Podnebje se je skozi čas spreminjalo, se spreminja in se bo spreminjalo. To se dogaja že po naravi stvari. Prvič v zgodovini planeta pa se dogaja, da človek spreminja podnebje na globalni ravni in dolgoročno ogroža lastno življenje ter življenja drugih vrst na planetu. In za razliko od nekdanjih sprememb je ta sprememba brez primere hitra.
Podnebna kriza, ki jo doživljamo vse močneje, je nastala zaradi spremembe kemične sestave atmosfere, ki jo povzroča človek z izkoriščanjem fosilnih goriv.
Kaj točno to pomeni? Naša civilizacija je odvisna od fosilnih goriv: nafte, premoga in plina. Energijo iz fosilnih goriv sproščamo z izgorevanjem, pri čemer poleg energije (toplote) nastajajo predvsem vodna para in ogljikov dioksid. In prav toplogredni plin CO2 (ogljikov dioksid) je med vsemi toplogrednimi plini najpomembnejši dejavnik podnebnih sprememb. Z izgorevanjem fosilnih goriv se v atmosfero sprošča fosilni ogljik, ki je bil milijone let shranjen v podzemlju, s čimer se podira ravnovesje ogljikovega cikla in naraščajo koncentracije CO2 v atmosferi. Od začetka industrijske revolucije, ko se je začelo izgorevanje fosilnih goriv v industrijskem merilu, torej v zadnjih približno 150 letih, smo njegovo koncentracijo povečali s približno 280 ppm na 420 in več ppm (ppm = delci na milijon). Torej približno za polovico.
Toplogredni plini
Zakaj je CO2 pomemben kot toplogredni plin? Toplogredni plini zadržujejo del toplote in ji ne dovolijo, da bi svojo energijo oddala v vesolje. Toplota se ujame in ogreje zemeljsko atmosfero. Toplogredni plini so ključni za ohranjanje življenja na Zemlji, brez njih bi bila povprečna temperatura približno 33 °C nižja, kar pomeni, da bi bil planet ves čas pretežno v ledu. Najpomembnejši med toplogrednimi plini je vodna para. Čeprav ima najmočnejši toplogredni učinek, je za podnebne spremembe ključna količina CO2 v atmosferi. Zakaj je temu tako? Razlogov je več.
- Vpliv vodne pare v atmosferi je zelo kratek. V povprečju vsaka izhlapela molekula vode pade v obliki padavin v devetih dneh. Zato ne more prispevati k dolgoročnemu zvišanju globalne povprečne temperature.
- Količina vodne pare v atmosferi je določena s temperaturo. Višja temperatura pomeni večje izparevanje in več vodne pare. Vodna para je tako pozitivna povratna zanka, povezana s koncentracijami drugih toplogrednih plinov (predvsem CO2). Če ogrejemo atmosfero z zvišanjem koncentracije CO2, se poveča izparevanje vode, kar vodi do nadaljnjega zvišanja temperature.
- CO2 sicer ni »najmočnejši« toplogredni plin, ima pa največjo koncentracijo. Na primer metan (CH4) se meri na ravni ppb (delci na milijardo), CO2 pa na ravni ppm (delci na milijon).
- Povprečna doba, v kateri ena molekula CO2 ostane v atmosferi, je od sto do tisoč let. V primerjavi z vodno paro gre za zelo dolgo obdobje.
Zakaj govorimo o podnebni krizi? Čemur smo danes priča, ni prva podnebna sprememba, skozi katero gre naša vrsta. Je pa ta sprememba za našo naravo in človeško družbo v nasprotju s prejšnjimi zelo hitra. Velikost spremembe in njena hitrost praktično onemogočata naravno prilagoditev rastlin in živali. To je še oteženo z našo uporabo naravnih virov in krajine.
Vse bolj nam je vroče
Povprečna temperatura se je v našem delu sveta od leta 1960 zvišala za dve stopinji Celzija, kar je približno dvakrat hitreje, kot narašča povprečna globalna temperatura.
In za več kot osem milijard ljudi, kolikor jih trenutno živi na svetu, predstavlja višanje temperature tveganje na več ravneh. Več tisoč let stabilno vreme, na katerem smo zgradili naše kmetijstvo, se začenja spreminjati, višje temperature atmosfere prinašajo več skrajnega vremena, kar pomeni le eno – nestabilnost pridelkov, od katerih smo odvisni. In sprememba porazdelitve padavin je seveda povezana s tveganjem pomanjkanja vode.
Segrevanje oceanov prinaša dvig morske gladine, ki bo, če se bo nadaljevalo, zasolilo kmetijska tla in pregnalo prebivalce obale v notranjost. Da ne govorimo o negativnem vplivu podnebnih sprememb na okoljsko stabilnost oceanov. Zvišanje temperature in znižanje pH oceanov zaradi višje koncentracije CO2 v atmosferi je že uničilo velik del koralnih grebenov, od katerih je prehransko odvisen del človeške populacije.
Skrajno vreme se še slabša
Zelo verjetno je, da se bodo vročinski valovi pojavljali vse pogosteje in trajali dalj ter da bodo skrajni padavinski dogodki v številnih regijah postali intenzivnejši in pogostejši. Oceani se bodo še naprej segrevali in kisali, gladina morja pa se bo še naprej poviševala. Vse to bo imelo uničujoč vpliv na življenja ljudi in ga tudi že ima. Da je res nujno nasloviti podnebne spremembe, je postalo še bolj jasno, ko je vodilno svetovno znanstveno telo za oceno podnebnih sprememb oktobra 2018 predstavilo pomembno poročilo Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC). Ta opozarja, da ne smemo doseči povišanja temperature za 1,5 stopinje Celzija nad predindustrijsko ravnjo, če želimo preprečiti katastrofične ravni globalnega segrevanja. IPCC navaja, da bi z omejitvijo dviga povprečne temperature pod 1,5 stopinje Celzija:
- do leta 2050 zmanjšali število ljudi, ki so izpostavljeni podnebnim tveganjem in dovzetni za revščino, za več sto milijonov;
- zaščitili 10 milijonov ljudi pred tveganji, povezanimi z višino morske gladine;
- zmanjšali delež svetovnega prebivalstva, ki je izpostavljeno povečanju vodnega stresa, do 50 odstotkov ali za enega na vsakih 25 ljudi na planetu.
Posledice podnebnih sprememb vplivajo na vsa področja človeške dejavnosti in še veliko bolj negativno delujejo na revne ljudi in revne države, ki nimajo sredstev za prilagajanje. Vse to je le majhen vpogled v kompleksne vplive naraščajoče globalne povprečne temperature na naš planet. In prav zato govorimo o podnebni krizi.
Zmagamo lahko le skupaj
Ali lahko kaj storimo? Nekaterim posledicam podnebne krize se ne moremo izogniti. Globalna povprečna temperatura se je že zvišala za najmanj eno stopinjo Celzija. Vlak podnebnih sprememb smo že pognali v gibanje. Ne moremo ga ustaviti v enem mesecu, niti v enem letu. Pobesneli vlak pa lahko upočasnimo, njegovo pot preusmerimo od najslabših napovedi razvoja in ga vrnemo tja, kamor spada.
Ena najučinkovitejših rešitev je, da se znebimo naše odvisnosti od fosilnih goriv. EU se je v tej luči zavezala, da bo dosegla ogljično nevtralnost do leta 2050.
Za učinkovito preobrazbo našega energetskega sistema se moramo potruditi vsi, vsak posameznik posebej, vendar vsi skupaj. Mi sami, naši sosedje, naša podjetja, naše države. Le skupaj lahko zmagamo.
