Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Njegova pot je vodila iz Bronxa in newyorških klubov prek drobnih filmskih vlog do ene najbolj bolečih zgodb sodobne televizije.

Vincent Pastore: od newyorških klubov do vloge, ki je zaznamovala Sopranove

Vincent Pastore je bil igralec, ki ga je svet poznal predvsem kot Salvatoreja »Big Pussyja« Bonpensiera iz serije Sopranovi. Umrl je 1. avgusta, v 81. letu starosti.  Našli so ga neodzivnega na njegovem domu na newyorškem City Islandu, potem ko se več dni ni oglasil. Natančen vzrok smrti še ni bil uradno potrjen. Njegova smrt je znova opozorila na nenavadno kariero človeka, ki je na zaslonu deloval, kot da je pred kamero preživel vse življenje, v resnici pa je z igranjem resno začel šele v srednjih letih.

Iz Bronxa v New Rochelle

Rodil se je 14. julija 1946 v Bronxu in odraščal v italijansko-ameriškem okolju v New Rochelleu v zvezni državi New York. To okolje mu je dalo posluh za govorico, geste in družbene kode newyorških sosesk, vendar njegove poznejše kriminalne vloge niso bile odsev resničnega življenja v organiziranem kriminalu. Pred igralsko kariero je služil v ameriški mornarici v času vietnamske vojne, nato pa študiral na univerzi Pace.

Njegova pot ni vodila iz igralske šole naravnost v Hollywood. Dolga leta je delal v nočnem življenju: bil je voznik limuzine ter vodja in lastnik klubov, v New Rochelleu pa je vodil diskoteke in rokenrol bare. V teh prostorih je spoznal zelo različne ljudi – nastopače, poslovneže, obiskovalce z ulice in može, ki so radi dajali vtis, da imajo več moči, kot so je v resnici imeli. Takšno opazovanje je pozneje prenesel v igro: njegovi liki niso bili sestavljeni le iz naglasa in telesne pojave, temveč iz drobnih znakov hierarhije, previdnosti in prikritega strahu. In vse te like je dejansko tudi sam osebno poznal.

Profimedia

Pomemben preobrat sta pomenila Matt in Kevin Dillon. Pastore je v intervjujih pripovedoval, da sta ga spodbujala, naj igranje vzame resno, potem ko sta ga spoznala v newyorškem klubskem okolju in videla tudi na gledališkem odru. Začel je obiskovati avdicije, igrati v manjših predstavah ter sprejemati skoraj vse priložnosti, ki so se mu ponudile. Ko je stopil pred kamero, je bil že v štiridesetih.

Leta drobnih vlog

Ena njegovih prvih filmskih vlog je bila v nizkoproračunski grozljivki Black Roses iz leta 1988. Sledili so neodvisni film True Love ter kratki in pogosto komaj opazni nastopi v večjih produkcijah. V Dobrih fantih (Goodfellas, 1990) je bil njegov prizor tako kratek, da je ostal brez navedbe v glavni igralski zasedbi; v Prebujenjih (Awakenings, 1990) je igral enega od bolnikov, v filmu Carlito’s Way iz leta 1993 pa se je znova pojavil v kratki stranski vlogi. Večkrat je gostoval tudi v seriji Zakon in red.

Profimedia

Te vloge same po sebi niso prinašale slave, so pa pokazale njegovo vztrajnost. Pastore je postopoma postal zanesljiv newyorški karakterni igralec, ki je znal z nekaj stavki ustvariti občutek, da njegov lik obstaja tudi zunaj prizora. Več prostora je dobil v komediji The Jerky Boys: The Movie, nato pa leta 1996 v HBO-jevem filmu Gotti upodobil Angela »Quack Quacka« Ruggiera. Ob njem so nastopili tudi Tony Sirico, Frank Vincent in Dominic Chianese, poznejši člani igralske zasedbe Sopranovih. Gotti ni bil neposredna predhodnica serije, je pa pokazal, kako tesen je bil krog newyorških igralcev, ki so jih režiserji vedno znova izbirali za zgodbe o podzemlju.

»Big Pussy« in velika izdaja

Leta 1999 je Pastore dobil vlogo, ki je spremenila njegovo življenje. Salvatore »Big Pussy« Bonpensiero je bil dolgoletni prijatelj Tonyja Soprana, član njegovega najožjega kroga in človek, ki naj bi mu bilo mogoče zaupati. Toda pod navidezno domačnostjo in skupnimi spomini se je skrivala izdaja: zaradi grožnje z dolgo zaporno kaznijo je sodeloval z FBI.

Pastore je lik zgradil na protislovju. S svojo postavo in raskavim glasom je deloval nevarno, hkrati pa je v njem ves čas ostajalo nekaj ranljivega. Njegov Big Pussy ni bil hladen izdajalec, temveč prestrašen človek, ki je poskušal preživeti in se pri tem vse bolj zapletal v laži. Prav kombinacija humorja, domačnosti, sramu in tesnobe je poskrbela, da gledalci niso spremljali le kriminalnega zapleta, ampak razpad dolgoletnega prijateljstva.

Vrhunec je prinesel finale druge sezone, Funhouse. Tony v vročičnih sanjah zagleda prijatelja kot govorečo ribo in dokončno sprejme resnico, ki jo je dolgo odrival. Sledi vožnja z ladjo in obračun, ki je eden najbolj bolečih trenutkov serije, saj morilci in žrtev niso neznanci, temveč ljudje z dolgo skupno zgodovino. Pastore se je tega snemanja pozneje spominjal kot grenko-sladkega slovesa od vloge, ki mu je prinesla prepoznavnost. Lik se je v poznejših sezonah še občasno vrnil, seveda le v sanjah in spominih.

Profimedia

Sopranovi so postali ena ključnih televizijskih dram svojega časa, Pastore pa je bil del ansambla, ki je leta 2000 prejel nagrado Screen Actors Guild za najboljšo igralsko zasedbo v dramski seriji. To je bila skupinska, ne individualna nagrada. Ob prevzemu se je zahvalil staršem za podporo.

Več kot en slavni gangster

Po odhodu iz osrednje zgodbe Sopranovih ni prenehal delati. Glas je posodil hobotnici Luci v animiranem filmu Shark Tale iz leta 2004, v filmu Revolver Guya Ritchieja pa igral Zacha, enega od skrivnostnih zaščitnikov glavnega junaka. Gostoval je v številnih serijah in se pojavljal v resničnostnih oddajah, med drugim v prvi sezoni Celebrity Apprentice. Pri tem se ni izogibal podobi newyorškega »težaka«, ampak jo je pogosto obračal v samoironijo.

Pomemben del njegovega dela je ostal zunaj filma in televizije. Leta 2014 je na Broadwayu, v gledališču St. James, igral gangsterja Nicka Valentija v muzikalu Bullets Over Broadway. Na radiu Sirius je vodil oddajo The Wiseguy Show, namenjeno italijansko-ameriški kulturi, pozneje pa tudi podkast Fuhgeddaboudit. Z Michaelom Imperiolijem in Stevom Schirripom je nastopal na pogovornih večerih o Sopranovih, ob tem pa je na newyorškem HB Studiu vodil igralske delavnice in spodbujal mlajše igralce.

Človek za prepoznavnim obrazom

Po njegovi smrti so sodelavci poudarjali prav razliko med zastrašujočimi liki in človekom, ki jih je igral. Michael Imperioli ga je opisal kot dobrosrčnega prijatelja, ki mu je bilo veliko do družine in bližnjih, Jamie-Lynn Sigler pa kot čudovitega igralca ter prijaznega in ljubečega človeka. Njegov dolgoletni zastopnik Robert Attermann je spomnil, da Pastore ni zavračal oboževalcev, ki so ga prosili za fotografijo ali podpis, ter da je rad svetoval mladim kolegom. Za njim je ostala hči Renee.

Profimedia

Vincent Pastore se nevarnosti tipskega igranja ni mogel izogniti, jo je pa spremenil v prepoznavno umetniško identiteto. Big Pussy je ostal njegov najbolj prepoznaven lik, vendar njegova širša zgodba govori predvsem o vztrajnosti: o človeku, ki je resno začel igrati šele v srednjih letih, dolgo sprejemal majhne vloge, mednarodno slavo doživel razmeroma pozno in nato še desetletja ostal dejaven pred kamero, na odru, za mikrofonom in v učilnici.