VZS

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nov korak naprej je napravil po izkušnji na univerzi Oxford, po vrnitvi domov pa si treninge piše kar sam. V mladih letih je pri Olimpiji treniral košarko in igral tudi z Luko Dončićem.

Filip, kot ga vsi kličejo (kot pravi, ga je zgolj v šoli kakšna učiteljica poklicala Matej in potem videla, da na to ime ne reagira) je ista generacija (letnik 1999) kot Luka Dončić, s katerim sta bila v mlajših selekcijah člana našega najuspešnejšega košarkarskega kluba. Ker je Luka že takrat odstopal od vrstnikov, prav pogosto nista trenirala skupaj, sta bila pa skupaj v ekipi na nekaj tekmah.

»Sam sem takrat treniral s svojo generacijo in nekaj časa tudi z leto starejšimi, medtem ko je Luka treniral z dve ali tri leta starejšimi od sebe. Tako se na samih treningih nisva videvala, saj smo mi imeli treninge za njegovo skupino. Sva pa odigrala nekaj skupnih tekem in tudi opravila nekaj treningov pred tekmami. Že takrat je na tekmah močno izstopal in vodil našo ekipo. V napadu smo vedno vedeli, komu podati žogo, medtem ko smo drugi svoje 'porihtali' v obrambi,« ima lepe spomine na igranje z zvezdnikom.

Da s košarko ni vztrajal dlje, nikoli ni posebej obžaloval: »Nikoli nisem razmišljal, da bi v košarki lahko uspel ali jo igral na profesionalni ravni. Vedno sem jo jemal bolj kot nekaj za zraven. Nisem bil kakšen izjemen talent, ki bi izstopal tako kot Dončić ali še kdo drug. S strani staršev nisem nikoli imel pritiska, kakor tudi ne želje, da bi ostal v košarki. Bolj kot kaj drugega je bila to zame rekreacija.«

Na Oxfordu v osmercu

Ko je Filip končal s treningi košarke, se je sprva spogledoval z ameriškim nogometom in jadranjem, nato pa ga je pri sedemnajstih letih na trening v Veslaški klub Ljubljanica povabil prijatelj, ki je tam že veslal. »To je bilo poleti 2016 in takrat sem se šele prvič spoznal z veslanjem. Takoj me je navdušilo in od takrat naprej bi lahko rekel, da je Ljubljanica moj drugi dom,« pravi mladenič, ki je nase prvič resneje opozoril leta 2022 s finalom na tekmi svetovnega pokala v Beogradu ter polfinalom na EP v Münchnu.

Potem je zašel v manjšo krizo, po vrnitvi s študija na univerzi Oxford Brookes, kjer je opravljal magisterij, pa se je rezultatska krivulja pri Ljubljančanu spet obrnila navzgor. Lani se je izkazal s polfinalom na evropskem in svetovnem prvenstvu, kjer je bil edini slovenski udeleženec, letos pa je po osmem mestu na uvodni regati svetovnega pokala v Sevilli prijetno presenetil s prebojem v finale na prestižni luzernski regati, ki so jo včasih imenovali veslaški Wimbledon.

»Leta 2023 sem za svojimi pričakovanji res kar zaostal. Takrat smo se osredotočili predvsem na domače EP na Bledu, kjer sem z nekaj smole ostal brez polfinala, medtem ko smo na svetovnem prvenstvu v Beogradu malce zgrešili pri načrtovanju forme. Tudi leto 2024 se ni začelo najbolje, ostal sem tudi brez nastopa na OI, a vse slabo vseeno ni bilo, saj sem se na dveh svetovnih pokalih prebil v polfinale. Nato sem se odpravil na enoletni program magisterija v Anglijo, konkretno univerzo Oxford Brookes. Tam sem sprva treniral v osmercu, kar je bil del študijskega programa, od katerega nisem smel preveč odstopati. Za univerzo sem v tem čolnu nastopil na znameniti Henley Royal regati ter na regati BUCS. Za dvoboj z univerzo Cambridge pa nisem kandidiral, saj sem se takrat že osredotočal za nastop v skifu na evropskem prvenstvu v Plovdivu,« je veliko odnesel tudi od te izkušnje.

VZS

Treninge si piše sam

Vse od začetka njegove veslaške kariere je bil pri VK Ljubljanica Filipov trener Jan Ilar, od leta 2021 tudi selektor slovenskih veslaških reprezentanc, s katerim pa sta ob njegovem odhodu v Anglijo sodelovanje zamrznila.

»V Angliji smo se dogovorili, da bom od konca marca treniral po svojem programu, saj imam svoje cilje v skifu. S tem so se tudi strinjali. Tako sem že tam do vrnitve domov večinoma treniral sam, enako pa tudi po vrnitvi v Slovenijo, saj je bil Jan takrat že zaseden z drugimi posadkami. Skupaj sva nato opravila zadnje pripravljalno obdobje za lansko SP v Šanghaju, kjer sem se prvič na tej ravni prebil v polfinale. Letos sva sprva nameravala nadaljevati, a nekako nisva našla skupnega jezika. Sam sem si želel določene spremembe, a je bilo z usklajevanjem teh treningov preveč težav, tako da sem se odločil, da grem raje po svoje, postanem sam svoj trener in si sam pišem treninge. Glede na to, da sem zaključil študij kineziologije na Fakulteti za šport, nekaj osnov že imam, nato pa sem se precej globoko poglobil tudi v same koncepte treningov. Inspiracijo sem jemal tudi iz drugih športov, od teka na smučeh do atletike. Pri tem sta mi pomagala tudi atletski trener Jan Petrač in Borut Rebolj, ki mi je v pomoč pri treningih za moč. Srečo pa sem imel tudi s tem, da me je Nikola Bralić, trener bratov Sinković, večkratnih svetovnih in olimpijskih prvakov, sprejel, da sem šel z njimi dvakrat na priprave. Tam sem veliko odnesel predvsem glede tehnike veslanja, pa tudi njihove mentalitete in pristopa do treninga,« je bil zelo zadovoljen s tem treningom.

Prvi cilj finale na EP in SP, dolgoročni OI

Finale na prestižni regati v Luzernu zanj niti ni bil posebno presenečenje: »Blizu sem mu bil že v Sevilli, kjer sem imel smolo, da sem v polfinalu veslal za Nemcem Oliverjem Zeidlerjem, ki ima specifičen način veslanja, s katerim ves čas dela valove, ki precej vplivajo na hitrost čolna. V Luzernu sem se moral precej potruditi že za preboj v polfinale; tretji iz Seville je denimo pristal le v finalu C. Konkurenca je zelo strnjena, a mi je uspelo, kakor tudi v polfinalu, kjer sem bil kot tretji hitrejši od vseh iz druge skupine. Žal me je pred finalom sredi noči močno uščipnilo v hrbtu, tako da so me s težavo z masažami sploh pripravili na start. Tam pričakovano nisem mogel biti konkurenčen, a sem lovil točke, ki mi na naslednjih tekmah lahko pomagajo pri mestu nosilca v kvalifikacijah. Na srečo je šlo le za mišični krč, tako da bo ta težava hitro odpravljena.«

Na finale A Filip letos meri tako na EP v Vareseju kot na SP v Amsterdamu, ki pa ju seveda ne more obljubiti. »Finale A je vedno cilj, a glede na strnjeno konkurenco se stvari lahko zelo hitro obrnejo v nasprotno smer. Polfinale je gotovo realen cilj, dolgoročen cilj pa OI v Los Angelesu. Za to se bo treba kar potruditi, saj na OI v skifu vodi le prvih devet mest s SP 2027 v Luzernu, v dvojcu denimo enajst,« ob tem dodaja, da z izkušnjami, ki si jih je letos pridobil, v pripravah za naslednjo sezono zdaj še bolj ve, kaj početi.