovor kot s 57-letnim zdravnikom Andrejem Šubicem, ki ima ordinacijo v Škofji Loki. Začela sva lani poleti, imela sva že potrjen termin, a je padel v vodo zaradi objektivnih okoliščin, potem pa so prišla na vrsto potovanja. Da sem čisto iskrena, najprej moja, potem pa zdravnikova, ki prav tako izjemno rad potuje. Vmes se je polegla tudi evforija »gorskega zdravnika«, zaradi katerega sem se z njim hotela pogovarjati, saj sem slišala, da je dr. Šubic pravi »ljudski dohtar«. Izkazalo se je, da to v resnici je, hišni obiski namreč spadajo med njegova ljuba službena opravila. Zdravnik, ki izhaja iz znanega rodu slikarjev Šubicev, je mož mnogo talentov, da jim komajda slediš. Verjetno ima pri tem kaj besede tudi genetika.

Lani poleti sem se s svojim osebnim zdravnikom pogovarjala o tem, ali res obstajajo zdravniki, kot jih prikazuje serija Gorski zdravnik. V to namreč nisem prav verjela. Pa me je zavrnil, rekoč, da imamo tudi pri nas zdravnike, ki so zelo požrtvovalni do svojih pacientov, da imajo v sebi veliko altruizma. »No, kar se tiče ljubezenskega življenja, moj sošolec dr. Andrej Šubic, ki je velik približek omenjenemu zdravniku, ni tak kot gorski zdravnik. On ima družino in ji je predan, po skrbi za paciente pa prav nič ne zaostaja za 'bergdoktorjem',« mi je opisal dr. Šubica. No, in sem šla v lov za njim.dolgo je trajalo, toliko, da se je Gorski zdravnik že nehal vrteti, evforije pa je precej manj. Pa nič ne de, dr. Andrej Šubic med svojimi »mamami« ostaja še naprej priljubljen. Nič čudnega, saj je veliko boljši od »originala«. Ker je zaresen.

Mame so moje ljubice. Ko sem opravila ad hoc raziskavo, kdo je dr. Andrej Šubic, sem dobila približno take odgovore: je pravi ljudski zdravnik; vedno je prijazen; ženskam je všeč, ker je zal; rad športa; ne zapleta življenja; rad posluša ljudi in ni čveka, skrivnosti so pri njem skrbno zaklenjene; stare gospe ga imajo zelo rade; je amaterski igralec in režiser. Ko ga obvestim o »izsledkih raziskave«, nič ne komentira, ampak se prav na široko smeji. Njegov edini odgovor je, da ima »stare mame«, kot ljubkovalno reče svojim starejšim pacientkam, v resnici rad. »Ker so modre, polne življenjskih izkušenj in nimajo nobenih interesov več. So samo še spremljevalke in sprejemalke. So pristne in pri njih ni nobenega 'blefa' več. Odnosi z njimi so popolnoma nezapleteni. Imel sem srečo, da sem v svojem življenju imel veliko 'mam', ki so poskrbele tudi zame.« Kakšno olajšanje je spoznati zdravnika s takim razmišljanjem! V misel se mi prikrade spomin na zdravnika, ki sem ga srečala pred mnogo leti. Bila sem še precej mlada, v ordinaciji pa se je med pogovorom z menoj pritoževal, kako mu gredo na živce »stare babe, ki se jim nenehno vrti v glavi in samo jamrajo«. Zaradi teh besed nikoli več nisem šla k njemu, čeprav še nisem spadala v kategorijo »starih bab«. Hvala bogu je med zdravniki takih le za vzorec, saj še vedno prevladujejo oni, ki jim je mar.

Vse življenje bo ostal »Polanc«. Doktor Šubic ima globok čut za soljudi, ljudje o njem pravijo, da ima »pošlihtano« glavo. S tem mislijo – tako so mi namreč razložili tisti, ki doktorja poznajo – da zelo natanko ve, kaj je prav in kaj narobe. In vedno stori svojo dolžnost, pravzaprav velikokrat naredi več, kot mu ta veleva. »Veste, ljudje nismo dorasli demokraciji, to dokazujemo tudi s tem, da nismo zmožni pomagati drug drugemu,« navrže med pogovorom o tem, kakšni smo. Osnovne vrednote, ki mu v življenju veliko pomenijo, je Andrej Šubic prinesel iz matične družine. Rodil se je v Poljanah nad Škofjo Loko v družini, v kateri je bilo osem otrok. »Moj oče je bil poročen že pred mojo mamo. Prva žena mu je umrla in ostal je sam s tremi otroki, starimi štiri, šest in osem let. Odpravil se je v vas, od koder je prihajala njegova žena, z namenom, da svojim otrokom poišče novo mamo oziroma nekoga, ki mu bo pomagal pri otrocih. Moja mama, ki je bila doma v tisti vasi, se je odločila, da bo očetu pomagala. To pomoč je razumela kot nekakšno »vaško« dolžnost, saj človeka ne moreš pustiti samega v stiski. Pozneje se je z mojim očetom poročila in skupaj sta imela še pet otrok, tako da nas je bilo skupaj osem. Od mame sem se lahko naučil, da je prav, če se popolnoma predaš, kadar kakšno stvar začutiš kot svojo dolžnost.« Andrej Šubic v polnosti živi tisto, o čemer pripoveduje. V ta kontekst gre tudi to, da je prostovoljni gasilec.

Zaznamuje ga njegova Poljanska dolina. Poznam kar nekaj ljudi, ki so doma iz teh krajev, in vsi po vrsti so ostali »Polanci« ne glede na to, kje zdaj živijo. Tudi doktor Šubic ni izjema. Enkrat »Polanc«, za vedno »Polanc«, bi lahko rekli. Andrej je tudi pisatelj in malo urednika; tik pred izidom je njegova tretja knjiga, v kateri polemizira o uporabi zgornje gorenjščine v filmu Cvetje v jeseni, ki pa nima prav nobene zveze z melodijo poljanskega narečja, v katerem je pisal najslavnejši Poljanec, Ivan Tavčar. Njegova je tudi dramatizacija Tavčarjeve novele Šarucova sliva. To monodramo uprizarjajo že skoraj štiri desetletja, tudi po zaslugi našega doktorja.

A nisi ti na igralski? Andrej Šubic je zaljubljen v gledališče in igranje. Svojo ljubezen do gledališča je kazal že v gimnaziji, ko je bil zelo dejaven v dramski skupini. Marsikdo se še danes spominja njihove gimnazijske uprizoritve Cankarjevih Hlapcev, ki so bili v tistem času nekaj zelo novega in inovativnega. Kljub veliki ljubezni do gledališča se je odločil za študij medicine. Že kot študenta ga je v Ljubljani srečal znanec, ki je bil presenečen nad tem, da stanuje v Oražnovem domu, kjer so bili nastanjeni (in so še danes) študentje medicine: »Čakaj malo, a ne hodiš ti na igralsko?!« se kar ni mogel načuditi temu, da je Andrej študent medicine in ne agrftjevec. Andrej je bil tudi med študijem zelo dejaven v gledališču, igral je v Šentjakobskem in v domačih Poljanah nad Škofjo Loko. Malo pred koncem študija pa je popolnoma opustil igranje. Za dolgih dvajset let, saj je imel v tistem času druge življenjske naloge. Tudi družino si je ustvaril. Z ženo Nadjo, prav tako zdravnico, imata tri otroke: Nežo, ki je pravnica, Nejca, ki je modni oblikovalec, in Blaža, ki je študent psihologije. »Svoji ženi sem močno hvaležen, ona namreč drži družino skupaj; ona je tudi tista, ki me 'utiri', da nisem čisto 'podivjan',« brez sramu pove doktor.

Ob njegovi 50-letnici so v Poljanah dve leti igrali predstavo v Andrejevi režiji Duohtar kar tok, ki je narejena po Molierovih motivih Zdravnik po sili. »Odigrali smo že 25 predstav, brez kakršnega koli oglaševanja! Predstavo si je ogledalo okoli pet tisoč ljudi, ves zasluženi denar pa podarjamo v humanitarne namene. Tega se je nabralo že približno 15.000 evrov,« karponosno omeni dr. Šubic. Upravičeno.

Več v reviji Zarja št.,33. 14. 08. 2017