Novice Svet24

Nataša Juhnov

Med epidemijo se srečujemo z dvema še posebej ranljivima generacijama – starejšimi in mladimi. Prvi so množično zasedali bolniške postelje intenzivnih covidnih oddelkov, drugi, pri katerih je verjetnost, da bodo imeli hujši potek bolezni covid-19, manjša, pa polnijo intenzivne oddelke psihiatričnih bolnišnic.

Očitno je, in to vse bolj, da mladi niso kos novi realnosti, ki jo krojijo virus in veljavni ukrepi. Nevladniki s svojimi društvi in organizacijami, usmerjeni v pomoč mladim, že od lani opozarjajo, da se stiske otrok večajo in da oni naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi jim pomagali, a da je tista glavna, ki lahko ključno vpliva na trpeče mlajše generacije, država.

Da jim je lažje, zarežejo v telo

Rezanje po telesu, samomorilna nagnjenja in motnje hranjenja so najbolj skrajni odgovori mladih na dogajanje tega časa. Pri nekaterih so stiske že tako globoke, da jih bo težko sanirati, vsekakor pa zelo težko brez strokovne pomoči, je pred kratkim za naš časnik povedal Andrej Omulec, ki pod okriljem Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje kot terapevt dela z otroki in družinami v stiski.

»Sploh rezanja je šokantno veliko in je najbolj prisotno med najstniki. Rezanje je njihov odgovor na stiske. Vsaka stiska namreč tudi organsko boli, a boli manj, če se urežeš, ker ureznina potem vsaj nekaj časa boli bolj. S tem uravnavajo čustveno stanje. Običajno je sicer rezanje odgovor na preveč vsega dogajanja ali pa na drugi strani na čisto praznino. Srečujejo se z mnogimi nepredelanimi občutki, ki so prenaporni za prenašanje,« je takrat še dejal naš sogovornik in dodal, da so spremembe na otrocih tako intenzivne, da se celo starši bojijo svojih lastnih otrok.

Ne želijo si umreti

Po Omulčevih besedah je tudi samomorilnih misli med mladimi ogromno. Pri tem je opozoril, da jih večina sploh ne želi res umreti. »Oni samo želijo s tem, ko razmišljajo ali celo res poskušajo izvesti to skrajno dejanje, opozoriti na to, kako neznosno jim je, da ne znajo živeti z občutki, s katerimi se srečujejo. Samomorilnost pri otroku je ultimativni klic, bom raje rekel krik na pomoč. Otrok s tem sporoči, da je nekaj zelo narobe ne samo z njim, ampak z vso družino. In prej kot naslovimo, odgovorimo na ta njegov krik na pomoč, bolje bo,« je poudaril in za konec podčrtal, da je otroke treba bistveno bolj zaščititi. »Vlada, ki upravlja krizne razmere, bi se morala bolj zavedati, da so pri otrocih resne psihološke posledice.«

To je smrtno nevarno

Da je zdaj res skrajni čas, celo že preveč zamujenega, da se naslovi dogajanje z mladimi, pa da nedvomno vedeti Maja Drobnič Radobuljac, predstojnica enote za intenzivno otroško in mladostniško psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. »Otroška psihiatrična intenziva je še vedno polna, ni prostora za nujne hospitalizacije najbolj duševno bolnih otrok. Na naši urgenci imamo 40 odstotkov več hospitalizacij in nujnih pregledov otrok in mladostnikov kot lani v enakem obdobju,« je dejala. Ne samo to, povedala je tudi, da so vsi otroški psihiatrični oddelki po državi povsem napolnjeni in da so »čakalne dobe za njihov sprejem v bolnišnico smrtno nevarne«.

Tudi z mladimi na pragu v odraslost je hudo, o čemer priča včerajšnji prispevek RTV Slovenija, ki je poročala o tem, da je 89 odstotkov študentov depresivnih in anksioznih in da je med njimi veliko več zlorab alkohola in psihoaktivnih snovi. Za RTV Slovenija je psiholog Tomaž Vec izjavil, da »vsak četrti študent razmišlja o samomoru. To je podatek, zaradi katerega bi morala država skočiti pokonci in nekaj narediti.«