Umrl, ko je bil star le 31 let
Pred stotimi leti je smrt 31-letnega Rudolpha Valentina ohromila New York in razkrila moč novega pojava, torej filmskega zvezdništva.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Italijanski priseljenec, ki je s tangom, zapeljivim pogledom in skrbno oblikovano podobo postal prvi veliki ljubimec nemega filma, je za seboj pustil dve razpadli zakonski zvezi, kopico govoric in mit, ki je preživel skoraj vse njegove filme.
Človek, zaradi katerega je obstal Broadway
Jutro po smrti Rudolpha Valentina se je New York vedel, kot da je izgubil človeka, ki ga je osebno poznal. Pred pogrebnim zavodom Franka E. Campbella na Broadwayu se je množica prerivala proti vhodu, razbijala je okna, policija pa je poskušala obvladati izgred. Več kot sto ljudi je bilo po tedanjih poročilih poškodovanih, v dneh slovesa pa naj bi se na ulicah zbralo do sto tisoč ljudi.
A Valentino ni bil državnik ali vojskovodja. Bil je igralec nemega filma, star komaj 31 let, njegovega glasu pa večina občinstva sploh ni poznala. Ljudje so žalovali za pogledom, kretnjo in fantazijo, ki jo je platno poneslo po vsem svetu. Hollywood je z njim dokazal, da lahko iz človeka ustvari predmet svetovne želje, iz njegove smrti pa javni spektakel.
Za cvetjem je ležal Rodolfo Guglielmi, nemiren fant iz Apulije, ki je svojo pot večkrat začel znova, preden je postal Valentino. Resničnost je bila precej bolj zapletena od legende o revnem italijanskem priseljencu, ki naj bi ga čez noč odkril Hollywood.
Iz Castellanete v nočni New York
Rodolfo Pietro Filiberto Raffaele Guglielmi se je rodil 6. maja 1895 v Castellaneti. V življenjepisih se pojavlja tudi daljša, aristokratsko zveneča različica imena, vendar dodatkov »di Valentina d'Antonguolla« ni v rojstnih in krstnih zapisih. Bili so del družinske pripovedi in pozneje učinkovite samopodobe človeka, ki je razumel vrednost skrivnostnega in seveda aristokratskega porekla.
Oče Giovanni je bil nekdanji konjeniški častnik, veterinar in raziskovalec, mati Marie Berthe Gabrielle Barbin pa je bila francoskega rodu. Družina je bila meščanska in izobražena. Očetova smrt zaradi malarije leta 1906 je enajstletnega Rodolfa močno prizadela. Po internatu je obiskoval kmetijsko šolo v Nerviju pri Genovi in leta 1912 diplomiral, vendar ga kmetijstvo ni navduševalo, ravno obratno. Zato se je že kot zelo mlad odločil, da bo spremenil življenje.
S parnikom Cleveland je 23. decembra 1913 prispel v New York. V Ameriko ni prišel brez sredstev, a jih je hitro porabil. Strežbi, pomivanju posode in vrtnarjenju so sledila obdobja na robu revščine. Rešil ga je ples: postal je plačani plesni spremljevalec, nato odrski plesalec, ki je z uglajenostjo in tangom zabaval premožne Newyorčane in predvsem Newyorčanke.
Nočno življenje ga je potegnilo tudi v škandal. V ločitvenem postopku čilske dedinje Blance de Saulles je pričal o moževi nezvestobi. Pozneje so ga med policijsko racijo priprli zaradi hudih obtožb, povezanih s prostitucijo, vendar so jih zaradi pomanjkanja dokazov opustili. Ko je Blanca leta 1917 ustrelila nekdanjega moža, je z gledališko skupino odšel proti zahodu in nazadnje pristal v Kaliforniji.
Tango, ki je ustvaril zvezdo
Hollywood sprva ni vedel, kaj naj počne z njegovim obrazom. Temni lasje, temnejša polt in evropski videz se niso ujemali s predstavo o ameriškem junaku, zato je igral zapeljivce, izkoriščevalce in nevarne tujce. V filmu The Eyes of Youth ga je opazila scenaristka June Mathis in v njem zagledala bodočega glavnega igralca.
Izborila mu je vlogo Julia Desnoyersa v spektaklu Štirje jezdeci apokalipse (The Four Horsemen of the Apocalypse, 1921) Rexa Ingrama. Film je postal velika uspešnica, tango v argentinskem baru pa je iz skoraj neznanega igralca ustvaril senzacijo. Njegovo telo je kamera predstavila tako, kot je dotlej predvsem igralke: kot predmet pogleda in poželenja.
Še istega leta je prišel Šejk (The Sheik). Za današnje občinstvo problematična zgodba o ugrabitvi aristokratinje je postala ena največjih romantičnih fantazij tedanjega časa. Valentino ni bil podoben zadržanim ameriškim junakom: njegov lik je bil nevaren moški, zelo čustven in izrazit. Žensk ni samo reševal, dejansko jih je zapeljeval.
Studii so ga razglasili za »latinskega ljubimca«, čeprav je igral Argentinca, Arabca, Španca, ruskega upornika in indijskega princa. Hollywood je njegovo italijanskost spreminjal v splošno »eksotiko«, dovolj tujo, da je vznemirjala, in dovolj prilagojeno, da je bila sprejemljiva. Sledili so Kri in pesek (Blood and Sand, 1922), Orel (The Eagle, 1925) in Sin šejka (The Son of the Sheik, 1926).
Sam se z nazivom velikega ljubimca ni zadovoljil. Želel je boljše scenarije, več nadzora in priznanje igralskega talenta. Leta 1922 se je uprl družbi Famous Players-Lasky oziroma Paramountu, ki ga je po njegovem silil v ponavljajoče se filme, ki so zanj osebno bili tudi nekoliko ponižujoči. Studio mu je sodno preprečil delo pri tekmecih; medtem ko ni smel snemati, pa so njegovi dolgovi naraščali.
Veliki ljubimec brez sreče v ljubezni
Novembra 1919 se je po kratkem dvorjenju poročil z igralko Jean Acker. Ta naj bi ga že na poročno noč zaklenila iz hotelske sobe. Zakon je bil takojšnja polomija, vzrok pa ostaja manj jasen od poznejših govoric. Razšla sta se skoraj takoj, uradno pa ločila leta 1922.
Veliko globlji odnos je imel z Natacho Rambovo, rojeno Winifred Shaughnessy, nekdanjo baletko ter drzno kostumografinjo in scenografko. Spoznala sta se v krogu igralke Alle Nazimove. Rambova je bila ena redkih žensk tedanjega Hollywooda z umetniško avtoriteto za kamero. Spodbujala ga je k zahtevnejšim projektom, oblikovala kostume in celo posegala v poslovne odločitve.
Poročila sta se 13. maja 1922 v mehiškem Mexicaliju, še preden je njegova razveza po kalifornijskem pravu postala dokončna. Valentina so tako aretirali zaradi bigamije; 14. marca 1923 pa sta se v Indiani poročila zakonito. Med prisilnim premorom sta po ZDA in Kanadi plesala na promocijski turneji kozmetične gline Mineralava, kar je bil precej nenavaden kompromis za igralca, ki ni smel snemati.
Studii in tisk so Rambovo razglasili za oblastno žensko, ki uničuje moževo kariero. Vpliv je res imela, vendar je bila krivda zanjo priročna tudi producentom. Pogodba z United Artists ji je prepovedala sodelovanje pri njegovih filmih in navzočnost na snemanju. Po »zakonskih počitnicah« leta 1925 je bila ločitev dokončna januarja 1926.
Oboževal je avtomobile, konje, pse, lepo krojena oblačila, prstane in starine. Leta 1925 je kupil razkošno posest Falcon Lair nad Benedict Canyonom. Kljub visokim zaslužkom so ga prekinitve dela, sodni spori in potratnost ohranjali v finančnem nemiru. Prijatelji pa so ga opisovali kot tišjega in bolj zadržanega od njegove javne podobe; rad je kuhal in skrbel za telesno pripravljenost.
O njegovi spolnosti se je pozneje spletlo nešteto zgodb, od predsodkov zaradi videza in nakita do trditev senzacionalističnih knjig. Zanesljivih dokazov za dokončno oznako njegove spolne usmerjenosti ni. Zgovorneje je, da je Ameriko vznemirjal že moški, ki je dovolil občinstvu občudovati svojo lepoto.
Neprestane žalitve
Kot italijanski priseljenec je bil tarča ksenofobnih žalitev, njegov parfum, zapestna ura, pričeska in nakit pa »dokazi« domnevno pomanjkljive moškosti. Ameriški ideal je bil kavboj, vojak ali športnik; Valentino je plesal, nosil lepe obleke, svilo in kazal čustva.
Najbolj razvpit napad se je zgodil 18. julija 1926. Chicago Tribune je v nepodpisanem uvodniku Pink Powder Puffs za »pomehkuženje« ameriških moških okrivil Valentina ter žalil njegovo italijansko poreklo in očeta. Igralec je anonimnega pisca izzval na boksarski ali rokoborski obračun. Ta se ni razkril, Valentino pa je pred novinarji boksal s športnim piscem Frankom O'Neilom in ga spravil na tla.
Arhivska raziskava zgodovinarja Giorgia Bertellinija je pokazala, da je publicist Victor Mansfield Shapiro napad spremenil v vodeno promocijsko akcijo za Sina šejka. Vnaprej pripravljeni odzivi, fotografiranje in boks so polnili časopise. Žalitev ga je lahko resnično prizadela, obenem pa jo je znal spremeniti v reklamo. Prav v tem protislovju je bil presenetljivo sodoben.
Prerana smrt
Manj kot mesec dni pozneje se je predstava ustavila. Valentino se je 15. avgusta 1926 v newyorškem hotelu Ambassador zgrudil zaradi bolečin v trebuhu. Na polikliniki so zašili perforirano razjedo in odstranili slepič. Sprva je kazalo na uspešno okrevanje, nato pa sta se razvila peritonitis in drugi infekcijski zapleti. Umrl je 23. avgusta.
Po njem se imenuje Valentinov sindrom. Stanje, pri katerem bolečina zaradi perforirane želodčne ali dvanajstnične razjede posnema vnetje slepiča. Ni umrl zaradi napačne odstranitve slepiča, kot se pogosto piše, temveč zaradi predrte razjede in okužbe trebušne votline.
Časopisi so poročali o neskončni žalosti oboževalcev, poskusih samomora in množični histeriji … Tako se je zgodilo, da so rumeni tisk, publicisti in pogrebni zavod tekmovali v ustvarjanju spektakla. Množica, razbita okna in policijsko posredovanje so bili resnični; številne melodramatične zgodbe pa samo olje na ogenj.
Igralka Pola Negri, s katero se je videval pred smrtjo, je trdila, da sta bila zaročena. Ob odprti krsti se je zgrudila, ob njej pa je stala cvetlična postavitev z njenim imenom. Ali je šlo za pristno žalost, predstavo ali oboje, danes ni mogoče vedeti. Tudi častne straže v črnih srajcah ni odobril Mussolini, kot so zapisali v nekaterih ameriških medijih, dogodek so propagandno izkoristili italijansko-ameriški fašisti.
Po maši v newyorški cerkvi sv. Malahija so krsto z vlakom odpeljali v Kalifornijo. Ker groba ni uredil, je June Mathis ponudila začasno mesto v družinski grobnici. Rešitev je postala dokončna. Ko je naslednje leto umrla, so jo pokopali poleg njega na današnjem pokopališču Hollywood Forever.
Sto let pozneje so nekateri njegovi filmi ujeti v predsodke svojega časa, zvezdniška podoba pa ostaja živa. Bil je eden prvih moških, ki jih film ni ponujal samo kot junake, temveč kot predmet poželenja, in priseljenec, iz čigar tujosti je Hollywood izdelal svetovno blagovno znamko. Njegovo zasebnost so mediji med prvimi spremenili v skupno last občinstva.
Ko bo 23. avgusta 2026 minilo sto let od njegove smrti, se ne bomo spominjali samo prvega velikega ljubimca kinematografije. Spominjali se bomo trenutka, ko je Hollywood odkril, da lahko obraz postane imperij, množica pa iz prezgodnje smrti ustvari večnost. Rodolfo Guglielmi je živel 31 let. Rudolph Valentino pa se ni nikoli postaral in dejansko živi še danes.
E-novice · Estrada
