Ponovno razmišljamo le o hrani in pozabljamo, da smo v "sedmih nebesih", obkroženi s peščenimi plažami in prekrasnim turkiznim morjem. Tarnamo, kako smo lačni, dokler se na prekrasen sončen dan na najlepši filipinski peščeni plaži ne usedemo v pravi fotelj. V roke vzamemo kokice, popijemo hladno pijačo in gledamo pravo televizijo. Saj to ne more biti res! Je to Survivor?

 

Ne bova več počivali!

 

Z Višnjo sva morali doslej v borbah nenehno pavzirati, jaz za nagrado, ona za imuniteto. Fantom je bilo samoumevno, da pavzira ena izmed naju. No, jaz se ne strinjam! Vem, da sem v nekaterih igrah boljša kot marsikateri od njih, vendar se ne želim prepirati. Ne smem na glas pripomniti, da sem prav tako dobra kot oni. Za to nimajo razumevanja. A v moji glavi gre za princip. Ni mi težko počivati, če o tem odločimo skupaj. Vendar ne dovolim, da mi kdo ukazuje. Vidim, da ne bom mogla vedno popuščati in bom kmalu prišla na dan z besedo.Pred borbo za DVD in kokice sva z Višnjo ponovno, brez vprašanja, določeni, da le opazujeva. Tokrat se upreva. Čas je, da počiva kateri od fantov. Reakcija moškega dela ekipe je pričakovana in smešna. Počutim se kot otrok, ki ve, da bo dosegel svoj cilj – igro v borbi, medtem ko bosta fanta sedela na klopi in nas le opazovala. Vsi negodujejo, da želijo sodelovati v igri. "Ne me hecat? Kaj res?! Ali naju kdo vpraša, če želiva sodelovati ali ne? Ne! Torej tokrat pavzirata fanta." Nemanja in Njegoš kot otroka vztrajata na svojem in druge izbire, kot da se igri odpovesta Aca in Klemen, ni. Predobro vem, kako težko je igro le opazovati, zato hočem, da to končno občutijo tudi fantje. V borbi se obe odlično izkaževa in skupaj z drugimi člani zmagava. Še en dokaz več, da ni vedno pomembno, ali je v igri ženska ali moški.

 

Klic na pomoč

 

Vsi nestrpno čakamo na običajni jutranji odhod na borbo. Namesto tega se do naše obale pripelje majhen filipinski katamaran in odpelje Srdjana v neznano. Predvidevamo, da v Manobo.V poštnem nabiralniku so navodila za borbo. Z danimi naravnimi pripomočki moramo narediti signal SOS. Časa imamo tri ure, za čas nimamo občutka. Vsi smo že siti tabora, zato ga začnemo z veseljem rušiti. Ne razmišljamo o tem, da ga bomo morda še potrebovali. Še več. Prepričani smo, da klic na pomoč pomeni rešitev z otoka, združitev plemen in selitev na novi otok. Naš večni spremljevalec, adrenalin, nam da zagona. Lomimo vse, kar nam pride pod roke. Moški so zadolženi za nošenje debel in drugega materiala, jaz čistim plažo in oblikujem črke. Vznemirjenje je vse večje. S palmovimi listi na plaži oblikujemo SOS, visok približno 10 metrov in širok 15 metrov. Na levi in desni strani pripravimo zaboja, v katera zmečemo vse, kar dobro gori: plavutke, masko, ležalnike iz listov, klopi iz bambusa … Ne razmišljamo o ničemer drugem kot o rešitvi z otoka. Kmalu nam zmanjka energije. To je najdaljša borba do sedaj! Izmučeni se sesedemo v mivko in čakamo.

 

Kokakola

 

Sledi popoln odklop. V trenutku, ko zaslišimo helikopter, pričnemo mahati, skakati, se valjati po tleh in čofotati po vodi. Klemen dela premete po obali. Kaj takšnega ne bom doživela nikoli več! Helikopter leti 10 metrov nad nami, voda pljuska v obraz, občutek imam, da je to naša edina možnost, da pridemo z otoka, adrenalin je tako močan, da skačemo in tečemo, kot da smo ravnokar pojedli vola in pol, čeprav smo že ves dan lačni. Počutim se kot otrok, ki nemočen prosi ljudi iz helikopterja, da ga rešijo ali mu vsaj vržejo kaj za pod zob.Čakamo na odločitev, katero pleme je boljše. Pričakujemo prihod helikopterja. Ko se pripelje, kričimo od veselja in občutka zmagoslavja. Kaj se dogaja? Naenkrat se obrne in odpelje stran. Ne morem verjeti! Smo borbo izgubili? Razočarana se vržem v morje na kolena. V tistem trenutku se ponovno obrne in poleti proti nam. Občutek je nepopisen! Ko zagledamo zaboj, se zapodimo v morje in zaplavamo proti helikopterju, ki v vodo vrže našo nagrado – 16 stekleničk kokakole! Morda se sliši malo, vendar po dolgem času po naših grlih steče nekaj mrzlega in sladkega, nekaj drugega kot voda. Končno lahko dnevnemu jedilniku dodamo še nekaj kalorij kokakole. SOS ni bila rešitev z otoka, le klic na pomoč za nekaj sladke pijače.