Koliko let lahko človek največ živi? Znanost ima presenetljiv odgovor
Kaj bi se zgodilo, če bi lahko odpravili skoraj vse znane vzroke staranja? Znanstveniki so izračunali, kaj bi lahko postavilo končno mejo.
Strokovni nasveti, navade za vitalnost in uravnotežen vsakdan.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Želja po daljšem življenju je stara skoraj toliko kot človeštvo. Danes jo dodatno spodbujajo prehranska dopolnila, različni pristopi tako imenovanega bio hekanja in obljube o navadah, ki naj bi upočasnile staranje.
Toda tudi če bi nekoč znali preprečiti skoraj vse danes znane procese staranja, bi naše telo morda še vedno imelo svojo biološko mejo. Nova raziskava, se je osredotočila na enega od procesov, ki se mu je izredno težko izogniti in to je kopičenje mutacij v naših celicah.
S pomočjo matematičnega modela so raziskovalci ocenili, da bi lahko ob hipotetični odpravi drugih omejitev staranja prav te mutacije omejile povprečno življenjsko dobo na približno 146 do 194 let.
Zakaj se sploh staramo?
Čeprav je staranje nekaj, kar doživi vsak človek, znanost še vedno nima enega samega odgovora na vprašanje, zakaj se staramo. Gre za zapleten biološki proces, pri katerem se skozi desetletja v celicah in tkivih kopičijo različne spremembe.
Znanstveniki med značilnosti staranja med drugim uvrščajo poškodbe in spremembe genetskega materiala, krajšanje telomer, motnje delovanja mitohondrijev, kronično vnetje ter slabšo sposobnost celic in tkiv za obnovo.
Nekatere od teh procesov je mogoče do določene mere vplivati, vendar danes ne obstaja zdravljenje, ki bi lahko ustavilo človeško staranje ali življenjsko dobo podaljšalo za več desetletij.
V naših celicah se skozi življenje kopičijo mutacije
Avtorji nove raziskave so se osredotočili na tako imenovane somatske mutacije. To so spremembe v DNK, ki se skozi življenje pojavijo v telesnih celicah. Nastajajo naravno, na primer ob delitvi celic, njihovo pojavljanje pa lahko povečajo tudi zunanji dejavniki, kot so tobačni dim, ultravijolično sevanje in nekateri škodljivi vplivi iz okolja.
Veliko takšnih mutacij nima opaznega učinka. Druge pa lahko spremenijo delovanje celice, zmanjšajo njeno sposobnost opravljanja nalog ali prispevajo k nastanku bolezni.
S starostjo se njihovo število povečuje. Težava je v tem, da telo vseh sprememb, ki so se v desetletjih nakopičile v ogromnem številu celic, ne more preprosto popraviti.
Kaj bi se zgodilo, če bi odpravili skoraj vse vzroke staranja?
Raziskovalci so razvili matematični model, s katerim so ocenjevali kopičenje somatskih mutacij v različnih človeških tkivih in njihov možni vpliv na življenjsko dobo. Pri tem so ustvarili tudi skrajno hipotetičen scenarij.
Če bi bilo mogoče odstraniti vse modelirane omejitve staranja, vključno s škodljivim učinkom somatskih mutacij, je model dopuščal življenjske dobe, ki so daleč zunaj vsega, kar je biološko dosegljivo danes. Toda ko so raziskovalci v model ponovno vključili omejitve zaradi kopičenja somatskih mutacij, se je ocenjena življenjska doba močno zmanjšala.
Model je pokazal razpon približno 146 do 194 let. Gre za teoretično oceno in ne napoved, koliko bodo ljudje živeli v prihodnosti.
Rekord je za zdaj 122 let
Razlika med matematičnim modelom in resničnim življenjem je ogromna. Najvišja zanesljivo dokumentirana starost človeka pripada Francozinji Jeanne Calment, ki je umrla leta 1997, stara 122 let in 164 dni. Nihče drug z zanesljivo potrjeno starostjo tega rekorda še ni presegel.
To lepo pokaže, zakaj ocene nove raziskave ne smemo razumeti kot trditev, da lahko človek dejansko živi 190 let. Somatske mutacije so le eden izmed številnih dejavnikov staranja. V resničnem življenju na življenjsko dobo vplivajo tudi bolezni srca in ožilja, rak, okužbe, presnovne bolezni, okolje, življenjski slog in številni drugi dejavniki.
Največja ovira bi lahko bila srce in možgani
Raziskovalci so ugotovili še nekaj zanimivega: vsa tkiva niso enako občutljiva na kopičenje poškodb. Nekatere celice se lahko učinkovito obnavljajo, druge pa imajo zelo omejeno sposobnost nadomeščanja. Posebej pomembne so lahko celice srčne mišice in nevroni v možganih.
Odraslo človeško telo ima omejene možnosti za nadomeščanje teh celic, zato je izguba njihove funkcije lahko posebej problematična. Po modelu bi lahko prav srce in možgani predstavljali nekakšno ozko grlo človeške dolgoživosti.
To je tudi eden od razlogov, zakaj raziskovanje staranja ni usmerjeno zgolj v vprašanje, kako podaljšati življenje, ampak predvsem v to, kako čim dlje ohraniti zdravo delovanje ključnih organov.
Ali bomo torej nekoč živeli 190 let?
Številka izhaja iz matematičnega modela in hipotetičnega sveta, v katerem bi bilo mogoče odstraniti druge pomembne omejitve staranja. Česa takega sodobna medicina ne zmore. Resnično staranje je rezultat prepletanja velikega števila bioloških procesov, ki vplivajo drug na drugega. Matematični model vseh teh povezav ne more popolnoma posnemati. Raziskava je zato zanimiva predvsem zato, ker opozarja na kopičenje somatskih mutacij kot eno od možnih temeljnih omejitev človeške dolgoživosti.
Kaj lahko za daljše življenje naredimo danes?
Čeprav recepta za življenje do 190. leta nimamo, so ukrepi, ki povečujejo možnosti za daljše in predvsem bolj zdravo življenje, precej manj skrivnostni. Med najpomembnejše sodijo:
- opustitev kajenja,
- redna telesna dejavnost,
- kakovostna in uravnotežena prehrana,
- dovolj spanja,
- skrb za zdrave medosebne odnose ter
- ustrezno zdravljenje visokega krvnega tlaka, sladkorne bolezni in drugih kroničnih bolezni.
Pomembni so tudi priporočeni preventivni pregledi in pravočasno odkrivanje bolezni. Cilj zato ni zgolj dodajanje let življenju. Velik del sodobnega raziskovanja dolgoživosti se osredotoča predvsem na podaljševanje obdobja življenja, ki ga preživimo zdravi in samostojni.
Preberite tudi:
