Sedemnajst minut ekstaze, ki jo pozna cel svet
Donna Summer: Od bostonskega cerkvenega zbora do izuma zvoka prihodnosti
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Stop za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Njena zgodba je polna neverjetnih kontrastov, razpeta med sijajem neizprosnih reflektorjev in tišino molitve v temi, med tisočglavo množico oboževalcev pod odrom in samotnimi trenutki, ko je razmišljala, da bi vsemu naredila konec. Donna Summer ni bila zgolj kraljica diska, temveč ultimativna glasbena vizionarka, ki je s svojim mogočnim vokalom za vedno spremenila zven popularne kulture.
Cerkveno rojstvo legende
Rojena je bila kot LaDonna Adrian Gaines na zadnji dan leta 1948 v Bostonu. Odraščala je kot eden od sedmih otrok v delavni in pobožni krščanski družini očeta mesarja in matere učiteljice. Njena neverjetna pot se je začela povsem nenačrtovano, ko je pri rosnih desetih letih v cerkvi prvič stopila pred občinstvo, da bi nadomestila odsotno pevko. Tisto jutro je iz drobnega dekliškega telesa privrel glas, ki je odraslo občinstvo dobesedno spravil v jok. Njen oče je pozneje z nasmehom pripovedoval, da deklice sicer nisi videl, če si stal dlje od tretje vrste, a slišal si jo lahko prav povsod. Pevka je kasneje večkrat priznala, da je prav takrat začutila svoj klic in preprosto vedela, da bo nekoč slavna. Zgledovala se je po gospel legendi Mahalii Jackson. V srednji šoli je blestela v glasbenih predstavah in se pri sedemnajstih pridružila bostonski blues-rock zasedbi Crow. Tik pred maturo je s skupino odpotovala v New York ... Lovili so najstniške sanje slave, a ko je tamkajšnja založba pogodbo ponudila izključno njej, so se fantje razšli, mlada pevka pa se je znašla na razpotju.
Evropska pustolovščina in usodno srečanje
Leta 1968 je devetnajstletna Donna potegnila potezo, ki ji je obrnila življenje na glavo. Uspešno je opravila avdicijo za nemško produkcijo kultnega hipijevskega muzikala Lasje (Hair) in se preselila v München, pozneje pa na Dunaj, kjer je pela celo v znameniti ljudski operi Volksoper. Večletno nastopanje v odmevnih muzikalih, kot so Godspell, Show Boat in Porgy and Bess, jo je izklesalo v vrhunsko, vsestransko izvajalko, ki je z enako lahkoto in prepričljivostjo odpela klasično melodijo kot tudi trdo rock balado. V Nemčiji se je spletla njena prva resna romanca, saj se je poročila z avstrijskim igralcem Helmuthom Sommerjem. Čeprav je zakon po nekaj letih razpadel, je obdržala angleško različico njegovega priimka in kot Donna Summer začela pisati zgodovino. Prava čarovnija pa se je zgodila v münchenskem studiu Musicland, kjer je kot studijska pevka pristala v ustvarjalnem krogu italijanskega producenta Giorgia Moroderja in britanskega tekstopisca Peta Bellotteja. Vizionarska trojica je leta 1974 izdala njen prvenec Lady of the Night, a tisto, kar je sledilo, je preseglo vsa pričakovanja in na novo zarisalo meje popularne glasbe.
Sedemnajst minut ekstaze, ki so sprožile revolucijo
Poleti 1974 je Donna v studio prinesla nadvse provokativno idejo. Navdihnjena z razvpito francosko uspešnico Je t'aime... moi non plu ji v mislih ni dala miru preprosta, a sugestivna vrstica »Love to love you, baby«. Moroder je v njenih besedah takoj prepoznal prelomni potencial za disko himno, ob tem pa ji je predlagal, naj med petjem vključi še zapeljive vzdihe. Za hčerko strogih, pobožnih staršev je bil to sprva precejšen zadržek. Da bi se lažje vživela v vlogo, so v studiu ugasnili luči, pevka pa se je ulegla na tla in si predstavljala, da je Marilyn Monroe v stanju popolne ekstaze. Rezultat je bil šokanten in revolucionaren, saj je izvirna različica pesmi trajala skoraj 17 minut, kar je bil za tisti čas pri pop skladbah popoln tabu. Šef ameriške založbe Casablanca Records Neil Bogart je bil nad slišanim tako navdušen, da je posnetek na svoji zabavi neprestano vrtel vso noč. Kljub začetnemu bojkotu konservativnih radijskih postaj je singel čez noč poletel pod sam vrh ameriške lestvice Billboard, njegov razširjeni plesni miks pa je postavil temelje formata, na katerem je zrasla celotna evropska disko produkcija.
Zvočni dotik prihodnosti
Če je bil to le obetaven začetek, je vrhunec Moroderjeve in Donnine zvočne revolucije prišel tri leta kasneje s skladbo I Feel Love. Ustvarjalci so si zadali drzen cilj: želeli so napisati pesem, ki bi zvenela dobesedno kot napoved prihodnosti. Tradicionalni orkester so zamenjali s pulzirajočim Moogovim sintetizatorjem in ustvarili remek delo, ki še danes velja za uradni rojstni list elektronske plesne glasbe. Glasbeni genij Brian Eno je po legendarni anekdoti takrat navdušen vstopil v studio Davida Bowieja, mu zavrtel ploščo in vizionarsko napovedal, da bo prav ta zvok zaznamoval klubsko dogajanje za naslednjih 15 let. Sledila so leta, ko je Donna Summer podirala rekorde kot za stavo. Postala je prva izvajalka v zgodovini, ki je imela tri zaporedne dvojne albume na vrhu ameriških lestvic, kar je pred njo uspelo zgolj legendarnim Beatlom. Njene večne uspešnice, kot so Last Dance, MacArthur Park, Bad Girls in Hot Stuff, so hitro postale neizbrisne himne plesišč, s katerimi si je prislužila tudi prve grammyje.
Med bleščicami in iskanjem miru
Ob prehodu v osemdeseta leta je naredila nov oster preobrat in se z albumoma The Wanderer ter Donna Summer podala v rockovske vode in novi val. Leta 1980 je za pesem Hot Stuff kot prva ženska v zgodovini prejela grammyja za najboljšo rockovsko vokalno izvedbo, hkrati pa se je vpisala v glasbene anale kot prva temnopolta izvajalka, katere videospot je takrat še povsem nova televizija MTV redno vrtela v svojem programu. S skladbo She Works Hard for the Money je leta 1983 ustvarila globalno himno delavskih žensk, toda za bleščečo podobo kraljice uspeha se je skrivala globoka in tragična osebna stiska. V svoji avtobiografiji je mnogo let kasneje pogumno priznala izčrpavajoč boj s hudo depresijo ter odvisnostjo od zdravil na recept in alkohola. Neizprosen pritisk slave jo je leta 1976 celo prignal do poskusa samomora, ki pa so ga v zadnjem trenutku k sreči preprečile pozorne hotelske sobarice. Rešitev pred notranjimi demoni je proti koncu sedemdesetih let našla v veri. Ta duhovna preobrazba ji je prinesla prepotreben mir, a jo hkrati precej oddaljila od njenih provokativnih začetkov, saj svoje najslavnejše uspešnice Love to Love You Baby na koncertih ni zapela kar četrt stoletja. Pravo zatočišče in življenjsko stabilnost je naposled našla v družini; poročila se je s pevcem in kitaristom Bruceom Sudanom, s katerim sta dobila dve hčerki. Pozneje se je z družino umaknila v mirnejši Nashville in se posvetila svoji drugi veliki strasti – slikanju.
Bolezen, ki jo je sprožil 11. 9. 2001?
Čeprav je končno našla harmonijo, se je njena življenjska pot prezgodaj končala. Donna Summer je umrla 17. maja 2012 na Floridi, stara 63 let, po bitki s pljučnim rakom. Čeprav v življenju nikoli ni bila kadilka, je bila do konca prepričana, da je njena usodna bolezen neposredna posledica vdihovanja strupenega prahu v njenem newyorškem stanovanju blizu Ground Zera po terorističnih napadih 11. septembra.
Njena glasbena zapuščina kljub slovesu ostaja monumentalna in neponovljiva, o čemer priča več kot 130 milijonov prodanih plošč po vsem svetu, pet osvojenih grammyjev v štirih povsem različnih žanrih in vključitev v prestižno Dvorano slavnih rock'n'rolla. Njen edinstven glasbeni vpliv še danes živahno pulzira v vsakem udarcu basa sodobnih izvajalcev, kot so Madonna, Beyonce, Kylie Minogue in Daft Punk. Donna Summer namreč ni le pela diska, temveč je celotnemu svetu neizpodbitno dokazala, da je plesna glasba lahko polna iskrenih čustev in pristne duše. Ta isti mogočni glas, ki je nekoč do solz ganil skromno cerkveno občinstvo v Bostonu, z enako osupljivo močjo in neustavljivo strastjo še danes dviguje na noge plesišča po vsem svetu.
Prav te dni, ko 17. maja mineva natanko 14 let od njenega slovesa, oživljamo spomin na ikono, ki je presegla vse meje in izumila prihodnost plesne glasbe. Bila je deklica iz cerkvenega zbora v Bostonu, katere glas je odrasle spravljal v jok, a je pozneje pod bleščečimi disko kroglami stkala pravo zvočno revolucijo. Njena osupljiva življenjska pot je polna neverjetnih kontrastov ... Od globoke vere in neizprosnega boja z osebnimi demoni do 17 minut ekstaze, ki so za vedno spremenile popularno kulturo in svetu dokazale, da ima lahko tudi plesna glasba najglobljo dušo.
E-novice · Estrada
