Nekoč so bili tečni in odveč, danes mi je vožnja z vlakom nadvse ljuba. Z njo pobožam svojo lastno pomembnost v okoljski ozaveščenosti, pa še nekaj tisoč znakov lahko v eni uri vožnje pade po tipkovnici. V Trbovljah izstopim ponosen, ker sem in okoljski in učinkovit. Je pa še nekaj, kar mi polni bero prijetnih vtisov. Rad vlečem na ušesa. In poln vlak so prisluškovalčeva nebesa. Vse izvem in strašansko se zabavam. Zadnjič je nek mulc zagonil ključe in je morala matka sama hiteti s popoldanske odklenit vrata. Gospe, ki sta mi sedeli naproti, sta si delili sila važno vest, da je soseda spet zanosila. In to s tretjim. Pa šele 32 let ima. Študentka nasproti je bila sicer tiho, a je očitno flirtala z nekom na drugi strani klepetalnika. Njene oči so se iskrile kot žurka lokalnega PGD na predvečer prvega maja. In nikoli, v čisto nobenem separeju, ne gre brez obveznega duela o aktualnih političnih zadevah. Vedno brez zaključka.
No, danes, za vikend, pa je vendarle drugače. Sedeže sosed, zaljubljenih študentk, natempiranih mam in političnih kavč selektorjev je okupirala skupinica španske mladine. Nimam pojma, kam gredo in zakaj so tu, vidim pa, da se imajo fino in moje uho je ravno dovolj priučeno v španščino, da z vlečenjem iz konteksta hrani notranji firbec. Poznajo se bolj tako-tako. Ravno dovolj dobro, da se kličejo po imenih, in z ravno prav rezerve, da se odkrivajo s pregovorno špansko strastjo. Ema, eno od deklet ni španske krvi, prihaja namreč iz okolice Barcelone. Ponosna Katalonka jih uči šteti v materinščini, zabavajo se, smehljajo, flirtajo. Tudi Emini sogovorniki so firbčni. Vprašanja seveda padajo o njeni domovini. Zakaj so tako vneto proti Španiji in kaj je pri Kataloncih drugače kot pri Špancih? Zakaj nekateri menijo, da so več od Špancev? »Naša kultura in jezik sta se gradila stoletja in radi bi svoje mesto. Nič drugega,« razloži. Španska mularija prikima: »Ja, logično. Zakaj pa ne!« In debato vrne k pomembnim rečem, kot so flirtanje in prosti čas. No, hevreka!, pa priznali so, da so jih drugi opremili z idejo, da je Ema katalonski hohštapler in da jim želi škodovati. Pa da danes prvič zares govorijo s kom od tam. Ema se je nasmehnila in dejala, da je vse ok. Zgladili so, preden so zgubali. Brez drame, brez vojne, brez politike. V polovici ure so črnolasi španski tinejdžeri pokazali več človečnosti kot njihovi liderji v zadnjih stotih letih, odkar Katalonija kliče po samostojnosti. Stvar je preprosta: če hočeš po svoje, pojdi po svoje. Dokler nikogar ne ogrožaš, je vse ok. Razumem smoter organiziranosti, a zakaj bi ti morali država, vlada, cerkev, policija in drugi gospodarji prišepetati, katera mnenja, smrti, dobrote in vojne so ok in katere ne?
Nekoč so punk legende The Casualities v svoji anarhistični himni Corazones Intoxicados peli: »Anti gobierno, anti militar …« Ne vem, špansko razumem le toliko, da vlečem iz konteksta, ampak nekaj mi pravi, da so se morda v mladosti tudi oni kdaj peljali na vlaku za Savo, s katalonsko vrstnico v separeju in naleteli na spoznanje, da se v solidarnost rodiš, sovraštva pa te naučijo drugi.
