»Letos sem bil na tem pohodu šestič. S kolegom sva startala z Gabrske Gore in šla skozi Moravče na Čatež. Na najino izhodišče sva se vračala po drugi strani, čez Razbore in Zagrič. Pravzaprav sva premagala daljšo razdajo, približno od 25 do 30 kilometrov, kot če bi šla iz Litije do Čateža, ki je dolga 22 kilometrov,« je pojasnil 34-letni Ceglar, s katerim smo se dobili kakšen teden po pohodu.
Noče se smiliti ljudem
Boštjan je po letošnjem pohodu postal medijska zvezda, saj ga je med potjo ujela tudi kamera ene od komercialnih televizij. Zanj tovrstni pohodi niso tako enostavna reč, kajti dejstvo je, da po gozdnih poteh s svojim vozičkom ne more, zato se mora držati asfaltiranih cest. Za človeka na vozičku tudi vzponi in spusti niso mačji kašelj. V enem in drugem primeru roke zelo trpijo.
»Spomnim se, da so me eno leto celo z avtobusa fotografirali. Ljudje so ob srečanju z mano na takih dogodkih navdušeni. Nikoli nisem imel občutka, da bi se komu smilil,« ugotavlja. Da si lahko privošči take podvige, mora trenirati. Lansko poletje je denimo prevozil okoli tisoč kilometrov.
Z diagnozo se ne obremenjuje
Boštjan dejansko ni človek, ki bi dajal vtis, da je kakšen revež. S svojo odločnostjo, zgovornostjo in smislom za humor lahko drži pokonci sleherno družbo.
Ko beseda nanese na paraplegijo, preseneti, ko prizna, da ne zna povedati natančne diagnoze. Ne ve in ga trenutno tudi ne zanima, na katerem mestu njegove hrbtenice je prišlo do poškodbe.
»Vem, da je do poškodbe prišlo med porodom, ko sem se rodil z ritko naprej. To sta mi razložila starša. Njima sem zelo hvaležen, da sem preživel lepo otroštvo, saj me nikoli niso obremenjevali s tem, da sem drugačen. V osnovni šoli sem pravzaprav še hodil z berglami. Mogoče še preveč intenzivno, saj sem si zdrobil hrustanec na komolcu,« ob tem zaviha rokav in pokaže brazgotino, ki je ostala po operaciji.
Od takrat naprej se večinoma vozi z invalidskim vozičkom in se na noge opre le izjemoma. »Ta zmožnost mi zelo koristi, ko moram priti kam, kamor z vozičkom ne bi mogel.«
Brez iluzij
Ko je bil otrok, sta njegova starša poskusila vse mogoče, da bi lahko hodil – pregledali so ga kiropraktiki, bioenergetiki in drugi mojstri alternativnih ved. Danes ne verjame več, da bo kdaj lahko normalno hodil. »Nisem še srečal človeka, ki bi mu pozdravili paraplegijo,« je realen.
Po osnovni šoli je izobraževanje nadaljeval na srednji elektro šoli v Kamniku, kjer se šola invalidna mladina. Kasneje je naredil še srednjo ekonomsko šolo v Litiji, kjer je živel z družino. Pred kakšnimi osmimi leti so se preselili v vas Mulhe v občini Šmartno pri Litiji. Dejansko je to naselje med Litijo in Ivančno Gorico.
»Tako sem se navadil na življenje v naravi, da bi se težko vrnil v mesto,« prizna in pokaže fotografijo, na kateri se vidi, kakšen razgled ima s svojega okna: vsepovsod gozd in travniki.
S helikopterjem pod Triglav
Sicer je poskušal najti zaposlitev, a pri tem ni bil uspešen. Zdaj si dneve krajša z vžiganjem slik v les. »Čisto po naključju sem enkrat poskusil s tem, ko mi je kolega obnavljal en kos pohištva. Takrat sem v les vžgal grozde. Zadeva mi je postala všeč in zdaj pogosto naredim kakšno takšno sliko za prijatelje. Včasih namestim še mehanizem za uro in tako nastanejo stenske ure.«
Na mobilnem telefonu poišče sliko, na kateri je v les žgana koča na Kredarici, in nam zaupa, da je to njegova najljubša slika. Sledi logično vprašanje, češ, saj tam pa verjetno niste bili. Odgovor preseneti: »Sem bil. Kot otroka so me na Kredarico peljali s helikopterjem. V okviru izbora Slovenec leta je Tone Fornezzi - Tof zorganiziral ta polet in tudi računalnik sem dobil na ta način,« se spominja, ob tem pa omeni, da mu je na eni izmed prireditev nekdanji predsednik in večkratni dobitnik naziva Slovenec leta Milan Kučan podelil nagelj.
Igra za Dolenjsko ekipo
Pomemben del njegovega življenja je tudi košarka. »Lahko rečem, da je nisem jaz našel, ampak ona mene.«
Ko je bil pred kakšnimi 13, 14 leti na obnovitveni rehabilitaciji v Pineti, so bili tam istočasno košarkarji na vozičkih in ga povabili k igri. Takrat se je z njimi po igrišču podil v navadnem vozičku, a mu je žoga kljub temu dobro letela v koš, zato so ga povabili na treninge in v ekipo. Najprej je igral za ljubljansko društvo, zadnja leta pa za Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Zato se na treninge vozi v Škocjan.
»Napišite, da se nam lahko še kdo pridruži, če ga veseli ta šport,« prijazno omeni, v upanju, da bo zapis padel na plodna tla. Igra v slovenski in mednarodni ligi NLB, pa tudi za reprezentanco. Zaveda se, da njihova košarka na vozičkih ni tako zanimiva za sponzorje in gledalce kot tista, ki jo igrajo neinvalidni košarkarji, a kljub temu se tudi oni lahko pohvalijo s tem, da jih vabijo v tuje klube. Celo Boštjan je nekaj časa igral za klub iz Banjaluke.
Ponosen je, da so jih letos povabili na košarkarski kamp Gorana Dragića na Roglo, kjer so mladim športnikom pokazali, kako se igra košarka na vozičkih. Ob tem reče, da je zelo hvaležen ljubljanskemu klubu, ki mu je omogočil, da so člani ob pomoči donacij lahko zamenjali dotrajane športne vozičke. »Taki vozički so zelo dragi, njihova cena je okoli 4500 evrov in sam si ga nikakor ne bi mogel kupiti.«
Štirikolesnik in deskanje na vodi
Če kdo, potem bi zagotovo Boštjan takoj podpisal, da bi štirikolesnike opredelili kot ortopedske pripomočke. »Ti motorji nam omogočajo, da lahko pridemo na kraje, kamor drugače sploh ne bi mogli. Letos sem tako lahko nabiral gobe, tudi borovnice in kostanj.«
Vesel je, da je zadnja leta vse več športov, prilagojenih invalidom, ki so na vozičkih. Pove, da se je preizkusil v smučanju (ta šport ga ni preveč navdušil) in da ga je povsem prevzel wakeboard oziroma vejkanje. Avtorica zapisa ga je vsaj trikrat vprašala, kaj je to, saj še nikoli ni slišala za ta šport. »To je neke vrste deskanje na vodi. V Punatu na otoku Krk imajo vso opremo, prilagojeno za invalide. Na tisti deski se res počutim svobodnega.«
Voda ga je očitno res prevzela, saj ima zelo rad tudi ribolov. »Včasih sem mislil, da je ulov odvisen od sreče, zdaj pa mi je jasno, da gre za znanje. Drugače si ne znam razlagati dejstva, da nekdo vedno lahko ulovi bistveno več rib od vseh ostalih,« je modroval, medtem ko je kazal fotografije. Povsem verjetna teza.
Prav tako kot ta, da ljudje, ki so pozitivni, optimistični in družabni, živijo veliko polnejše in brezskrbnejše življenje od nergačev in pesimistov. To je tudi razlog, da Boštjan uživa v vsaki priložnosti in vsakem trenutku, ki se mu ponudita.
