Barbara Vidmajer je na Televiziji Slovenija že od študentskih let, kmalu bo minilo desetletje. Dela kot novinarka v notranjepolitični redakciji Informativnega programa TV Slovenija in hkrati vodi Jutranja poročila. Na začetku maja je navadno zasedena s poročanjem o dogajanju na Evroviziji, letos je tudi potovala na Švedsko, sicer pa pokriva vsega po malem – od politike, sociale, športa do zdravstva; najbolj pa jo zanimata okolje in družba. Trenutno v okviru projekta Evropske volitve skupaj s še tremi kolegi sovodi podkast Generacija EU, ki je namenjen predvsem mladim volivcem.
Pri letošnjih evropskih volitvah so na TV Slovenija v ospredje postavili vas mlade. Česa se najbolj veselite, da boste lahko skozi svoje delo približali svojim vrstnikom (in drugim)?
Predvsem si želim, da bi mladi, ki odraščajo z Evropsko unijo, spoznali, kakšne prednosti ponuja ta politično-ekonomska zveza 27 držav.
Menite sicer, da imajo klasični mediji še vedno pomemben vpliv na ljudi? Zakaj bi ga morali imeti?
Klasični mediji seveda imajo vpliv v družbi, vendar ni skrivnost, da so večinoma naši gledalci starejši ljudje. Mlajša populacija klasičnih medijev ne spremlja ali pa zelo malo. Minili so časi, ko so ljudje čakali na 19. uro, da so se usedli pred televizor in pogledali TV Dnevnik. Ogled z zamikom je postal stalnica, mladi pa novice in informacije o dogajanju v svetu pogosto črpajo z družbenih omrežij in svetovnega spleta, vendar je treba vedeti, da so osnova za vse to prav klasični mediji. Sama sicer menim, da so v poplavi nepreverjenih in lažnih informacij prav nacionalni mediji bistveni za verodostojnost in kredibilnost poročanja. Tako, da mladim navadno rečem: »Če spremljate Instagram, X, Facebook, TikTok, sledite tudi profilom RTV-ja.«
Koliko pa je tema evropskih volitev prisotna v vaših pogovorih s prijatelji? Se tudi z domačimi kaj pogovarjate o tem ali pa se še boste?
Premalo, zato upam, da bo tudi naš podkast vsaj malo spremenil vsakdanje pogovore ob nedeljskem kosilu ali s prijatelji ob kavi.
Kakšno Evropo pa si želite?
Želim si mirne in povezane Evrope, ki se bo znala hitro in učinkovito odzivati na vojne po svetu. Evrope, ki daje, ne pa jemlje. Napredne družine, kjer je vsak zaželen in kjer lahko novinarji v miru in brez političnih pritiskov opravljajo svoje delo.
Koliko pa vam je pomembno, da o njej odločajo tudi ženske?
Število poslank v evropskem parlamentu se sicer iz mandata v mandat povečuje, trenutno znaša skoraj 40 odstotkov, kar pa še ni polovica, zato je žensk v evropskem parlamentu po mojem mnenju še vedno premalo. Edina prava pot je enakopravna pot.
Bi si želeli kdaj tudi sami vstopiti v politiko oziroma od znotraj urejati stvari? Kako gledate na prestope novinarjev v politiko?
Menim, da morata biti politika in novinarstvo povsem ločena kroga, ki se znotraj krožnice ne prekrivata. Žal zato vsak prestop novinarjev v politiko, še bolj pa prestopanje iz politike nazaj v novinarstvo, meče slabo luč na vse nas ostale, ki se trudimo poročati profesionalno in čim bolj nepristransko. Novinarji si želimo delati v miru in ne pod političnimi pritiski. Da objektivnosti v novinarstvu ni, pa je dejstvo, ki ga slišiš v prvem tednu študija na Fakulteti za družbene vede.
Zakaj ste se vi odločili za ta poklic?
Ko me je pred kakim letom res vpliven mož vprašal isto, sem mu odgovorila, da sem se za novinarstvo odločila zaradi iskanja resnice. Zdi se mi prav, da javnost sliši, kar je res, ne pa, da živi pod režimom cenzure kot denimo v Rusiji. Še ena lepa plat tega poklica pa je ta, da lahko novinarstvo zares spreminja svet na bolje. To dokazujejo denimo odmevne medijske akcije zbiranja pomoči po poplavah, požarih na Krasu.
Ste si vedno želeli pokrivati politiko ali je do tega prišlo spontano oziroma se je tako odvilo skozi študij in kasnejše delo na televiziji?
Ker sem se na televiziji kalila od samega začetka, sem v času, ko sem bila dežurna novinarka, pokrivala vse – od prometa, naravnih nesreč, protestov, družbe ... počasi tudi politike. Do te tematike sem vedno čutila še posebno vrsto odgovornosti.
Kako pa se spominjate svojega prvega uresničevanja pasivne volilne pravice?
Pri nas doma so bile volitve od nekdaj praznik. Starša sta naju s sestro vedno vzela s sabo na volišče, midve pa sva komaj čakali, kdaj bova lahko tudi sami obkrožili odgovor na vprašanje na volilnem listku. Spomnim se, da sem že pri 16 letih protestirala, da bi morali tudi v Sloveniji uvesti volilno pravico s 16 leti, saj smo se s sošolci pogosto pogovarjali o aktualnih političnih temah. Šele leta 2010, leto dni po mojem 18. rojstnem dnevu, smo volivci na referendumu odločali o arbitražnem sporazumu.
