Je že čas, da pospravimo paradižnik z gredice in iz rastlinjaka?
Hladne noči in krajši dnevi ustavljajo zorenje paradižnika. Preverite, kako ravnati z rastlinami in zelenimi plodovi na prostem ter v rastlinjaku.
Na marsikaterem vrtu so paradižnik že pospravili, vseeno pa se vsem še ne mudi tako zelo. Kako tudi, saj je tudi proti koncu septembra na rastlini še vedno kar nekaj zelenih plodov, med njimi pa se odpirajo celo novi cvetovi. Jasno je, da je paradižnik še aktiven, vseeno pa se zavedamo, da mu počasi zmanjkuje toplih noči, dolgih dni in močnega sonca. Kaj torej narediti?
Konec septembra vsekakor ni več čas za spodbujanje bujne rasti, temveč za premišljeno odločitev, kateri plodovi še lahko dozorijo in kdaj jih bo varneje obrati. Pri tem ne moremo vseh rastlin obravnavati enako. Paradižnik na prostem se v večjem delu Slovenije že približuje koncu sezone, medtem ko lahko v majhnem neogrevanem rastlinjaku ob sončnem vremenu rodi še nekaj tednov. Razlika ni le v temperaturi. Zunaj pridelek ogrožajo dež, hladne noči in prva slana, v rastlinjaku pa se jeseni pogosto nabirata kondenz in visoka zračna vlaga, zaradi katerih se bolezni hitro širijo.
Najprej ocenimo, koliko sezone je še ostalo
Paradižnika jeseni ne ustavi šele prva slana. Ko se nočne temperature dalj časa spuščajo proti 10 °C, se njegova rast upočasni, plodovi počasneje zorijo in izgubljajo kakovost. Na hladni, senčni gredi v notranjosti Slovenije bo zato sezona končana prej kakor na sončni Primorski. Prav tako bo rastlina pod streho zdržala dlje od tiste, ki je izpostavljena dežju in rosi.
Pri paradižniku na prostem spremljamo predvsem nočne temperature, količino padavin in zdravstveno stanje listov. V neogrevanem rastlinjaku preverjamo še dnevno segrevanje, nočno ohlajanje, količino svetlobe in nastajanje kondenza. Če se rastlinjak čez dan še dobro ogreje, rastline ostajajo zdrave, plodovi pa napredujejo, s pospravljanjem ni treba hiteti. Ogrevan rastlinjak je druga zgodba: če v njem zagotavljamo dovolj toplote in svetlobe, se sezona lahko nadaljuje precej dlje.
PREBERITE TUDI:
Visokim sortam odstranimo vrhove
Pri visokih oziroma nedeterminantnih sortah, ki bi ob ugodnih razmerah rasle naprej, lahko odstranimo rastni vrh glavnega stebla. Odrežemo ga tik nad najvišjo etažo plodov, za katero ocenimo, da ima še možnost dozoreti. Nad zadnjim grozdom pustimo nekaj zdravih listov, saj so potrebni za fotosintezo in obenem varujejo plodove pred močnim soncem.
Na prostem je tak poseg konec septembra v večjem delu Slovenije že smiseln. V neogrevanem rastlinjaku se odločamo glede na razmere. Če je lega sončna, rastlina zdrava in se plodovi še razvijajo, lahko z vršičkanjem nekoliko počakamo. Kadar so noči že hladne, svetlobe je malo, rastlina pa še naprej poganja dolge vrhove, od nove rasti ne bo več koristi.
Nizkih, grmičastih oziroma determinantnih sort ne krajšamo na enak način. Te imajo rast genetsko omejeno in večino pridelka nastavijo v krajšem obdobju. Z močnim poznim obrezovanjem bi jim odvzeli preveč zdrave listne površine.
Pozni cvetovi na prostem nimajo več dovolj časa
Od cveta do zrelega paradižnika mine približno šest do osem tednov, v hladnem jesenskem vremenu tudi dlje. Cvetovi, ki se na prostem odprejo konec septembra, zato praviloma ne bodo več dali zrelih plodov. Odščipnemo jih skupaj z najmlajšimi nastavki, ki so komaj dosegli velikost graha ali frnikole.
V neogrevanem rastlinjaku je sezona daljša, vendar tudi tam ni odločilna le zaščita pred slano. Dnevi so vse krajši in svetlobe je manj, ponoči pa temperatura hitro pade. Če rastlinjaka ne ogrevamo in nimamo dodatne osvetlitve, tudi večina novih cvetov ob koncu septembra nima veliko možnosti, da bi se iz njih razvili kakovostni zreli plodovi. Izjema so zelo tople, sončne lege in daljša obdobja lepega jesenskega vremena.
Pri visokih sortah sproti odstranjujemo tudi nove zalistnike. Rastlina bo ostala bolj pregledna in zračna, ne bo pa razvijala poganjkov, ki pred koncem sezone ne morejo obroditi. Zdravega listja ne odstranjujemo brez potrebe, saj ga plodovi še vedno potrebujejo za dozorevanje.
V rastlinjaku je prezračevanje pomembnejše od toplote
Majhen rastlinjak jeseni čez dan hitro postane prijetno topel, ponoči pa se močno ohladi. Na stenah in listih se začne nabirati kondenz, dolgotrajno mokro listje pa ustvarja ugodne razmere za bolezni. Rastlinjak zato odpiramo vsak dan, ko vreme to dopušča, tudi če zunaj ni posebno toplo. Zračnike ali vrata odpremo dopoldne, ko se zrak začne segrevati, in jih zapremo pred večernim ohlajanjem.
Zalivamo zjutraj in neposredno ob tleh, da se površine do večera osušijo. Jeseni rastline porabijo manj vode kot poleti, zato zalivanje prilagodimo dejanski vlažnosti zemlje. Rastlinjaka ne zapiramo ves dan samo zato, da bi zadržali čim več toplote. Nekaj dodatnih stopinj ne odtehta škode, ki jo lahko povzročita stalen kondenz in slabo kroženje zraka.
Odstranimo obolele liste, vendar rastline ne ogolimo
Hladne noči, rosa in pogostejše padavine pomenijo, da ostajajo listi na prostem dlje mokri. V rastlinjaku se podobne razmere pojavijo zaradi visoke vlažnosti in kondenza. Rumeneče spodnje liste ter liste z rjavimi ali črnimi pegami sproti odstranimo. Režemo v suhem vremenu oziroma takrat, ko so rastline suhe, škarje pa med rastlinami očistimo ali razkužimo.
Posebej pozorni bodimo na krompirjevo plesen. Nanjo opozarjajo vodene, pozneje rjave lise na listih in steblih, v vlažnem vremenu pa se lahko na spodnji strani listov pojavi svetla prevleka. Okužijo se lahko tudi plodovi, na katerih nastanejo trde rjavkaste lise. Močno okužene rastline odstranimo v celoti, obolelega materiala pa ne puščamo na gredi in ga ne dajemo na domači kompost.
Pri zdravih rastlinah odstranimo predvsem spodnje liste, ki se dotikajo tal, ter tiste, ki ovirajo kroženje zraka. Vseh listov okoli grozdov ne porežemo. Pretirano odstranjevanje zmanjša fotosintezo in plodove izpostavi sončnim ožigom, ki se lahko pojavijo tudi ob močnem jesenskem soncu.
Zalivajmo manj, toda enakomerno
Jesenski paradižnik potrebuje manj vode kot sredi poletne vročine, zemlje pa ne smemo pustiti, da se povsem izsuši in jo nato naenkrat premočimo. Velika nihanja v oskrbi z vodo povečajo možnost pokanja plodov. Zalijemo šele, ko je prst pod površino nekoliko suha, vendar rastlina še ne vene.
Na prostem moramo zalivanje uskladiti s padavinami, v rastlinjaku pa se ne zanašamo le na videz zgornje plasti zemlje. Nekaj centimetrov globoko preverimo, ali je prst še vlažna. V tem času ne uporabljamo več gnojil z veliko dušika, saj bi spodbujala novo mehko rast. Če so rastline zdrave in imajo dovolj hranil, dodatno gnojenje tik pred koncem sezone navadno ni potrebno.
Rastline zaščitimo, če mraz traja krajši čas
Paradižnik ne prenese slane. Če je napovedana le ena hladna noč, za njo pa še več toplejših in sončnih dni, lahko rastline na prostem začasno zaščitimo z vrtnarsko kopreno. Pokrivalo naj sega do tal, robove obtežimo, zjutraj pa ga odstranimo, da rastlina dobi svetlobo in se prezrači. Če uporabimo folijo, naj se ne dotika listov.
V majhnem rastlinjaku lahko ob zelo hladni noči rastline dodatno prekrijemo s kopreno tudi znotraj objekta. Zjutraj jo odstranimo, da se okoli listov ne zadržuje vlaga. Če se za hladno nočjo začne daljše mrzlo, oblačno in mokro obdobje, podaljševanje sezone nima več velikega smisla. Večje zelene plodove je takrat varneje obrati in jih dozoreti v notranjosti.
Katere zelene paradižnike se splača obrati?
Za zorenje v notranjosti izberemo zdrave plodove, ki so že dosegli približno končno velikost. Njihova temno zelena barva je navadno postala svetlejša, na cvetnem koncu, torej na nasprotni strani od peclja, pa se lahko že kaže belkast, rumenkast ali rožnat odtenek. Zelo majhni, trdi in temno zeleni plodovi pogosto nimajo dovolj razvitih semen in notranjih tkiv, zato v notranjosti ne dozorijo kakovostno.
Paradižnike oberemo suhe in nepoškodovane ter jih razporedimo v eni plasti. Hranimo jih v zmerno toplem prostoru, ne na neposrednem soncu in ne v hladilniku. Redno jih pregledujemo in odstranimo vsak plod, ki se mehča ali kaže znamenja gnitja. Zorenje lahko pospešimo tako, da paradižnike položimo v papirnato vrečko ali škatlo skupaj z zrelim jabolkom ali banano, ki sprošča etilen.
Kdaj rastline dokončno pospravimo?
Paradižnik na prostem odstranimo, ko ni več plodov, ki bi lahko dozoreli, ko bolezen hitro napreduje ali ko vremenska napoved ne kaže vrnitve toplejših dni. V rastlinjaku lahko zdrave rastline pustimo nekoliko dlje, vendar le, dokler plodovi napredujejo in lahko z rednim zračenjem obvladujemo vlago. Rastlina, na kateri se plodovi ne spreminjajo več, listi pa vsak dan ostajajo mokri, nima veliko možnosti za uspešen zaključek sezone.
Po odstranitvi poberemo odpadle plodove in rastlinske ostanke, očistimo vrvice ter opore, v rastlinjaku pa operemo tudi notranje površine. Zdrave ostanke lahko kompostiramo, obolele odstranimo ločeno.
Jesenska oskrba paradižnika je vedno odvisna od prostora, v katerem raste. Na prostem se ravnamo predvsem po mrazu, dežju in nevarnosti slane, v majhnem neogrevanem rastlinjaku pa odločajo svetloba, nočne temperature in zračna vlaga. Namen zadnjih posegov ni ohraniti rastline za vsako ceno, temveč pravočasno rešiti plodove, ki lahko še kakovostno dozorijo.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.