Adrian Pregelj/RTV Slovenija

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Za Nejcem Cijanom Garlattijem je ustvarjalno zelo pestro obdobje. Na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu je predstavil dva projekta – film Izgubljeni sin Darka Štanteta in kriminalno nadaljevanko Trezor režiserja Matevža Luzarja, ki na TV Slovenija prihaja 20. septembra. Letos prihaja še film Tiha milost, v ljubljanski Drami pa ga 19. septembra čaka premiera Iranske konference. Z igralcem, ki je pred študijem igre diplomiral iz prava, sva govorila o podobnostih med njegovim in kriminalističnim poklicem, o zaupanju in drugih priložnostih, družinskih vzorcih, psihoterapiji ter o tem, zakaj je treba za dobro igro predvsem živeti. 

V Trezorju igrate kriminalista, sami pa ste, preden ste postali igralec, diplomirali iz prava. Se je med snemanjem oglasil tudi pravnik v vas? 

Na trenutke se je res. Ostalo je nekaj sledi in meglenih spominov iz tistega časa, zato sem kdaj pomislil: aha, to je zelo točno, tukaj pa bi lahko še kaj malega popravili. Scenarij je bil sicer večkrat preverjen in je šel tudi čez roke kriminalistov in drugih ljudi, ki poznajo postopke. Z režiserjem smo se veliko pogovarjali o procedurah. Ne bi rekel, da sem bil pravni svetovalec, je pa kakšna stvar prišla na plan. Še bolj sem vlekel analogije med igro in delom kriminalista. Oba na neki način pristopata k odkrivanju nečesa še nepoznanega. Tako kot igralec odkriva vlogo, tudi kriminalist odkriva primer. Tu sem videl precej podobnosti. 

Režiser Matevž Luzar je ob Trezorju zastavil vprašanje: kdo je večji kriminalec – tisti, ki trezor oropa, ali tisti, ki ga polni? Kaj mislite vi? 

Do nas ponavadi pridejo manjše stvari, tiste, ki jih lahko razumemo in sploh zaobjamemo v svojem dojemanju vrednosti. Zasledil sem podatek, da se na svetovni ravni letno opere dva trilijona dolarjev. To je tako nepredstavljiva številka, da jo je nekdo postavil v kontekst: če bi dolar za dolarjem zložili enega na drugega, bi prišli do 57 odstotkov razdalje do Lune. Mislim, da je ta kriminal bistveno bolj problematičen in da bi ga morali veliko bolj preganjati kot male kriminalitete. Te so ponavadi lažje dokazljive in obvladljive. Organizirani kriminal pa je prav to – organiziran. Zato ga je težko raziskati, obtožiti in obsoditi. 

Pepper Atelier

V središču Trezorja sta tudi zaupanje in njegova izdaja. Kako zaupljivi ste? Ko vas nekdo razočara, dobi drugo priložnost? 

Dobi jo. Nisem človek, ki bi ob prvi napaki z nekom prekinil. Vedno mislim, da je prostor za napake in da smo jih vsi sposobni delati. Zdi se mi čudovita človeška vrednota, da lahko napako odpustimo oziroma se poskusimo premakniti naprej in ne izgubimo človeka samo zato, ker nas je kdaj razočaral. 

Trezor je svetovno premiero doživel na Sarajevskem filmskem festivalu, kjer ste letos predstavljali tudi Izgubljenega sina. Ste si ob dveh projektih na tako pomembnem festivalu dovolili biti ponosni nase ali ste do sebe precej strog? 

Sem kar strog do sebe. So pa bili trenutki, ko sem bil gotovo tudi ponosen. Že to, da sem bil del dveh takšnih projektov, mi je veliko pomenilo. Mislim, da sta oba fenomenalna. V neizmerno čast mi je bilo stati ob teh igralcih in delati s tema režiserjema. Oba sta zelo posebna in zelo predana svojemu poklicu, na snemanjih pa sta ustvarila zelo kreativno, neutesnjeno in odprto vzdušje. Ponos izhaja že iz tega, da si lahko tam. Seveda je tudi nekaj tega, da se ustaviš in si rečeš: nekaj se vendarle dogaja v mojem življenju, nekaj lepega.

Adrian Pregelj/RTV Slovenija

V Izgubljenem sinu igrate Kristiana, človeka, ki je zaznamovan z nasiljem, hkrati ga povzroča tudi sam. Kako kot igralec najdete človeškost v človeku, katerega dejanj ne morete nujno zagovarjati? 

Nasilje ima vedno korenine v travmah. Osebnih, družbenih … Travme so nekaj najbolj človeškega, kar obstaja. Mislim, da jih imamo vsi, le da so različno intenzivne in da se z njimi spoprijemamo v različni meri. Kadar se manifestirajo na tako ekstremen, nasilen način, je pot do njih za igralca toliko globlja. Treba je kopati, da prideš do motivacij, razlogov in čustvenih stanj, ki so tako kot dejanja teh ljudi izjemno ekstremna. Kristian je po mojem nekdo, ki je imel sposobnost empatije, vendar je ta zaradi vsega, kar se mu je v življenju zgodilo, zelo zakrita. Na plan prihajajo predvsem vzorci, ki so se prenesli z očeta nanj. Kot igralec lahko do stvari, ki so ga zaznamovale, vzpostavim empatičen odnos. Ni mu bilo lahko, ko mu je umirala mama, doma je moral skrbeti zanjo, imel je nasilnega očeta in starejšega brata, ki jih je, vsaj v njegovih očeh, zapustil. Zato ga lahko do neke mere empatično razumem. 

Film govori tudi o vzorcih, ki jih prinesemo iz svojih družin. Verjamete, da jih lahko prekinemo? 

Mislim, da vsi nosimo vzorce, za katere si prisegamo, da jih ne bomo nesli naprej. Da bomo z njimi obračunali, jih pustili svojim staršem in sami zgradili nekaj novega, boljšega. Smešno pa je, kako hitro se potem v določenih situacijah – sploh ni treba, da so ekstremne, lahko so povsem majhne – ti vzorci spet pojavijo in kako predvidljivo lahko reagiramo v skladu z njimi. Pomembno se mi zdi, da jih takrat ozavestimo. S ponavljajočim ozaveščanjem lahko po mojem z njimi dejansko obračunamo in jih spremenimo. Niso pa vsi vzorci slabi, nekateri so tudi zelo lepi. Vljudnost je lahko tak vzorec, prav tako iskanje dobrega. Z nekaterimi zato ne želim obračunati, z nekaterimi pa. 

Letos prihaja še Tiha milost. Tudi tam so v ospredju družina, preteklost, skrivnosti in neizrečene stvari. Vas kot igralca privlačijo ljudje, pri katerih je najzanimivejše prav tisto, česar ne povedo? 

Zagotovo. Zame kot igralca so najbolj zanimive vloge, ki se jih ne da popolnoma razgaliti; pri katerih nekaj ostane spodaj, zadržano zanje. Nekaj, kar je samo njihova lastna, nedeljena intima. V zadnjih dveh letih so me našle precej različne vloge, predvsem glede njihovih osnovnih motivov, in za to sem zelo hvaležen. V Sarajevu je bila najprej premiera Izgubljenega sina, kjer igram Kristiana, ki je tudi kriminalec, zatem pa premiera Trezorja, v katerem igram kriminalista. Ta je zelo umirjen, priden, delaven, ambiciozen mlad kriminalist, povrhu pa zelo srčen. Lepo mi je bilo v tako kratkem razmaku videti dve tako različni vlogi. 

V Drami vas 19. septembra čaka premiera uprizoritve Iranska konferenca v režiji Nine Rajić Kranjac. Predstava odpira vprašanja o človeku, veri, smislu in našem pogledu na svet. Ste kakšno od teh vprašanj odnesli tudi domov? 

Vsak dan. Vsak dan se odpirajo vprašanja, ki jih nosim s sabo v mislih pred spanjem, med pranjem posode, popoldne in zjutraj. Proces je zelo intenziven in oseben. V osnovi gre za pogled od tu tja, na iskanje sposobnosti razumevanja med dvema svetovoma, ki sta si v temelju »različna«. Vendar se je kmalu v procesu pokazalo ogledalo nas samih, »nas«, zahodnjakov, ki zapadamo v vse bolj ekstremne retorike netolerantnosti. Razpirajo se mi vprašanja, kako naj se spričo tega in groze današnjega sveta vedem in ali so moja dejanja moralna, etična ... Ne morem na primer zanikati, da grem denimo žurat, medtem ko v Gazi padajo bombe. Po drugi strani se ne morem iz tega sveta, ki agresijo »tam« tolerira in celo spodbuja, izločiti. To, kar poskuša predstava pokazati in zaradi česar naj bi se gledalec zamislil, se zato ves čas vrti tudi v meni samemu. Zaradi tega je ta proces iz vaje v vajo izredno poseben. 

Za sabo imate že dovolj igralske kariere, da veste, kaj ta poklic prinaša. Kaj si še želite? Več filma, tujine, velikih vlog? 

Seveda bi si želel tujine, ampak bolj kot velikih vlog si želim, da bi me našle prave vloge. Takšne, ki mi v tistem trenutku odpirajo nove poglede, da se ne »zaciklam« v enem karakterju, ampak imam še naprej možnost raziskovati različne človeške usode, različna socialna okolja in različne predzgodbe. Če bi si česa želel, je to, da me najdejo prave vloge. Ne velike. 

Se ne bojite, da boste nekoč pri šestdesetih že vse prebrskali po sebi in vas nič več ne bo moglo presenetiti? 

Ne. Mislim, da je to popolnoma nemogoče, vse dokler ostajamo radovedni. Človek se lahko pozna, vendar je vedno še neka naslednja raven spoznanja, na kateri je lahko presenečen tudi na stara leta. O tem sem prepričan. Ne verjamem, da se človek kadarkoli v življenju zares pozna do konca. Vse do smrti se nam dogaja življenje, prihajajo nove stvari, ki jih morda razrešujemo šele čez leta, ko lahko do njih vzpostavimo določeno distanco. Spomnim se pokojnega Gašperja Tiča. Ko smo morali po vajah v MGL nazaj na akademijo in nismo mogli ostati tam še na kakšnem pivu, nam je nekoč rekel: »Kako boste pa igrali, če ne boste živeli?« Tega se kar držim. Res je – živeti je treba, da lahko človek igra. 

Sarajevo Film Festival, © Obala Art Centar.

Pri igralstvu torej skoraj dobite še brezplačno psihoterapijo? 

Na neki način. Sam sem tri leta hodil na psihoterapijo, čisto zaradi neke osebne higiene, če lahko tako rečem. Stvari se začnejo nabirati in zelo dobrodošlo je, če imaš sogovornika, ki jih lahko pogleda z distanco, saj si sam vedno vpet v analiziranje samega sebe, brez časovne distance. Rad bi tudi demistificiral konotacijo, da mora biti s tabo nekaj blazno narobe, če greš k psihoterapevtu. To je lahko povsem običajna stvar. Tako kot gremo k zobozdravniku, bi bilo dobro, da se kdaj s kom tudi pogovorimo. 

Za konec se vrniva v Trezor. Če bi vam nekdo dal ključ trezorja, v katerem ne bi bilo denarja, ampak nekaj, česar vam trenutno v življenju najbolj primanjkuje – kaj bi želeli najti v njem? 

Eno magično uro, ki bi podaljševala ure. Nekaj, s čimer bi si lahko malce podaljšal dan. Stvari, s katerimi se ukvarjam, so zelo izpolnjujoče, zelo sem jih vesel in me polnijo z energijo. Ampak za mano sta res intenzivno leto ali dve in počasi bi si želel tudi kakšne počitnice ali več druženja z družino in prijatelji. Po tihem računam, da bo po premieri Iranske konference in pred začetkom naslednjega študija nekoliko več časa in prostora za vse tisto, kar je danes še v trezorju.