Še zadnjič maham v pozdrav eni izmed daljših potovanj v mojem življenju, saj se za manj kot skoraj mesec dni niti ne splača skočiti v skrajne robove južnega dela pacifiškega oceana, kjer se nahaja otočje Francoske polinezije. Fascinatna kultura domorodcev, ki kljubuje belopoltim Francozom, se mi je vtisnila v spomin kot nekakšen preplet svojevrstnosti mnogoboštva polinezijskega verovanja in krščanstva, ki ga je pripeljala evropska noga. Več kot 100 večjih in manjših otokov in atolov zapolnjuje potreba okoli 300 tisočih ljudi po iskanju presežnega. Polinezijci so verjeli oziroma še naprej verjamejo, da so nebo, morje in zemlja v resnici nekakšni domovi za bogove in boginje. Častili so različna božanstva: od boga vojne, boginjo lune do boga gozda in stvarnika človeka. Prav tako so v želji, da bi pomirili vsa ta božanstva žrtvovali hrano, živali in celo ljudi, kar me spominja na staro civilizacijo Inkov, katerih arheološke ostanke sem raziskoval v Peruju. Zanimivo je, da še danes nekateri Polinezijci pokopavajo svoje svojce v neposredni bližini svojih domov, saj verjamejo da lahko z njimi ohranjajo nadnaravne stike. Na otoku Huahine, pa tudi na otoku Moorea sem si ogledal kar nekaj ostankov njihovih majhnih totemskih zbirališč. Šele v devetnajstem stoletju so torej prvi misijonarji uspeli pokristjaniti Polinezijce, ki se niso nikoli povsem odrekli svojim kulturnim in verskim koreninam, saj zdaj sprejemajo enega boga, a ne izključujejo vseh drugih. Če se malo pošalim: za vsak slučaj! Nikoli ne veš ...