Dobra žena je v avtomobilski nesreči izgubila noge. Kot pokroviteljica in dobrotnica se udeležuje dobrodelnih prireditev, a pogosto tudi ostaja doma z Johanno, svojo negovalko in družabnico. Ta stoično sprejema neobrzdane samogovore svoje gospodarice in prenaša različna ponižanja. Johanna neguje tudi Borisa, pohabljenca brez nog, ki ga je Dobra žena nedavno pripeljala iz doma in se z njim poročila. Boris je kreatura svoje žene, katere komuniciranje je omejeno na živalsko kruljenje in krike. Za Borisov rojstni dan Dobra žena priredi veliko zabavo in na veličastno gostijo povabi trinajst pohabljencev, od katerih vsak prinese darilce za Borisa. Zabava, nekakšna hrupna in glasna zadnja večerja, vsebuje dve predigri, v katerih se razplamtijo stopnjevane domislice Dobre žene; med Johanno, Borisom in njegovo ženo se stke bizarna, intenzivna vez.
Zabava za Borisa (1970), prva igra Thomasa Bernharda, vsebuje obsedenost in poetične motive, ki so stalnica v opusu tega avstrijskega pisatelja. Premierno je bila predstavljena v hamburškem Nemškem dramskem gledališču v režiji Clausa Peymanna. Razkriva vplive Becketta in Geneta, Bernhardovi liki pa so okrnjeni, nepopolni in telesno zaznamovani človeški ostanki dekadentne, hinavske družbe. Čeravno so obsojeni na nedejavnost, pa iz njih bruhajo plohe strastnih in ognjevitih besed, ki napajajo Bernhardovo umetnost razdraženosti. Denis Marleau in Stéphanie Jasmin like postavljata v zaprte, osamljene svetove, kjer se izgubljeno otroštvo izraža v igrah in igranju vlog, od skrivanja identitete z masko do lutk in video junakov. V svoji osamljenosti Dobra žena dozdevno uprizarja lastno življenje kot deklica, ki se igra s punčkami. Ko se pripravlja na zabavo, izvaja samogovore in se preoblači v kostume za svoje občinstvo, ki ga sestavljata Johanna (njena nema ujetnica) in slaboumni, skorajda nemi soprog Boris.
Igra v igri odslikava mračnjaško gledališče karnevala, ki se v medprostoru med krutostjo in patetičnostjo groteske poigrava z družbenimi normami. Pritegnila je Marleauja, ki je več let eksperimentiral z različnimi oblikami igralčeve navzočnosti na odru. V svoje igre Thomas Bernhard pogosto vključi element preobleke, zamaskiranosti in igralčevo preobrazbo. Neobjavljeno besedilo, ki ga je napisal pred Zabavo za Borisa, je podnaslovil Spektakel za lutke v podobi ljudi ali za ljudi v podobi lutk.
Leta 1995 je Denis Marleau priredil in režiral delo Stari mojstri (Maîtres Anciens) Thomasa Bernharda. Ta izjemna postavitev velja za eno najuspešnejših odrskih različic Bernhardovega romana. Najprej je bila predstavljena na Festivalu ameriškega gledališča v Montrealu in leta 1996 na Avignonskemu festivalu. Bila je izjemno uspešna in priljubljena tako pri občinstvu kot pri kritikih. Tri leta je gostovala po Evropi in Quebecu. Denisu Marleauju je uspelo poustvariti glasbeno virtuoznost Bernhardovega jezika, sovraštvo, ki puhti iz likov, ter človeško dramatičnost dela. Kompozicijo in polifonijo drame je poudaril s poustvaritvijo likov Atzbacherja in Regerja.
Deset let pozneje se je Denis Marleau spoprijel s tehnološko fantazmagorijo Maeterlinckovih Slepcev, nato pa se zaljubil v Bernhardovo prvo igro Zabava za Borisa. Denisa Marleauja so prevzeli beckettovska narava pohabljenih in poškodovanih likov ter ekstravaganca in jedek humor Thomasa Bernharda, čigar leksikon odraža živo, neusahljivo energijo paralizirane človečnosti ter razgrinja notranje mehanizme strukture, ki odzvanja med patosom in komedijo.
