Kako rešiti vrt, ko občina prepove zalivanje?
Ko velja prepoved zalivanja s pitno vodo, je treba ravnati premišljeno. Preverite, kako z dovoljenimi viri in manjšo porabo zaščititi pridelek.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V kar nekaj občinah so v teh dneh zaradi suše prepovedali nenujno uporabo pitne vode in mnogi vrtičkarji smo se znašli pred neprijetno dilemo. Na vrtu zorijo paradižniki, kumare venejo, mlade jesenske setve še nimajo dovolj razvitih korenin, dežja pa ni na vidiku. Ali prepoved pomeni, da moramo pridelek preprosto prepustiti suši?
Najprej moramo natančno prebrati objavljeno obvestilo. Omejitve niso povsod zapisane enako, zato ne smemo sami sklepati, da je zalivanje zelenjavnega vrta dovoljeno samo zato, ker ga opravljamo zgodaj zjutraj, s kapljičnim sistemom ali z zalivalko. Kadar ukrep izrecno prepoveduje uporabo pitne vode iz javnega vodovoda za zalivanje vrtov in zelenih površin, velja prepoved tudi za najbolj varčen način zalivanja.
V takšnih razmerah ne iščemo načina, kako bi prepoved zaobšli. Preverimo, katere druge zaloge vode smemo uporabiti, nato pa razpoložljivo vodo namenimo rastlinam, ki jo najbolj potrebujejo. Obenem naredimo vse, da iz tal izgubljamo čim manj vlage.
Najprej preverimo, kaj je dejansko prepovedano
Izraz »prepoved nenujne uporabe vode« lahko zveni precej splošno, vendar je odločilno natančno besedilo ukrepa, ki ga objavita občina ali upravljavec vodovoda. V aktualnih slovenskih primerih je lahko do preklica prepovedana uporaba pitne vode iz javnega vodovodnega sistema za zalivanje vrtov, zelenic in drugih zunanjih površin, pranje vozil in površin ter polnjenje bazenov. Namen takšnega ukrepa je ohraniti dovolj vode za osnovne življenjske potrebe in zagotoviti varno delovanje vodovodnega sistema.
To pomeni, da med veljavnostjo takšne prepovedi vrta ne smemo zalivati z vodovodno vodo niti s cevjo niti z zalivalko. Kapljično namakanje sicer porabi manj vode kot razpršilci, vendar še vedno uporablja prepovedani vir, če je priključeno na javni vodovod.
Prav tako ne smemo samodejno domnevati, da prepoved velja izključno za vodovodno vodo. Nekatera obvestila so lahko širša ali vključujejo dodatne omejitve. Vedno preverimo uradno spletno stran občine oziroma komunalnega podjetja in spremljamo, ali je bil ukrep pozneje spremenjen ali preklican.
PREBERITE TUDI:
Katere vire vode lahko uporabimo?
Najboljša zaloga za takšne razmere je deževnica, ki smo jo ujeli ob prejšnjih padavinah in shranili v sodu, cisterni ali drugem primernem zbiralniku. Če se ukrep nanaša na javni vodovod in uporabe deževnice posebej ne omejuje, lahko z njo praviloma zalivamo. Kljub temu jo uporabljamo preudarno, saj med daljšo sušo tudi ta zaloga hitro poide.
Uporabimo lahko tudi čisto vodo, ki bi jo v gospodinjstvu sicer zavrgli. Primerna je na primer voda, s katero smo oprali sadje in zelenjavo, če v njej ni bilo detergenta ali drugih čistil. Uporabna je lahko tudi ohlajena voda od kuhanja zelenjave, vendar le, če ni slana, mastna ali začinjena.
Z vodo iz pomivalnega korita, prhe ali pralnega stroja moramo biti precej previdnejši. Takšna siva voda lahko vsebuje detergente, soli, maščobe, mikroorganizme in snovi iz kozmetičnih izdelkov. Strokovna priporočila zato opozarjajo, da je ne smemo nekritično uporabljati za užitne rastline, še posebno ne po listih ali po delih rastline, ki jih uživamo surove. Dolgotrajna uporaba lahko povečuje tudi zasoljenost tal in v njih kopiči nekatere sestavine čistil.
Tudi bližnji potok, izvir ali podtalnica niso samodejno prost vir za zalivanje. Odvzem vode za namakanje je lahko vezan na vodno pravico, evidenco ali dovoljenje, med sušo pa so lahko uvedene dodatne omejitve. Zakonitosti odvzema zato ne smemo presojati sami, temveč jo preverimo pri pristojnih službah. Za posebno rabo vode, kamor lahko sodi tudi namakanje, slovenska ureditev predvideva vodna dovoljenja oziroma druge predpisane postopke.
Ko je vode malo, ne zalivamo vsega
V običajnih razmerah želimo ohraniti ves vrt. V času prepovedi in hude suše pa moramo določiti prednostne naloge. Vode ne delimo enakomerno med vse rastline, temveč jo namenimo tistim, pri katerih lahko pomanjkanje v nekaj dneh povzroči največ škode.
Najprej poskrbimo za pravkar posejane površine, mlade sadike in rastline, ki smo jih pred kratkim presadili. Njihove korenine so še plitve in ne dosežejo vlage v globljih plasteh tal. Brez vode lahko propadejo bistveno hitreje kot dobro ukoreninjene odrasle rastline.
Med prednostnimi so tudi vrtnine v času cvetenja, nastavljanja in intenzivne rasti plodov. Kumare ob sušnem stresu razvijejo manj kakovostne, lahko tudi grenke in nepravilno oblikovane plodove, fižol pa je posebej občutljiv med cvetenjem in razvojem strokov. Potrebe posamezne vrtnine se spreminjajo z razvojno fazo, zato rastlina sredi oblikovanja pridelka praviloma potrebuje več pozornosti kot tista, ki je že skoraj končala rast.
Prednost imajo tudi rastline v loncih in visokih gredah. Manjša količina substrata se segreje in izsuši precej hitreje kot tla na vrtu. Posode prestavimo iz najbolj vročega popoldanskega sonca, združimo jih v skupine in jim po možnosti zasenčimo stranice, da se koreninska gruda manj pregreva.
Najmanj smiselno je dragoceno zalogo vode porabljati za trato, že dobro ukoreninjene okrasne trajnice ali rastline, katerih pridelek smo večinoma že pobrali. Trata lahko v suši porjavi in preide v mirovanje, ne da bi bila nujno odmrla. V izrednih razmerah sprejmemo, da vrt nekaj časa ne bo videti popoln.
Ne zalivamo po malo, ampak v območje korenin
Kadar imamo na voljo dovoljen vir vode, je cilj, da čim več vode pride do korenin in čim manj je izhlapi, odteče ali konča na površinah, kjer je rastline ne morejo uporabiti.
Najbolj učinkovito je počasno zalivanje neposredno ob tleh. Uporabimo zalivalko brez prhe, cev z zelo šibkim tokom ali kapljični oziroma porozni sistem, če je priključen na dovoljeni vir, na primer na cisterno z deževnico. Razpršilci so v suši najmanj smiselni, saj omočijo veliko površino, del vode odnese veter, precej pa je izhlapi, še preden prodre do korenin.
Zalivamo toliko časa, da se navlaži koreninsko območje, ne le zgornji centimeter zemlje. Pogosto površinsko škropljenje spodbuja plitve korenine, ki so ob naslednjem vročem dnevu še bolj izpostavljene izsušitvi. Strokovna priporočila zato dajejo prednost globljemu in redkejšemu zalivanju, prilagojenemu vrsti tal. Peščena tla vodo hitro prepuščajo in potrebujejo manjše, nekoliko pogostejše odmerke, ilovnata in glinena pa jo zadržijo dlje, vendar jo počasneje vpijajo.
Pri zelo suhih ali zbitih tleh voda hitro odteče po površini. Takrat en predolg odmerek razdelimo na več krajših. Zalijemo, počakamo, da voda ponikne, in nato postopek ponovimo. Enako naredimo na nagnjenem terenu in težkih tleh, kjer je odtekanje izrazitejše.
Zalivamo zgodaj zjutraj
Najprimernejši čas je zgodaj zjutraj, ko so tla in zrak hladnejši, veter je običajno šibkejši, rastline pa se pripravljajo na dnevno porabo vode. Tako se zmanjša neposredno izhlapevanje s površine tal, rastlina pa ima pred najbolj vročim delom dneva na voljo dovolj vlage.
Če zjutraj ne moremo zalivati in je rastlina resno uvela, je bolje uporabiti dovoljeno vodo zvečer, kot jo pustiti brez nje do naslednjega dne. Vodo tudi takrat usmerimo izključno k tlom. Listov ne pršimo, saj s tem porabimo več vode, ne da bi temeljito navlažili korenine. Zgodnje jutranje zalivanje in dovajanje vode neposredno na površino tal sta med najučinkovitejšimi ukrepi v vročem vremenu.
Povešeni listi sredi vročega popoldneva še niso zanesljiv dokaz, da so tla suha. Rastlina lahko začasno oveni, ker skozi liste izgublja vodo hitreje, kot jo korenine uspejo dovajati, nato pa se zvečer znova postavi pokonci. Pred zalivanjem zato preverimo tla nekaj centimetrov globoko. Če so tam še vlažna, rastline ne zalijemo samo zaradi opoldanskega videza.
Gola tla takoj prekrijemo
Zastirka je v sušnem obdobju eden najpomembnejših ukrepov, saj lahko močno podaljša čas, ko že prisotna vlaga ostane v tleh. Zmanjšuje izhlapevanje, blaži segrevanje koreninskega območja in zavira plevel, ki rastlinam odvzema vodo.
Okoli vrtnin razporedimo nekaj centimetrov slame, suhe pokošene trave, listja, delno razgrajenega komposta ali druge primerne organske snovi. Raziskovalne in svetovalne ustanove pogosto priporočajo približno pet do osem centimetrov organske zastirke, vendar jo prilagodimo materialu in vrsti tal. Tanka plast drobnega materiala se lahko sprime, zelo debela plast pa lahko pri nekaterih tleh oteži pronicanje manjših količin vode.
Zastirke ne nasujemo neposredno ob steblo. Pustimo nekaj prostega prostora, da se ob njem ne zadržuje stalna vlaga in da lažje opazimo morebitne polže ali poškodbe.
Pred zastiranjem suha tla najprej zalijemo z dovoljenim virom vode. Če zastirko položimo čez povsem presušeno zemljo, bomo z njo sicer omejili nadaljnje izhlapevanje, ne bomo pa rastlini povrnili manjkajoče vlage.
Plevel je v suši neposredna konkurenca
V sušnem vrtu plevel ni zgolj estetska težava. Njegove korenine črpajo vodo iz istega območja kot gojene rastline. Odstranimo ga, še preden razvije veliko listno maso ali seme, vendar tal ne prekopavamo globoko in pogosto.
Z vsakim intenzivnim rahljanjem na površje prenesemo bolj vlažno zemljo, ki se nato hitro izsuši. Lahko poškodujemo tudi korenine vrtnin. Plevel je zato najbolje previdno izpuliti ali plitvo odrezati, nato pa tla znova prekriti z zastirko.
Tudi nepotrebno obrezovanje rastlin med hudim vročinskim stresom ni priporočljivo. Pri paradižniku ne odstranimo velike količine listov, saj ti senčijo plodove pred sončnimi ožigi. Odstranimo lahko le poškodovane in obolele dele ter poganjke, ki očitno ne prispevajo več k pridelku.
Začasno senčenje lahko zmanjša porabo vode
Rastline, ki so ves dan izpostavljene močnemu soncu, izgubljajo več vode kot tiste, ki so v najbolj vročih urah rahlo zasenčene. Pri mladih setvah, solati, kumarah in rastlinah v posodah lahko zato uporabimo senčilno mrežo ali redko tkanino, ki prestreže najmočnejše popoldansko sonce.
Senčenje ne sme popolnoma odvzeti svetlobe ali preprečiti kroženja zraka. Njegov namen je nekoliko znižati temperaturo listov in tal ter upočasniti izgubo vode, ne pa rastlin zapreti v vlažen in temen prostor.
Lončke prestavimo ob vzhodno stran hiše ali na mesto, kjer bodo imeli jutranje sonce in popoldansko senco. Če jih ni mogoče premakniti, zasenčimo predvsem posodo, saj se lahko koreninska gruda v temnem loncu močno pregreje.
Z novimi setvami lahko počakamo
Sredi prepovedi zalivanja ni najboljši čas za večje presajanje, delitev trajnic ali setev obsežnih novih površin. Sveže posejano seme potrebuje enakomerno vlažno zgornjo plast tal, mlade sadike pa še nimajo dovolj globokih korenin. Prav te rastline zato zahtevajo največ pogostega zalivanja.
Če setev ni nujna, počakamo na napovedano ohladitev in padavine. Jesenske vrtnine lahko vmes posejemo v manjše platoje ali lončke, kjer bomo z majhno količino shranjene vode lažje ohranjali enakomerno vlago. Na gredo jih presadimo, ko bodo razmere ugodnejše.
Prav tako začasno prenehamo dognojevati. Gnojilo ne more nadomestiti vode, v suhih tleh pa lahko večja koncentracija raztopljenih soli dodatno obremeni korenine. Rast, ki jo želimo spodbuditi z dušikom, bi pomenila tudi več mehkih listov in še večjo potrebo po vodi.
V suši rešujemo pridelek, ne popolnega videza vrta
Ob prepovedi uporabe pitne vode se moramo odpovedati predstavi, da lahko vsak del vrta ostane enako zelen in bujen. Na voljo imamo omejeno količino dovoljene vode, zato jo porabimo tam, kjer bo imela največji učinek: pri mladih rastlinah, vrtninah v ključni razvojni fazi ter rastlinah v posodah.
Zastremo gola tla, odstranimo plevel, začasno zasenčimo najbolj občutljive rastline in obiranje prilagodimo razmeram. Kumare, bučke, fižol in druge plodove pobiramo redno, da rastlina ne porablja vode za prezrele plodove. Če je kakšna kultura že skoraj končala rodnost, ji ne namenjamo enake količine dragocene vode kot rastlinam, od katerih še pričakujemo glavni pridelek.
Najpomembneje pa je, da varčno zalivanje ne zamenjamo z dovoljenim zalivanjem. Ko je uporaba vodovodne vode za vrt prepovedana, je ne smemo uporabljati niti v majhni količini. Dober vrtičkar se v takšnem obdobju ne prepozna po tem, da mu uspe za vsako ceno ohraniti popolnoma zelen vrt, temveč po tem, da zna omejene vire razporediti odgovorno in rastlinam pomagati z ukrepi, ki ne ogrožajo oskrbe skupnosti s pitno vodo.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
