OI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Najnovejši roman japonskega literarnega zvezdnika Harukija Murakamija se, tako kot večina njegovih knjig, razpira na meji med resničnostjo in fantazijo. Pripoved, osnovana na avtorjevi kratki zgodbi iz leta 1980, je svojevrstna refleksija o gradnji notranjih svetov, s katerimi se skušamo zaščititi pred bolečino. A v tem miselnem labirintu, kjer se z vsakim korakom pogreznemo globlje v spomin, smo obenem vse bolj odrezani od resničnega življenja. Več o knjigi nam je zaupal prevajalec Domen Kavčič.

Mladinska knjiga

Na kakšen način je obdobje covida vplivalo na ta roman?

Kovidno obdobje, v katerem je roman nastajal, je bil čas prisilnega ali prostovoljnega zapiranja med štiri stene in posledično obračanja navznoter, v lasten miselni svet. Roman je najbrž tudi zato izrazito introspektiven, tako v zasnovi kot motiviki. Murakami v njem obudi svojo kratko zgodbo iz leta 1980, v kateri je prvič obdeloval motiv obzidanega mesta, ker ji, po njegovih besedah, takrat pisateljsko ni bil kos, čeprav je vsebovala zanj odločilne prvine; tu jo izpelje na novo ter dokončno dovrši. Motivi mesta za neprebojnim obzidjem, sanj, zaprtih v lupine, filozofskih pogovorov v majhni sobici globoko v nedrju knjižnice ipd. se zdijo pomenljivo “kovidni".

Kako pa se ta roman razlikuje od njegovih prejšnjih del?

Roman se bere kot sinteza Murakamijevega ustvarjanja, saj prinaša znane motive (neuresničena ljubezen, travmatična izguba, odtujenost od družbe ipd.), vendar še izraziteje samonanašalen in s popolnoma izbrušenim slogom. Kaže se kot delo izkušenega mojstra peresa, ki točno ve, o čem piše, kako in zakaj.

Bi se vi odrekli svoji senci, da bi prišli v mesto za obzidjem?

Če bi mi pot v obzidano mesto predstavljala smisel življenja, bi se lahko samo od sebe zgodilo, da se senci odrečem brez pretiranega razmišljanja ... Včasih nam kaj tako zmeša glavo, da izgubimo sebe -- ali v tem primeru svoj sestavni del, svoj drugi pol, ki pa je vendar nujni del celote našega jaza.

Kaj je bil največji izziv pri prevajanju?

Nekatere jezikovne značilnosti japonščine, ki so tako rekoč neprevedljive. Recimo, v prvem delu romana se izmenjujejo poglavja, napisana iz perspektive najstnika in zrelega moškega, ki se vsak imenujeta z drugim osebnim zaimkom za prvo osebo (boku oziroma watashi). V japonščini je izbira osebnega zaimka (teh je več in lahko izražajo tudi spol govorca) namreč odvisna od razmerja s sogovorcem (ali občinstvom), medtem ko je v nam bližjih jezikih izbira ena sama, torej "jaz". To razliko je zato treba v slovenščini izraziti z drugačnimi jezikovnimi sredstvi, npr. besediščem, skladnjo ipd. V japonščini samostalniki, nasprotno, ne poznajo slovničnega spola; v slovenščini pa je samostalnik "senca" ženskega spola, medtem ko je protagonist romana pač moškega. Ker je iz vsebine romana jasno, da je senca protagonistov drugi pol, torej moškega spola, se je bilo treba v prevodu izogniti jeziku, iz katerega bi se lahko razbralo, da je senca ženska. Izziv je bila tudi posebna raba sedanjega glagolskega časa, s katerim pisatelj izraža "večni sedanjik", ko junak obtiči v svojih spominih, tako rekoč v večni sedanjosti.

Se pri prevajanju držite izvirnika ali radi pogledate še druge prevode?

Rad pokukam, recimo, v angleški pa v nemški prevod, če obstajata, da se seznanim s prevajalskimi rešitvami težavnejših mest. Ker več glav več ve, zna biti tovrstno "drugo mnenje" koristno, izvirnik lahko osvetli iz drugačnega zornega kota. V tem smislu je zanimivo, kako različni so lahko prevodi med sabo, ravno zato, ker je japonščina zelo kontekstualen jezik in moramo pri prevajanju v bolj "natančne" jezike marsikaj domisliti sami. Japonščina ima seveda svoj značaj, svojo logiko in svoj zven, ki se jim lahko približamo samo skozi tesen in iskren dialog s slovenščino, brez begajočih vmesnikov in posrednikov (to velja tudi za vsak drug prevodni jezik, ki vsak na svoj način vstopajo v razmerje z izvirnikom).