Buen Camino: italijanski filmski fenomen na Netflixu
Buen Camino je pravi filmski fenomen, ki je podrl vse italijanske rekorde.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ob božiču 2025 se je v italijanskih kinematografih zgodilo nekaj povsem nepredstavljivega za sodobno evropsko kinematografijo. Komedija Buen Camino s Checcom Zalonejem v glavni vlogi je v samo 13 dneh predvajanja zaslužila vrtoglavih 59 milijonov evrov in se bliskovito zavihtela med tri komercialno najuspešnejše filme v zgodovini italijanskega kina. Manj kot mesec dni po premieri so prihodki v blagajnah presegli 70 milijonov evrov, film pa si je ogledalo več kot osem milijonov navdušenih gledalcev. S tem izjemnim dosežkom je Buen Camino presegel celo epskega Avatarja Jamesa Camerona, ki je na prvem mestu kraljeval vse od leta 2009, in postal absolutni rekorder italijanskih kinodvoran.
Produkcijska hiša Medusa Film je pri projektu močno tvegala, saj je bil proračun v višini 28 milijonov evrov za italijanske razmere astronomski. Snemanje je potekalo na slikovitih lokacijah Sardinije in Španije, pospremila pa ga je izjemno obsežna promocijska kampanja v vseh mogočih medijih. Da je bila odločitev pravilna in tveganje poplačano, potrjujejo podatki o neverjetnem zaslužku ...
Zgodba o razvajenem petdesetletniku in nepričakovanem romanju
Glavni junak Checco je razvajen petdesetletnik, ki v življenju ni delal niti ene same minute. Ogromno bogastvo je podedoval po očetu, izjemno uspešnem izdelovalcu sedežnih garnitur. Njegov vsakdan je sestavljen iz uživanja v luksuznih vilah, kjer mu ob bazenu streže osebno osebje, družbo mu dela mlada mehiška manekenka, poleti pa se s prijatelji enakega kova zabava na pregrešno dragi jahti. Ta popolna idila se nenadoma razblini, ko ugotovi, da je njegova hči Cristal izginila neznano kam. S ponarejenimi dokumenti se je namreč odpravila na slavno romarsko pot Camino de Santiago, ki se vije skozi slikovito Francijo in Španijo.
Checco se skrajno nejevoljno odpravi za hčerko in iskanje sprva začne kar v prestižnem ferrariju portofino. V eni najbolj duhovitih scen filma zvezdnik drugemu romarju z nasmeškom razloži, da sam pravzaprav hodi po poti Maranella, saj je ta veliko bolj udobna in estetsko dovršena. Vendar ga neizprosne okoliščine kmalu prisilijo, da mora pot nadaljevati peš. Na dolgem romanju se sooča z žulji, hudo izčrpanostjo, nepričakovanimi srečanji in predvsem z lastnimi močno ukoreninjenimi predsodki. Med potjo se nepričakovano zaljubi v žensko po imenu Alma. To privede do enega najbolj tragikomičnih trenutkov v filmu, ko mu izbranka dramatično razkrije, da je v resnici nekaj povsem drugega ... Fizično romanje se za glavnega junaka neopazno prelevi v globoko notranje potovanje, ki ga prisili, da se prvič v življenju zares sooči z odgovornostjo očetovstva.
Režisersko taktirko je prevzel Gennaro Nunziante, dolgoletni Zalonejev sodelavec in tesen prijatelj, s katerim sta v preteklosti ustvarila že vrsto velikih uspešnic. Po Zalonejevem samostojnem režijskem prvencu Tolo Tolo iz leta 2020 sta moči znova združila. Nunziante je pred snemanjem osebno obiskal resnična mesta na znameniti romarski poti, zato je scenografija izjemno avtentična in se uspešno izogiba umetnemu studijskemu videzu.
Kdo je v resnici Checco Zalone?
Za tem zvenečim umetniškim imenom se skriva Luca Pasquale Medici. Rojen je bil 3. junija 1977 v mestu Bari. Čeprav je uspešno diplomiral iz prava na Univerzi v Bariju, ga je srce vleklo v nepredvidljivo zabavno industrijo. Ime Checco Zalone izvira iz lokalnega narečnega vzklika, ki bi ga v slovenščino najlažje prevedli kot »kakšen tepec« ali »kakšen prostak«.
Svojo pot je začel kot jazzovski glasbenik in pevec na porokah. Leta 2004 je ustvaril komičen lik pevca z obupno italijansko slovnico, oblečenega v oprijete rožnate majice in opremljenega z nepogrešljivimi sončnimi očali. Vsedržavno prepoznavnost in nacionalno slavo je dosegel v televizijski oddaji Zelig, piko na i pa je dodal leta 2006 s pesmijo Siamo una squadra fortissimi. Ta je postala neuradna himna italijanske nogometne reprezentance.
Svoj prvi celovečerni film Cado dalle nubi je s prijateljem Nunziantejem posnel leta 2009 in uspeh je bil takojšen. Sledil je niz neverjetnih uspešnic, med katerimi izstopajo Che bella giornata, Sole a catinelle, Quo vado in Tolo Tolo. Zalone je v 15 letih s samo šestimi filmi italijanski filmski industriji prinesel okoli 220 milijonov evrov prihodkov. Zasebno življenje zvezdnik skrbno skriva pred očmi javnosti. Že vse od leta 2006 ljubi Mariangelo Eboli, s katero ima hčerki Gaio in Greto. Z družino živi v starem delu Barija, v hiši s čudovitim razgledom na morje. Zanimivo pa je, da je pred bleščečo kariero komika dvakrat neuspešno poskušal opraviti sprejemne izpite za policijo.
Razdvojena stroka in očitki o pomanjkanju ostrine
Čeprav je Buen Camino pri občinstvu doživel absolutni triumf, je slika med filmskimi kritiki precej drugačna in precej manj rožnata. Mnenja so močno razdeljena– in to ne le med profesionalnimi ocenjevalci, temveč tudi v najožjih krogih zvestih oboževalcev.
Najbolj ostri kritiki film označujejo za zmeden in najbolj mlačen projekt v Zalonejevi karieri. Na spletnih portalih so ustvarjalcem očitali, da je scenarij izjemno povprečen, Zalone pa naj bi deloval naveličano in povsem nezainteresirano za to, ali občinstvo sploh še razume njegove šale, saj film v vsakem primeru prinaša milijone. Mnogi opozarjajo, da gre zgolj za bledo kopijo prejšnje uspešnice Sole a catinelle. Tudi tam smo namreč spremljali reciklirano zgodbo o očetu in otroku na potovanju, le da je bila takrat kulisa Italija, tokrat pa romarska pot. Kritiki izpostavljajo pomanjkanje tiste prave zlobne ostrine pri upodobitvi ošabnega bogataša, celoten izdelek pa opisujejo kot varno in prežvečeno praznično izbiro.
Strokovnjaki filmu očitajo predvidljivost in odsotnost tiste značilne politične nekorektnosti, ki je krasila njegove največje pretekle uspešnice. Mnoge motita tudi izrazito pretirana sentimentalnost in iskanje srečnega konca za vsako ceno. Nekateri opozarjajo, da je humor na trenutke celo na ravni cenenih božičnih komedij.
Po drugi strani ima film svoje glasne zagovornike v visokih krogih. Don Davide Milani, predsednik filmske fundacije italijanske škofovske konference, je v njem prepoznal novo pot italijanske komedije in stroko javno pozval k manj površnemu sojenju, saj bo pravo vrednost dela pokazal šele čas. Tudi nekateri drugi kritiki se strinjajo, da je dobrih 90 minut filma odlično ritmiziranih in da Zalone še vedno ostaja eden redkih komikov, ki je intelektualno pošten do svojega gledalca.
Od kinodvoran naravnost na Netflix
Zanimiv podatek za vse ljubitelje filma je, da je Buen Camino kljub aktualnemu predvajanju v kinu že na voljo na priljubljeni pretočni platformi Netflix. Gledalci lahko v tej rekordni komediji uživajo iz udobja domačega kavča in izbirajo med številnimi jeziki. Dostopnost v več jezikih ter vključenost angleških in kitajskih podnapisov jasno kaže na Netflixov ambiciozen načrt, da Zalonejev fenomen ponese daleč zunaj meja Italije, kar njegovim prejšnjim filmom ni nikoli zares uspelo.
Ne glede na osebne okuse in filmske preference pa Buen Camino ostaja kulturni mejnik, ki ga bo italijanska filmska industrija zelo težko ponovila. V državi s hudo popandemično krizo obiska kinodvoran je Zalone praktično lastnoročno obudil množično kulturo gledanja filmov na velikem platnu. Čeprav mu bodo kritiki verjetno še naprej vztrajno očitali ponavljanje, bo občinstvo vedno znova obiskovalo kinodvorane. Zalone, ki se vselej spretno skriva za masko ironije, pa na očitke o politični korektnosti z nasmeškom odgovarja s preprostim vprašanjem: le zakaj bi pa moral biti? Verjetno nas čez pet let čaka njegov povsem nov projekt in skoraj zagotovo tudi nov neverjeten rekord.
Film je dobil prestižno nagrado občinstva David di Donatello, vendar priljubljeni igralec in scenarist kipca na slavnostni prireditvi ni prevzel osebno. Uradno ga ni bilo zaradi osebnih razlogov, občinstvo pa je bilo seveda zelo razočarano.