Zlatan Čordić - Zlatko je nedavno izdal svoj enajsti studijski album, z naslovom Svet je lep 2. 2 v podznaku, ki jo s prsti kaže tudi na naslovnici albuma, pomeni mir. To je tudi rdeča nit albuma, saj raper meni, da je to največja dragocenost, ki je potrebna vsem.
Album je na voljo le digitalno, ste pa namesto CD-ja izdali knjižico z besedili, opisom in kodo za prevzem skladb. Zakaj ste se odločili za takšno obliko?
Za digitalno obliko izdaje sem se odločil, ker dandanes redkokdo še uporablja CD-je, za knjigo z besedili pa, ker sem tudi CD knjižice vedno izdajal bolj zaradi besedil, saj se mi je zmeraj zdelo, da je tisto, kar resnično šteje, v samem ovitku. CD kot tak je namreč vedno lahko naložen ali poslan na radijske postaje, videospoti so lahko poslani na televizije, knjižice so pa tiste, ki bi si zaslužile bistveno več prostora. Dandanes se redkokateri izvajalec posveti samemu albumu, večina ustvarja single, kar se mi zdi v teh hitrih časih popolnoma razumljivo, po drugi strani si pa rečem, če ima človek resnično kaj povedati in če pelje neko zgodbo, so albumi še vedno in za vedno bodo ostali neka zakladnica. Na tokratnem je 15 skladb, ki so nastale v sodelovanju s Katjo Koren, Tino Marinšek, Erikom Felicijanom, Leyre, Aiyo Rose in Evo Beus ter mojimi glasbeniki: Jernej Trobentar je igral kitaro, Urban Malovič, večinski producent albuma, je igral bas, Aljoša Jurkošek pa je poskrbel za trobente.
Bodo gostujoči pevke in pevci prišli tudi na koncert 11. novembra v Kino Šiška, kjer boste s svojimi Optimisti predstavili album?
Videli bomo, kako bodo časovno. Na žalost mi je Erik sporočil, da je tisti dan v Nemčiji, z njim bi si želel stati na odru, ker je bilo prvič, ko sva, zelo zabavno in zanimivo. Bo pa sam nastop zanimivo presenečenje. Na žalost ne morem razkriti določenih stvari, lahko pa zatrdim, da bo, kar se tiče glasbe, definitivno dobro in tistim, ki si bodo vzeli čas, po mojem ne bo žal.
Rdeča nit albuma je mir. Boste k njemu pozvali tudi na koncertu?
Ne, saj so tisti, ki me poslušajo in hodijo na moje koncerte, bolj ali manj srčni in spoštovanja vredni ljudje, ki se zavedajo, da je mir samo osnova, saj je ta brez enakopravnosti enako konflikt. Če želimo resnično doseči mir, potem moramo vsem ljudem dati enake možnosti oziroma se en človek ne sme počutiti bolj vrednega od drugega. Sam že celo svojo kariero zavračam zvezdniški status, ki je v razvitem, modernem svetu kot neka znamka, in ljudje, ki dobijo ta status, to resnično hočejo živeti in si omislijo, da so nekaj več, da so bolj pomembni od drugih, ampak dejstvo je, da so kirurgi, zdravniki, čistilke, smetarji ter vsi drugi enako velike zvezde kot oni. V mojih očeh so tisti, ki rešujejo življenja, še večji zvezdniki od tistih, ki se imajo za zvezde. Zanima me, koliko od teh slednjih bi skočilo v ogenj ali v vodo za soseda. Ne bi rad bil preveč direkten, bojim se, da še 112 ne bi znali poklicati.
Kljub naštetemu pa se vam svet zdi še vedno lep?
Ja, svet je lep, svet je popoln, le ljudje smo umazani in pokvarjeni. Vsak človek bi lahko naredil nekaj, da bi ljudje postali boljši, srečnejši, da bi mogoče imeli več spoštovanja in na ta način bi lahko tudi prišli do tega miru. Mogoče za začetek, da ne obračamo glave stran, še posebno mi Zahodnjaki, ki nam je tako lepo in živimo v razvitem svetu in mislimo, da nam nekdo hoče ukrasti našo svobodo in ne vem kaj še vse. Nam je v redu, da nam je tako, kakor je, in se nobeden ne pritožuje, redki so, ki kaj povedo. Dokler je njim v redu, je vse super, in ko v imenu nas vseh počnejo grozodejstva na drugih kontinentih, vsi gledajo stran in so tiho. Oglasijo se takrat, ko zaradi tistega njihovega rezultata in grozodejstev začnejo prihajati ljudje z različnih kontinentov k nam, in potem se sprašujejo, kaj oni delajo tu. Ne, vprašanje je, kaj so tvoji, kaj so naši delali tam, ker sam spadam pod ta zahodni svet in kot belec imam določene privilegije, ki se jih zavedam, ampak nikoli ne bom pristal na to, da v mojem imenu počnejo grozne stvari. Kot človek se lahko ogradim od tega tako, da ali jih prezrem v srcu, kar je najslabša oblika, ali da povem to javno. Težava je pri meni samo to, da sem na žalost javna oseba, in to lahko posledično vpliva na mojo kariero, kar smo že videli in vse to dali čez, ampak ponavljam še enkrat: življenja enega posameznika, ene mačke, so vrednejša od moje kariere. In nikoli ne bom obupal. Trdno verjamem, da nikoli ni prepozno za spremembe, da človek začne početi kaj drugega ali pa da začne verjeti, samo priložnosti morajo dati in mogoče prisluhniti. »Svet je lep, držite glavo gor!«
