Paul Simon in Art Garfunkel sta odraščala v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja v židovski soseski Kew Garden Hills v Queensu v New Yorku, hodila v isto osnovno šolo in oba je fascinirala glasba, še posebej zgodnji duet Everly Brothers. Simon je prvič opazil Garfunkla, ko je ta v četrtem razredu nastopal na tekmovanju talentov. V nekaj letih sta začela igrati kot duet, najprej v šolskih predstavah in na plesih. Skupaj sta šla tudi v srednjo šolo in tam 1956 napisala njuno prvo pesem, The Girl for Me. Ko sta se skušala naučiti besedilo Hey, Doll Baby dueta Everly Brothers, je nastala Hey, Schoolgirl, ki sta jo za 25 dolarjev posnela pri Sandersu na Manhattnu. Tam ju je slišal promotor Sid Prosen, ki jima je priskrbel pogodbo z neodvisno založbo Big Records. Fanta sta bila stara šele 15 let.
Mačka in miš
Pri novi založbi sta si nadela ime Tom & Jerry, Garfunkel je uporabil ime Tom Graph kot referenco njegovega zanimanja za matematiko, Simon pa je postal Jerry Landis, s priimkom punce, s katero je takrat hodil. Prvi singl Hey, Schoolgirl z Dancin' Wild na B strani je izšel 1957. Prosen je potem podkupil DJ-ja na radijski postaji, da je zavrtel ploščo in Hey, Schoolgirl je postala kar solidno predvajana pesem po celi državi, prodanih je bilo 100 tisoč plošč, prišla je celo do 49. mesta na Billboardu. Prosen je hitro spoznal, kako zlato kuro ima v svojem kurniku in fanta izdatno promoviral; tako sta nastopila celo v Clarkovi oddaji American Bandstand ob Jerryju Leeju Lewisu. Od pesmi sta dobila približno 4000 dolarjev, kar je bilo 2 odstotka od vsega zaslužka, ostalo je pristalo v Prosenovem žepu. Pri Big Records sta potem posnela še dve pesmi, Our Song in That's My Story, nobena ni bila uspešna.
Najprej šola
Po končani srednji šoli 1958 sta šla naprej na univerzo, če glasbena kariera slučajno ne bi vzletela. Simon je v New Yorku študiral Angleščino, Garfunkel pa umetnostno zgodovino. Še v času pri Big Records je Simon pod imenom True Taylor posnel tudi svojo prvo solo pesem, True or False. Garfunkel je bil razočaran in je menil, da ga je Simon izdal in ta dogodek je potem večkrat poskrbel za napetosti med njima. Potem je tudi Garfunkel šel po solo poti in posnel Private World in Beat Love pod raznimi drugimi imeni, enako je počel tudi Paul Simon, ki je pisal tudi za druge glasbenike.
Ko je Simon 1963 diplomiral, se je ponovno pridružil Garfunklu, ki je takrat še študiral na Columbiji in fanta sta nadaljevala kot duet, s poudarkom na folk glasbi. Pod imenom Kane in Garr sta nastopala po raznih klubih in v repertoar dodala tudi tri nove pesmi, Sparrow, He Was My Brother in Sound of Silence. Na njuno glasbo je postal pozoren producent Columbia Records, Tom Wilson (ki je pozneje poskrbel za prehod Boba Dylana iz folka v rock). V studiu sta potem tudi posnela Sound of Silence, na Wilsonovo pobudo pa je Colmubia z njima podpisala pogodbo.
Prvi album, pa …
Wilson je v rekordenem času s Simonom in Garfunklom marca 1964 posnel njun debitantski album, ki je kot Wednesday Morning, 3. A.M. izšel oktobra tega leta. Na njem je pet Simonovih pesmi, tri tradicionalne folk pesmi in štiri priredbe. Simon je bil odločen, da ne bosta več uporabljala odrskih imen in tako sta na svojem prvem promocijskem koncertu 31. marca 1964 v Folk Cityju nastopila kot Simon & Garfunkel.
Ob izidu je bilo prodanih le 3000 primerkov albuma. Simon je nato odšel v Anglijo, nastopal po manjših klubih in spoznal številne otoške folk glasbenike. Tam je spoznal tudi Kathy Chitty, ki je postala njegov predmet oboževanja in je omenjena v pesmih Kathy's Song in America. V Angliji je manjša založba Lorna uporabila Simonovo dve leti staro pesem, ki jo je posnel kot Paul Kane, za novi album Vala Doonicana. Plošča se je prodajala solidno, Simon je odšel na založbo, da bi se zahvalil, sestanek pa je prinesel snemalno pogodbo za Oriole in tam izdal singl He Was My Brother. Poleti se mu je pridružil tudi Garfunkel, ki je moral jeseni nazaj na fakulteto, z njim pa je šel tudi Simon, ki je po Angleščini na zahtevo staršev vpisal pravo. Januarja 1965 je po enem semestru spet odšel v Anglijo, odločan, da je glasba njegova pot. Njegova stanodajalka Judith Piepe je v tem času zbrala njegovo delo pri Lorni in ga poslala na BBC, da bi ga morda predvajali. Demo posnetki so bili predvajani v jutranjem Five to Ten in takoj postali uspešnice. Oriole je v tem času postal del CBS in načrtoval tudi album z njim. Solo album Paul Simon Songobbok ni bil pretirano uspešen, je pa vseboval dve bodoči uspešnici, April Come She Will in I Am a Rock. Simon je bil odločen ostati v Angliji, medtem pa je Garfunkel na Columbii diplomiral in vpisal podiplomca iz matematike.
Dve leti uspehov
V tem času je Sound of Silcence postala spet popularna med študenti in Wilson je naredil rock remiks s studijskimi glasbeniki, ki je izšel septembra 1965 in prišel na Billboardovo lestvico. Duet seveda ni imel pojma o tem in ko je Simon slišal predelavo, je bil zgrožen. Ampak do januarja 1966 je Sound of Silence prilezla na vrh lestvic in se prodala v več kot milijon primerkih. Simon se je tako vrnil v New York in ponovno združil z Garfunklom. CBS je zahteval nov album in ta je pod imenom Sound of Silence izšel januarja 1966 z 21. mestom na Billboard 200. Samo teden dni pozneje je Homeward Bound izšel kot singl (10. mesto), sledil je I Am a Rock (3. mesto). CBS je ponovno izdal tudi prvi album dueta, ki je prišel na 30. mesto in čeprav sta rosno mlada glasbenika zdaj letela na krilih slave, so bili nekateri kritiki ostri – njuna glasba je umetna imitacija folk glasbe.
Če je bil Sound of Silence spočet čez noč, sta si Simon in Garfunkel za naslednji projekt vzela več časa. Delo se je začelo v začetku 1966 in je trajalo kar devet mesecev. Med snemanjem Scarborough Fair sta prevzela tudi produkcijsko vlogo, album Parsley, Sage, Rosemary in Thyme pa je izšel oktobra 1966, z njega pa je izšlo kar nekaj singlov. Med snemanjem albuma sta neodvisno posnela in izdala A Hazy Shade of Winter (13. mesto), pesem so pozneje v osemdesetih posnele Bangles, in potem v začetku 1967 še At the Zoo (16. mesto). Simon je že začel z načrtovanjem naslednjega albuma, a je povedal, da si ne želi več izdajati singlov, pač pa celi album, ob tem pa je naletel na ustvarjalno blokado in tako 1967 nista izdala ničesar, le nekajkrat sta nastopila na televiziji. Columbio je pasivnost dueta zelo skrbela in šefi so priganjali.
Gospa Robinson
Medtem je režiser Mike Nichols, ki je snemal film Diplomiranec z Dustinom Hoffmanom, postal navdušen oboževalec njune glasbe. Kontaktiral je predsednika Columbie, Cliva Davisa, če si ju lahko izposodi za glasbo za film in čeprav Simon sprva ni bil navdušen, je po prebranem scenariju pristal in napisal glasbo za film, točneje tri pesmi. Producent filma, Lawrence Turman, ni bil navdušen nad prvima dvema, Punky's Dilemma in Overs, zato sta Simon in Garfunkel ponudila še tretjo, nedokončano, ki je pozneje postala legendarna Mrs. Robinson.
Še več uspešnic
Četrti album, Bookends, je bil posnet v obdobju od konca 1966 do začetka 1968, pravo snemanje pa se je začelo šele konec 1967. Pogodba jima je omogočala, da sta lahko porabila veliko ur, ki jih je plačala založba in tako sta eksperimentirala z vsemi mogočimi glasbeniki in orkestri, samo Punky's Dilemma sta snemala 50 ur. Manj je bilo vokalnih harmonij, po katerih sta bila znana, več je Garfunkel pel sam in album je nakazoval, da je to tudi zadnji Simonov skupni album. Bookends je prišel na prodajne police aprila 1968, 24 ur pred umorom Martina Lutherja Kinga. V samo 24 urah, medtem ko so ZDA preplavili nemiri, je skočil na prvo mesto in tam vztrajal sedem tednov. K uspehu je pripomogel tudi nekaj tednov prej izdani soundtrack filma Diplomiranec, oba albuma sta se prodala v več kot pet milijonih.
Največji uspehi na koncu
Oba albuma sta Simona in Garfunkla pripeljala do statusa največjega rock dueta na svetu. Simon je bil neprestano oblegan za pisanje filmske glasbe, ki jo je po vrsti zavračal. Garfunkel se je posvetil igralski karieri in igral kapitana Natelyja v filmu Catch-22 (1970), v filmu bi moral igrati tudi Simon, a je scenarist njegov lik izločil. Snemanje je trajalo osem mesecev in v tem času, ko je Garfunkel igral, Simon ni napisal nobene nove pesmi, predvidene za naslednji album. Simon je zapisal v svojih spominih: »Mislim, če bi Artie postal velika filmska zvezda, bi odšel. Namesto, da je bil nekdo, ki je pel pesmi Paula Simona, bi lahko bil Art Garfunkel, velika zvezda zase… Zaradi tega sem začel razmišljati, kako bi lahko bič še vedno nekdo, ki piše pesmi in jih tudi poje. Nisem ga več potreboval.«
Rekord za rekordom
Po koncu snemanja oktobra 1969 se je začela njuna zadnja turneja z zaključkom 27. novembra v Carnegie Hallu. Njun zadnji album, Bridge over Troubled Watrer, je izšel januarja 1969 in prišel na vrh lestvic v 10 državah, tudi v ZDA in Veliki Britaniji. Postal je najbolje prodajan album 1970, 1971 in še 1972 in CBS-ov najbolje prodajani album vseh časov do Jacksonovega Thrillerja 1982. Do danes je bilo prodanih 25 milijonov izvodov. Naslovna pesem je postala njuna največja uspešnica, do zdaj jo je priredilo več kot 50 glasbenikov, med njimi tudi Elvis Presley, Johnny Cash in Aretha Franklin. Še dva singla sta segla visoko, Cecilia (4. mesto) in El Condor Pasa (18.). Po izidu je sledila še krajša britanska turneja, njun zadnji koncert pa je bil na stadionu Forest Hills 1971. Album je med drugim dobil 6 Grammyjev, tudi za album leta.
Ko poči, poči
Snemanje zadnjega albuma je bilo težavno in njun odnos je bil ves čas napet. »Takrat sem želel le še končati in oditi,« je pozneje povedal Simon. Na zahtevo njegove žene, Peggy Harper, je Simon končno poklical Davisa in potrdil razpad dueta. V naslednjih letih sta Garfunkel in Simon govorila le ob redkih priložnostih. Potem sta se v sedemdesetih vendarle nekajkrat ponovno sestala ob različnih priložnostih, prvič junija 1972 ob koncertu za predsedniškega kandidata Georgea McGoverna, 1975 sta bila bolj odločena, ko sta se srečala na snemanju Johna Lennona in Harryja Nilsona. Do konca leta sta skušala nekako zgladiti težave, a sta naredila le eno novo pesem, My Little Town, ki je končala na solo albumih obeh pevcev. Vsakič ko sta se ponovno srečala, so zamere spet prišle na plano. 1. maja 1978 sta skupaj nastopila v Carnegie Hallu za slušno prizadete.
Rekordni koncert
V osemdesetih tudi njuna solo kariera ni več letela visoko. Tudi njun rodni New York se je soočal z veliko ekonomsko krizo in promotor konceretov, Ron Delsner, je prišel na idejo organizirati brezplačni koncert v Central Parku. Kontaktiral je oba člana, ki sta pristala na predlog. Tako je koncert 19. septembra 1981 privabil kar pol milijona gledalcev, kar je bil do takrat rekordni obisk. Warner Bros. Records je izdal živi album, HBO je odkupil pravice za predvajanje za 1 milijon dolarjev, koncert pa je seveda spet vzbudil zanimanje za slavni duet. Odločena, da zakopljeta bojno sekiro, sta se maja 1982 podala na svetovno turnejo, a kmalu je spet nastopil odnos, v katerem sploh nista govorila drug z drugim. WB je želel podaljšati turnejo in še en album. Simon je imel material na voljo, a je bil Garfunkel trmast, ni se želel naučiti pesmi v studiu in kljub Simonovi zahtevi ni prenehal s kajenjem trave. Namesto tega je material končal na Simonovem albumu Hearts and Bones (1983). Čeprav je želel Art sodelovati, Simon ni čutil potrebe. Še bolj je počilo, ko je dolgo snemanje Simonovega albuma Graceland (1986) preprečilo Garfunklovo sodelovanje s producentom Royom Haleejem na njegovem albumu Animals' Christmas (1985).
Stari smo, pa modrejši tudi
Leta 1990 sta bila sprejeta v Dvorano slavnih, oba pa sta drug drugemu namenila nekaj lepih besed. Po treh zaigranih pesmih sta se razšla brez pozdrava. Avgusta 1991, ko je Simon sam nastopil v Central Parku, je odklonil ponudbo Garfunkla, da bi zapel z njim. 1993 se je razmerje toliko izboljšalo, da je Simon povabil nekdanjega partnerja na svetovno turnejo. A potem sta se spet odtujila do konca desetletja. 2001 se je Simon ob svoji inavguraciji v Dvorano slavnih zahvalil Garfunklu in dodal: »Obžalujem, da nisva več prijatelja. Upam, da se bova nekega dne pobotala, še preden umreva.« in dodal »A se ne mudi.«
Ne moreva eden brez drugega
Leta 2003 sta na 45. Grammyjih dobila nagrado za življenjsko delo in celo odpela Sound of Silence. Spet pobotana, sta šla na svetovno turnejo, najprej s 40 koncerti po ZDA. Poleti 2004 sta bila tudi v Evropi in končala turnejo pred kolosejem v Rimu 31. julija 2004. Takrat ju je poslušalo kar 600 tisoč ljudi. Še enkrat sta se sešla 2009 in nastopala po Aziji in Avstraliji. Januarja 2010 si je Garfunkel na večerji z ostrim delom jastoga poškodoval glasilke in nova turneja je bila prekinjena. Ker je okrevanje trajalo več kot leto, je med njima spet počilo. V zadnjih desetih letih se je večkrat govorilo o ponovni združitvi, a je februarja 2018 Simon oznanil svojo glasbeno upokojitev. Pred slabim mesecem je v intervjuju Art Garfunkel omenil, da je bil neumen in da sta s Simonom danes spet prijatelja.
