A je zelo daleč od tega: je pronicljiv, razmišljujoč in radoveden človek akcije, ki verjame, da si je treba upati in da ni nič narobe, če izstopaš – in tako vzgaja tudi svoja otroka. Ves čas je v pogonu in se (uspešno) loteva številnih stvari, trenutno ima prednost na lestvici Mednarodni filmski festival Kranjska Gora (KGIFF; od 27. julija do 3. avgusta), ki ga letos prireja že četrtič.
Drugi ob Kranjski Gori pomislimo na smučanje in hribe, vi pa na filme?
Na odprt filmski studio in na to, kako nore filme bi lahko tam snemali, od otroških, romantičnih, komedij, kostumskih zgodovinskih dram do znanstvene fantastike. Kranjska gora z okolico ponuja vse, kar potrebuješ, da je film gledljiv oziroma topel.
Zakaj torej snemalne ekipe tam ne čakajo v vrsti?
Ne vem, ni mi jasno. Morda je težava v tem, da je Kranjska Gora tradicionalno športna destinacija. To je majhen kraj z okoli pet tisoč prebivalci, ki gosti kar tri ali celo štiri svetovna prvenstva! To ni kar tako, to si lahko privoščijo le veliki kraji in Slovenci smo v tem nekaj posebnega. Kranjskogorčani so res lahko ponosni na to, kar se pri njih dogaja. Tam so ljudje, ki imajo vizijo in si upajo. Tako kot sem si jaz upal priti z drzno idejo, da bi v to tradicionalno športno destinacijo postavil visokoumetniški dogodek, kot je mednarodni filmski festival.
Očitno se je uveljavil, saj bo letos potekal že četrtič.
Zelo se je uveljavil in nenormalno raste, vsako leto smo presenečeni: lani smo pričakovali 20-odstotno rast, pa je bila potem 100-odstotna! Letos se nam ljudje že napovedujejo, tako da nas je strah, kako bomo vse izpeljali, ampak smo se profesionalizirali in internacionalizirali ekipo ter jo zelo okrepili. Prvo leto sva tam skakala dva oziroma štirje, lani nas je bilo že 12 »resnih« in še nekaj priložnostne pomoči, letos pa osnovna ekipa šteje 30 ljudi, zraven pa imamo skoraj 25 prostovoljcev, ki prihajajo z vsega sveta. Skratka: naredili smo velik korak naprej in se zelo okrepili. Res smo močno zastavili, a naši cilji ostajajo isti že od začetka: vzgoja mladih, otrokom ponuditi čim več filmskih vsebin in jih zastrupiti s to umetnostjo.
Zakaj je to pomembno?
Ker tako navadiš občinstvo prihajati. Če pride otrok, bo prišla tudi mama ali dedi ali … S tem se širi starostna skupina. In otroci so kot spužve, če jih dovolj zgodaj »zastrupiš«, bo morda kateri od njih čez 20 let na tem istem festivalu dobil nagrado kot ustvarjalec. Festival ni sam sebi namen, ampak želimo, da pusti globljo sled, sploh v lokalnem okolju. Stvari bi radi počasi razširili tudi čez leto, da bi se ves čas nekaj dogajalo. Festival pa je seveda tudi promocija slovenskega filma in naših filmskih delavcev, čeprav se mi zdi, da ti še niso čisto ugotovili, da to počnemo. A vse v industrijskem delu festivala počnemo zato, da pripeljemo tuje producente, selektorje igralcev, brusilce scenarijev …, da bi naši filmarji dobili priložnost, da jih spoznajo. Kranjska Gora je tako majhna, da se srečaš, tudi če nočeš, in če si pameten, na enem od dogodkov pocukaš nekoga za rokav in se mu predstaviš. Za te goste vsak dan pripravimo posebne dogodke, kjer jim predstavimo pokrajine Slovenije in jim damo vse osnovne informacije, potrebne za snemanje. Tako jih poskušamo navdušiti za snemanje pri nas.
Ni to delo Slovenskega filmskega centra?
Tudi, ampak nič hudega, če to počne še kdo drug – pomembno je, da bi se to »prijelo«.
Rdeča nit letošnjega tekmovalnega programa so ženske. Naključje ali zavestna odločitev?
Zavestna odločitev! Ko sem našega novega programskega direktorja Miroljuba Vučkalića pripeljal na ogled lokacije, da lahko program izbira tudi na podlagi tega, sem ga peljal tudi na Vršič, na poti sva se ustavila pri Ajdovski deklici in utrnila se nama je zamisel, da bi po njej poimenovala eno od nagrad, seveda za žensko filmsko ustvarjalko (ne vezano na specifičen poklic), ki je naredila neki presežek in si zaradi tega zasluži posebno priznanje. Letos jo bomo podelili prvič. Tudi sicer je letos močan fokus na ženski kinematografiji, na avtoricah, v vsaki žiriji smo želeli ženske, imamo tudi predavateljice, veliko je filmov z žensko tematiko …
Zakaj je pomembno, da poudarjamo ženske v filmski industriji?
Ker so že od nekdaj zapostavljene. Če pomislim, kako malo je ženskih avtoric na filmskih festivalih, me kar zmrazi. Pred 30 leti je bilo razmerje med režiserji in režiserkami 10 proti 1, zdaj je malo bolje, ampak še vedno je to izrazito moški posel, zato se mi zdi prav, da poudarjamo ženske in jih s tem tudi spodbujamo. Slogan festivala je »pastirji dobrih zgodb« in želimo dati priložnost vsem, ki imajo kaj povedati.
Kakšna je za vas dobra zgodba?
Takšna, ki te zapelje, te ne izpusti in ti postavi milijon vprašanj. In zame osebno je najlepše, če ne poznaš odgovorov, ker to pomeni, da moraš še zrasti, se razvijati, še kaj prebrati, se kaj naučiti o sebi in svetu, v katerem živiš. To so dobre zgodbe! Tiste, ki te »pasejo«.
Vi zadnje čase film malo zanemarjate?
Sploh ne, saj ves čas delam! Ogromno pišem, snemam kratke filme, v svoji produkciji zdaj tudi nekaj režiram, čeprav sem se tega vedno otepal.
Zakaj?
Ker mora biti režiser tudi psihoterapevt. Imam toliko drugih stvari, da se ne morem ukvarjati s težavami, ki jih ljudje prinašajo s sabo, ker jih ne znajo pustiti doma. Na snemanju nikogar ne sme zanimati, kakšne osebne težave imam, jaz kot igralec moram biti tam stoodstotno pripravljen. Režiser pa mora vse to prenašati, mora pognati voz, umiriti razmere in s tem izgubi ogromno časa. To pa je ena največjih težav v mojem življenju, ker mi časa že tako primanjkuje, zato si tega ne dovolim. Poleg tega sem tudi blazno čustven, režiser pa mora biti tudi malo razumski. Zato režiram predvsem poetične otroške filmčke, kjer se lahko spustim na otroško raven in delam za svojo dušo. Sicer pa tudi ves čas igram – kmalu bo prišel Košarkar naj bo 2, snemal sem na Slovaškem in Češkem … Je pa res, da me festivali zahtevajo celega, pri tem ni polovičarstva.
Ustvarjate še Festival evropskega in mediteranskega filma ter Zrno soli, festival otroške ustvarjalnosti in živahnic, kajne?
Ja, druge pa sem zaradi KGIFF ustavil, ker je ta postal tako velik, da ne morem biti z glavo drugje, če ga hočem res profesionalno izpeljati.
KGIFF pa ne boste spustili iz rok?
Ne, z njim imam dolgoročne načrte. Verjetno krmila ne bom izpustil vsaj še deset let, ker prej ne bom mogel uresničiti svoje vizije.
In kakšna je ta vizija?
V Slovenijo končno pripeljati tuji kapital, doseči, da se pri nas snemajo tuji filmi in da slovenski filmski delavci dobijo možnost pokazati, kaj znajo. Imamo kup izjemnih ljudi in ni se nam treba sramovati, da smo majhni in brez denarja, ampak moramo biti ponosni na to, kar imamo: sposobnost, iznajdljivost, pogum, kreativnost …
Mislite, da se za slovenski film obetajo boljši časi?
Pa saj so blazno dobri! Slovenski film je ta hip eden izmed najbolj prepoznavnih, po mednarodnih festivalih zajema tak veter v jadra, da imamo možnost postati tako prepoznavni, kot so bili včasih Čehi ali pred kratkim Romuni. Mislim, da je to moment, na katerem bi morali jahati vsi slovenski filmarji. Ne pa da nekdo dobi nagrado v tujini, drugi pa pljuvajo. Ne razumem, kako jim ni jasno, da si, če nagrado dobi tvoj prijatelj ali celo sovražnik iz iste regije, avtomatsko na zemljevid postavljen tudi ti, saj vsi začnejo oči upirati v to regijo in s tem se tudi tebi lažje odpirajo vrata.
Na festivalih res dosegamo uspehe, a doma naš film nima pravega ugleda.
Saj ga ne more imeti, če tisti, ki delajo filme, grdo govorijo o njem. Jasno, da je potem domači film v zavesti ljudi nekaj, kar je zanič. In če niti nekdo, ki je iz iste panoge, kot si ti, ni sposoben pohvaliti tvojega dela in iti v kino, plačati vstopnice in tako nagraditi vloženi trud, zakaj bi te nekdo, ki dela za tekočim trakom? To je pri Čehih čisto drugače, tam domači filmi dosegajo po milijon gledalcev – ker se spoštujejo in si pomagajo!
Ampak saj smo zdaj že dokazali, da delamo dobre filme. Zakaj v kinu potem ni gledalcev?
Ker nimamo več kinodvoran, so samo še multipleksi, tam pa vlada ameriški film, ki ogromno sredstev vlaga v reklamo. Mi se s tem ne moremo kosati. Ni šans! Nimamo denarja, pa tudi premalo razmišljamo o tem. Težko je že posneti film. Si pa zaradi tega prisiljen biti ustvarjalen, se znajti, narediti čudež, in to je ena glavnih spodbud slovenskega filma: pomanjkanje denarja. Če tega ne bi bilo, ne verjamem, da bi delali tako dobre filme. Zato pomanjkanje denarja ni glavna težava slovenskega filma.
Kaj pa je?
Kulturna politika, še vedno. To sem že enkrat povedal in sem jih potem slišal, ampak še vedno mislim enako: težava slovenskega filma ni pred kamero ali za njo, ampak sedi v pisarnah. Ti ljudje nimajo niti izkušenj niti strasti do filma. Film je v naši kulturni politiki vedno korak za drugimi umetnostmi, zanj vedno zmanjka denarja in poriva. Ampak vsaj sidra so se začela postavljati, da nas veter ne nosi več toliko kot včasih. Počasi le napredujemo.
Zakaj ste vi zaljubljeni v film?
Kot otrok sem bil veliko bolan, veliko časa sem preživel v postelji in takrat je bil moj svet črno-bel: šah, knjige in črno-beli filmi. Takrat sem v filmu General odkril Busterja Keatona, zaradi njega sem začel požirati vse, kar je bilo povezano s filmom. Film je nikoli dokončana zgodba, jaz pa sem radoveden in me ves čas nekam vleče. In imam neko notranjo nujo, ki me sili, da zgodbe, ki se mi zdijo zanimive in pomembne, delim z drugimi. Film je čudovita platforma, vanj lahko vtakneš vse, kar ti je všeč, v njem je združenih ogromno vej umetnosti. Ob gledanju filmov mi je toplo, zbuja mi občutke, odpira spomine. Moja hči pravi, da jokam tudi pri reklami za pralni prašek. Očitno nezavedno zaznam neke impulze, to v meni nekaj sproži in odpira neka polja, zato včasih pride tudi kakšna solza.
Otroka ste tudi okužili s filmom?
Zelo ga imata rada, pa ne samo film: rišeta, pojeta, slikata, snemata, obiskujeta vse možne delavnice, od lutk, ilustracij do animacije zaustavljenih gibov, ukvarjata se s športom, obožujeta živali … Vse ju zanima, podedovala sta radovednost. To se mi zdi super, nočem pa ju sili v kaj, jaz samo usmerjam. Ponudim jima možnosti, kaj ju bo do konca zastrupilo, pa ne vem. In si ju ne upam vzgajati. Jaz mislim, da moramo biti starši prometniki, otroci pa morajo vzgajati nas. Sta super otroka, zelo srčna, imata močno empatijo, vse se ju dotakne, dovzetna sta do okoljskih problematik, zaljubljena v živali, najdeta razumevanje za vse in hočeta pomagati.
Živa ima 12, Brin pa osem let. Sta že v puberteti?
Počasi začenja, a to je del odraščanja. Če se spomnim, kakšno puberteto sem imel jaz …
Kakšno?
»Ludo!« (smeh) Samosvoja sta, že imeni imata takšni. Za Živo so naju pred porodom strašili z nekimi komplikacijami, tudi zato je dobila ime Živa, čeprav je bila verjetno rojena pod adrenalinom, si je znala izboriti svoje mesto in je prišla tako zlata, kot je. Brin pa je Brin, ker si želim, da bi imel močne korenine, da bi obstal v stiku s svojimi bližnjimi in s predniki, z naravo, iz katere izhajamo, da bi spoštoval svoj jezik in gojil odnos do tega, kdo je, od kod je. In brin je drevo, ki ga noben veter ne upogne. To jima poskušam nekako po ovinkih privzgojiti, da se ne pustita, da vesta, da imata pravico izraziti svoje mnenje in se odločiti ter odzivati po svoje. Da ni treba biti del sistema, da ni nič narobe, če si individuum.
Verjamete, da nas ime določa?
Vse nas določa. Tudi okolje. Jaz na primer prihajam s Pohorja in se zavedam, da je to moj odmev, spomin, jezik. Vse, kar sem, sem od tam, potem pa sem se nadgradil še z drugimi svetovi od zunaj. Moja bazičnost pa je od tam, od tam je moj DNK.
Kaj ste zdaj – Štajerec ali Dolenjec?
Sem cigan po duši, ves svet mi je premalo. Sem pohorski endemit na večnem potovanju!
Živite na Krki, tam imate svoj mir, pravite. Ampak zadnjih nekaj let so tam snemali serijo Reka ljubezni in gledalci so romali v ta kraj. Je vaš mir skaljen?
Ne, mi smo odmaknjeni od tega, živimo v gozdu, pa tudi tako malo smo doma – smo v Piranu, Kranjski Gori, Pragi, potujemo, Azija, prestolnice … Do naslednjega avgusta imamo že splanirano, kje se bomo potepali.
Otroka gresta zraven?
Seveda!
Kako to uskladite s šolo?
Iščemo predvsem termine okoli počitnic, pa pridna sta, tudi če kaj zamudita, potem nadomestita. Tako in tako menim, da ti šola ne more toliko dati, kot ti lahko prinese eno potovanje. Na srečo tudi na šoli to razumejo.
Otroka ste vključili tudi v svoje festivale, kajne?
Ja, prav zdaj pomagata postavljati stvari za delavnice na Zrnu soli. Za otroka je to super, saj se počutita koristna. Prav je, da znata zagrabiti za vse, ker nikoli ne veš, kdaj ti bo v življenju prišlo prav. S tem se razvijajo delovne navade in spoštovanje do občinstva in nastopajočih.
Veliko ljudi otrok noče vključevati v svoje delo, ker so jim v napoto in se jim motajo pod nogami.
Saj to je normalno, kje pa naj bo otrok, če ne pod nogami? Če ni tam, potem ni tvoj, ampak je drugje. Mene ne moti, da so otroci ob meni, pod mano, na meni. Tudi ko so v napoto, preživljaš čas z njimi – to je bolj pomembno, kot da ti niso v napoto in jih ne vidiš.
Vam pa verjetno tudi kdaj stopita na živec?
Normalno, saj sem Pohorec! Preizkušata me, do kod lahko gresta, in sta pri tem blazno uspešna. Res sta brihtna in poznata sprožilce, kje potegniti zavoro in kako me resetirati. Vse jima je jasno! Imata načrt, še preden začneta. (smeh) Res sta navihana, kar je prav.
Ste za permisivno vzgojo ali ne?
Saj sem že rekel, da otrok ne vzgajam, ampak se pustim vzgajati njima. Delujem čisto intuitivno, odvisno od okoliščin, celo glede na samo kulturno okolje, ker ni povsod enako. Zato si želim, da čim več potujemo, da vidita razlike in pravila; stvari, ki so nekje samoumevne, so drugje lahko v nasprotju s sistemom.
Očitno ste zelo povezana in aktivna družina. Verjetno niste za mizo vsak s svojim telefonom?
Telefoni, tablice, računalniki so del nujnega zla. Če hoče otrok kolikor toliko funkcionirati znotraj svoje generacije, ne more biti računalniško nepismen, to je žal dejstvo. Če ga za to prikrajšaš, mu ukradeš del generacijske identitete in lahko postane izobčenec. Zato jima tehnike ne omejujem, poskusim pa doseči, da jo uporabljata v koristne namene. Na primer: če jima kupim pametni telefon, si želim, da gresta na delavnico animacije zaustavljenih gibov in potem s telefonom delata svoje risanke. Da na koncu dobita neki izdelek, ki je neke vrste odvod kreativnosti. Tako osebnostno rasteta in se razvijata. Nismo torej odrezani od modernih tehnologij, jaz jih potrebujem za svoje delo. Mi je pa všeč, ker me prehitevata. Morajo pa seveda biti neke omejitve, ker so ti dražljaji za osemletnika premočni, da jim ne bi sledil.
Torej nista odvisna od tehnologije?
Ne, ogromno časa preživita zunaj v naravi, igrata športe, snemata filmčke … Ves čas se nekaj dogaja.
Se znate kdaj tudi ustaviti?
Seveda se znam!
Kako si napolnite baterije?
K frizerju grem! Doma se ne brijem in si ne umivam glave, grem k frizerju, to pomeni 20 minut meditacije, vizualizacije, premlevanja stvari. Takrat se popolnoma izklopim, imam dogovorjeno, da me ne motijo in ne postavljajo vprašanj, kar je za frizerja zelo težko. Take momente izkoristim in najdem čas zase. Pa zvečer pred spanjem kakšen dober film ali knjiga. Ter seveda narava in potovanja, čeprav smo tam vedno aktivni. Ampak vsaj ne razmišljaš o ničemer drugem in si spočiješ glavo. Shramba se izprazni, pomembne informacije gredo v arhivske predalčke, nepomembne se izbrišejo in si spet pripravljen na akcijo.
Poznamo vas po malce bolj nenavadnih, trapastih likih, zakaj jih imate radi?
Ker so to slovenski liki, ki so ljudem blizu. To so preprosti tipi, ki niso postavljeni na ta planet, da bi delali zdrahe, škodovali, ampak živijo svoje življenje. Zelo so mi zanimivi. Zanima me, zakaj nekdo ne more najti službe, je na cesti, odvisen od nečesa …, veliko bolj kot neki polikani svet odvetnikov, ki morda še bolj meji na propad kot pa ta lik obstranca. Taki liki so za igralca zanimivi, ker po njih lahko koplješ.
Ampak ljudje mislijo, da ste takšni tudi v resnici?
To me ne moti. Pomembno je le mnenje družine in prijateljev, mnenje drugih se me ne dotakne. Vem, da grem s tem, kar počnem, sam spat in se tudi sam zbudim. Če lahko s tem mirno zaspim in vstanem, potem sem zadovoljen, kaj si pa drugi mislijo … Izguba časa je razmišljati o drugih. Ali jih soditi. Jaz nikogar ne sodim. Kdor ima drugačen koncept razmišljanja kot jaz, s tistim pač ne sodelujem.
Ampak Slovenci zelo radi sodimo.
Seveda, premajhni smo in smo obremenjeni z malimi stvarmi, ker si ne upamo ne zadihati ne sanjati.
