Režiser dodaja, da je pesem začutil kot nekakšno kugo zahodnega sveta, ki se širi tiho – brez opozorilnih siren, meja in dovoljenj. Ta kuga po njegovem mnenju ni več le grožnja, ampak je že zdavnaj zasidrana pred našim pragom, v naših pametnih telefonih, željah, jezi in vsakodnevni utrujenosti.

Ustvarjanje tako neposrednega vizualnega dela je na terenu zahtevalo precej iznajdljivosti in potrpljenja. O svoji izkušnji v vročih poletnih dneh avtor spregovori povsem odkrito:

"Velikokrat sem se znašel v situacijah, kjer snemanje ljudi na javnih mestih ni bilo ravno povabilo na čaj. Včasih sem se počutil kot na urbanem safariju, v lovu za človeško neumnostjo, ki je na ameriških tleh očitno našla idealno podnebje. Ni bilo treba dolgo čakati. Samo stati si moral dovolj dolgo na pravem vogalu. Pri vsem mi je največ pomagala žena Yuchen. V temperaturah do 39 stopinj je bila asistentka kamere,logistika, senca, voda in občasno navidezni model, da sem lahko neopazno posnel dogajanje za njenim hrbtom.

Khanta je moj doslej najbolj dinamično zmontirani spot. V njem se zvrsti 412 kadrov. Sodobni človek je vajen neskončnega drsenja po telefonu, kjer nova podoba izbriše prejšnjo, še preden jo zares dojame. Spot uporablja isti ritem, le da namesto algoritma tok podob narekuje pesem. To ni samo slog. To je stanje.

Spot zato ni le portret Amerike. Spot zato ni samo portret Amerike. Je ogledalo, v katerem lahko morda prepoznamo tudi sebe. To je že peti videospot, pri katerem smo sodelovali s Siddharto. Khanta je med njimi najbolj nemiren, najhitrejši in verjetno tudi najbolj neposreden."