Luka Koper posluje vsako leto bolje tudi po zaslugi povezave s Kitajsko, za katero so v zadnjem letu pretovorili skoraj milijon ton različnega blaga, vključno s sto tisoč kontejnerskimi enotami. Koper s kitajskimi pristanišči tedensko povezujeta dve direktni kontejnerski liniji ter več povezav prek sredozemskih prekladalnih pristanišč.
Še več prometa
V naslednjih letih bi se te številke lahko znatno povečale. Kitajci so se namreč odločili, da bodo velik del prometa iz pristanišč na severu Evrope, kot so Rotterdam, Antwerpen in Hamburg, preselili na jug. Da bi čas potovanja blaga med EU in Kitajsko skrajšali za kar 20 dni, se pogovarjajo tudi s pristanišči v severnem Jadranu. V igri so Benetke, Trst, Koper in Reka. Težave vseh štirih pristanišč so enake: premajhne zmogljivosti in slabe povezave z zaledjem.
»Luke Koper ne prodaja nihče.« - Miro Cerar, predsednik vlade
Mahanje z denarjem
Kitajci pri vzpostavljanju novih trgovskih poti ne varčujejo z denarjem. Njihova vlada je za infrastrukturne programe namenila 40 milijard dolarjev, še enkrat toliko naj bi zagotovila nova investicijska banka, ki je začela delovati pred nekaj meseci. Skupna vlaganja Kitajske v EU do leta 2020 pa naj bi dosegla kar vrtoglavih 500 milijard evrov. Medtem ko mi iščemo denar za drugi tir, se s kitajskim denarjem gradi železniška povezava med Pirejem, Skopjem, Beogradom in Budimpešto. Proga naj bi bila dokončana do konca leta 2017.
Na začetku leta je bila v Kopru delegacija predstavnikov Kitajske razvojne banke in podjetja China Gezhouba Group, izrazili so interes za financiranje naložbe v drugi tir in tudi naložb v pristaniško infrastrukturo, saj menijo, da ima koprsko pristanišče velik potencial ter poslovni in organizacijski model, ki ga velja podpreti.
Kupili grško pristanišče
Primer tega, česa si Kitajci želijo in kako delujejo, je grško pristanišče Pirej. Od obubožane grške vlade so najprej pridobili 35-letno koncesijo za en pomol, pred nekaj meseci pa so kupili celotno pristanišče. Pristanišče v kitajskih rokah dosega odlične poslovne rezultate. V njem so zaposleni skoraj izključno Grki, po poročanju tujih medijev pa naj bi bilo v podjetju vsega 11 Kitajcev. A ves dobiček gre na Daljni vzhod.
Koper se je tako znašel v središču pozornosti igre za milijarde. Megapristanišča s severa lahko izgubo posla s Kitajci nadoknadijo zgolj s prevzemom pristanišč v Sredozemlju oziroma Jadranu. Tudi Kitajci očitno veliko raje, kot da plačujejo pristaniščem, nastopajo kot lastniki. Naša vlada je očitno odprta za predloge in zahteve z obeh strani.
Ne prodaja, koncesija
Pomembno je opozoriti na izraze, ki jih predstavniki vlade uporabljajo, ko govorijo o prihodnosti Luke Koper. Miro Cerar ves čas govori, da Luke Koper ne bo prodal. Da bi lahko vlada sodelovala bodisi s Kitajci bodisi s pristaniščem v Hamburgu ali oboje, mu tega niti ni treba. Luka Koper ima za upravljanje pristanišča zgolj koncesijo za obdobje 35 let. In zaplet okoli Luke se je začel ne zaradi zahtev o prodaji, temveč zaradi tega, ker je vlada želela znova odpreti koncesijsko pogodbo, ki je bila podpisana leta 2008. Če uporabimo malce domišljije: v pogodbi bi se tako lahko spremenil člen, da delniška družba Luka Koper ni več izključni upravljavec pristanišča, vlada pa bi koncesijo podelila še komu drugemu. Cerar tako ne bi lagal o prodaji, kljub temu pa bi del pristanišča predal v roke tujcem.
