Komična drama govori o disfunkcionalnosti odnosov v na videz popolni meščanski družini. Ko vanjo vstopi neznanec Julien, s svojo prisotnostjo poruši krhko družinsko ravnovesje in razkrije razpoke v njihovi skrbno varovani fasadi: materin pretirano zaščitniški odnos do hčerke, očetov beg v sanje o družinskem potovanju v vesolje ter resnico, ki se skriva pod hčerino lasuljo.
V glavnih vlogah igrajo Marko Mandić, Katarina Stegnar, njena hči Mila Bezjak ter kanadski igralec in glasbenik Aliocha Schneider, v vidnejših pa še Kristoffer Joner, ki je v prejšnjem Sonjinem celovečercu Zgodovina ljubezni odigral glavno moško vlogo, Judita Franković Brdar, Jure Henigman, Ana Djurić - Konstrakta ter Matija Vastl. Več o filmu nam je razkrila scenaristka in režiserka Sonja Prosenc.
Film je bil pri nas predpremierno prikazan 30. julija na Ljubljanskem gradu v okviru poletnega kina Film pod zvezdami. Ste pričakovali tako velik odziv občinstva, na gradu je bilo namreč skoraj 1000 ljudi?
Sploh nisem vedela, da je možno toliko ljudi spraviti na grajsko dvorišče v letni kino, tako da že zaradi tega nisem pričakovala takšne udeležbe. Si pa seveda želiš polnih dvoran oziroma drugih prizorišč. Na filmskem festivalu Tribeca v New Yorku, kjer je film junija doživel svetovno premiero, so bile vse projekcije polne in je bila zelo lepa izkušnja in seveda sem si to želela tudi tukaj. Zdi se mi, da je množična skupna izkušnja na gradu naredila izvrstno atmosfero.
Kakšni pa so bili odzivi na film po projekciji?
Po koncu filma se je ekipa zbrala na kupu in ljudje, ki so prihajali mimo, so nam čestitali. Zelo sem bila vesela, da so ga lepo sprejeli tudi člani ekipe – nekaterih namreč ni bilo z nami v New Yorku, tako da so na predpremieri prvič videli film. Med njimi je bil tudi Jure Henigman. Veliko mi je pomenilo, da je bil tako zelo nasmejan in srečen, saj so to ljudje, ki delajo s tabo film, in ti seveda ni vseeno, kako bodo sprejeli to, kar smo skupaj naredili.
Film govori o disfunkcionalni družini, tudi prejšnji Zgodovina ljubezni je. Kaj vas tako privlači na tej temi?
Mogoče to, da smo ljudje v tej najmanjši celici družbe, se pravi tam, kjer imamo najbolj intimne odnose, tudi najbolj odprti oziroma tudi najbolj intenzivni. Hkrati pa so v vseh mojih filmih družine oziroma posamezni družinski člani v relaciji z ostalimi, zelo so vpeti v širši družbeni kontekst, ne morejo mu ubežati, čeprav si to želijo. Pri Odrešitvi za začetnike sem hotela preko svojega otroškega spomina na to, ko je nam zgorel avto in so drugi avti vozili mimo, tudi v drugih ljudeh vzbuditi razmislek o tem, kdo so ti ljudje, ob tem pa opozoriti tudi na zelo segmentirano in vse bolj razslojeno družbo, v kateri živimo. Pri samem filmu pa sem se s soavtorsko ekipo želela odmakniti od tradicionalno dramaturških konceptov oziroma zakonitosti in mislim, da nam je to skozi dokaj fragmentirano zgodbo in stilizirane like, ki so zaradi tega tudi zelo pretirani v svojih reakcijah in v določenih momentih tudi zelo bizarni, uspelo prikazati.
Kako pa ste gradili filmsko družino?
S Katarino Stegnar in Markom Mandićem smo imeli že pri seriji Trigrad na neki način zelo intenzivno generalko našega odnosa in mislim, da je bilo to zelo dobro tudi za film. Dokaj hitro smo se začeli tudi z ostalimi pogovarjati o scenariju in ga razdelovati. Imeli smo tudi večdnevne delavnice, na katerih smo šli podrobno skozi vse in smo intenzivno gradili to družino in situacije, do katerih prihaja med liki v filmu.
Kako pa ste prišli do Alioche in Mile?
Aliocho sem spoznala v Parizu, ko sem bila tam na filmski rezidenci, saj živi tam. Milo pa sem našla preko avdicij, ki so bile zelo ekstenzivne.
V filmu nastopa tudi Ana Đurić oziroma Konstrakta. Zakaj ste izbrali ravno njo?
Ideja za Konstrakto je izšla iz tega, ker je ena dimenzija tega filma, ki je meni zelo pomembna, ironija oziroma celo samoironija, ki jo zelo zaznavam v njenem delu.
Kar nekaj prizorov se dogaja zunaj. Kako vam je šlo pri tem na roko vreme?
Vreme nam jo je zagodlo ravno takrat, ko smo imeli predvidenih največ dodatnih igralcev in največ statistov, na hišni zabavi, ki jo priredita Aleksander in Olivija. Blizu hiše je reka, ki, kadar dežuje, poplavi in razmoči celoten del, kjer naj bi se ta zabava dogajala. Tako da smo bili že na tem, da ne bomo mogli snemati. Rešitev je bila, da dež vpišemo v scenarij in da poskušamo to obrniti v svoj prid. Pri tem smo potrebovali nad dežjem kontrolo, za kar je poskrbela ekipa za posebne efekte v scenografiji s pomočjo gasilcev, tako da smo se lahko držali predvidenega snemalnega plana, saj bi sicer izgubili igralce in posledično tudi kakšnih 15 minut filma. Na koncu se mi zdi, da nam je dež celo pomagal, da smo tako lahko naredili stvari v tej sekvenci dosti bolj intenzivne.
Zelo intenzivni so tudi prizori s košuto. Zakaj ste jo izbrali in kako je bilo delati z njo?
Z njo sem želela ponazoriti, da je tudi narava del njihove resničnosti, pred katero se poskušajo zapreti. Zanimivo je, da je Nežka, kot je ime tej košuti, igrala že v Zgodovini ljubezni. Tam ima res minimalno vlogo, pojavi se na mostu na Prulah. Vmes je igrala v več filmih, in če se malo pošalim, si je v njih nabrala kar nekaj igralskih izkušenj, tako da smo z njo dokaj hitro posneli prizore. Še največja skrb je bila, ali nam bo uspelo ujeti kontinuiteto med kadri, a tukaj sta imela Katarina in Marko zelo zahtevno nalogo, saj sta morala imeti zelo naštudirane svoje reakcije, ker sta onadva lovila tajming z Nežko. Zelo smo veseli, da nam je uspelo, saj si tega nobeden od nas ni upal upati.
17. avgusta boste s filmom odprli tekmovalni program igranih celovečercev Sarajevskega filmskega festivala, kjer ste bili zelo uspešni že s serijo Trigrad ...
Res je. Leta 2022 je bila serija v sklopu predpremier, lani pa je bila v konkurenci za sedem src Sarajeva. Za to glasuje tako imenovana regionalna akademija za televizijo in film okoli 500 članov iz regionalnih držav, ki jih k ocenjevanju in nominiranju serij povabi festival. Nominirani smo bili v vseh kategorijah razen za stransko moško vlogo. Večino nagrad je sicer dobil veliki sarajevski režiser Danis Tanović za sarajevsko serijo, vseeno pa je bila to zame velika čast. Odprla je tudi nova sodelovanja. Marko Mandić naj bi zaradi Trigrada dobil manjšo vlogo v seriji Tvrđava, ki jo režira Saša Hajduković, jaz pa trenutno s Teono Mitevsko razvijam serijo. Šlo bo za zabaven pogled na ženske like v specifičnih situacijah v tonu črne komedije s primesmi grozljivke.
