Buča hokaido še vedno cveti? Zdaj odstranite vse, kar ne bo dozorelo
Ali vaša buča hokaido septembra še cveti in nastavlja nove plodove? Preverite, kaj odstraniti, kako spodbuditi dozorevanje ter kdaj buče obrati pred prvo slano.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Začetek septembra na bučnem nasadu pogosto ponuja nekoliko varljivo sliko. Med velikimi oranžnimi bučami se še vedno odpirajo živahno rumeni cvetovi, na poganjkih pa opazimo nove drobne plodove. Rastlina je na videz polna moči, toda dnevi se hitro krajšajo, noči postajajo hladnejše in časa za dozorevanje je vse manj. Kar se je šele začelo razvijati, do jesenskega mraza najverjetneje ne bo postalo okusna in obstojna buča.
Zdaj je zato smiselno pregledati rastline ter se odločiti, katere plodove bomo ohranili in katerim se je bolje odpovedati. S tem ne želimo na silo pospešiti zorenja, le preprečiti želimo, da bi rastlina še vedno nastavljala nove plodove, saj te nimajo več realne možnosti, da bi dosegli polno zrelost. Z nastavljanjem novih plodov se le izčrpuje.
Novi cvetovi imajo le malo možnosti
Od oploditve cveta do polne zrelosti zimske buče praviloma mine več tednov, pogosto približno 50 dni. Cvetovi, ki se odpirajo šele v začetku septembra, zato v večini slovenskih krajev ne bodo več dali zrelih plodov. Enako velja za komaj oplojene bučke, ki so še zelo majhne, mehke in nimajo razvite značilne barve.
Odstranimo lahko nove ženske cvetove, ki jih prepoznamo po majhni odebelitvi oziroma zametku buče pod cvetom, ter najmlajše plodove, ki so se šele začeli debeliti. Odstranjevanje moških cvetov ni nujno, saj nastajajo le kratek čas in ne razvijajo plodov. Če pa na rastlini ne želimo več novih buč, lahko odstranimo tudi vse na novo odprte cvetove.
Pri presoji ne potrebujemo ravnila. Buča, ki je že dosegla precejšen del svoje končne velikosti, ima napeto in čvrsto lupino ter se je začela barvati oranžno, ima bistveno več možnosti, da dozori, zato jo pustimo na rastlini. Drobnih zelenih ali bledo obarvanih plodov, ki so veliki šele nekaj centimetrov, praviloma ni več smiselno ohranjati.
Pomembno pa je vedeti, da odstranjevanje cvetov in najmanjših plodov ni čudežen postopek, zaradi katerega bi vse preostale buče dozorele čez noč. Njegov učinek je predvsem v tem, da rastlina ne vlaga več v nadaljnje cvetenje in razvoj povsem novih plodov.
PREBERITE TUDI:
Poganjkov ne skrajšujemo brez premisleka
Ob koncu rastne sezone se pogosto pojavi priporočilo, naj bučam porežemo dolge poganjke. Pri tem je potrebna zmernost. Če rastlina še naprej močno raste in tvori nove cvetove, lahko rastni vršiček poganjka odščipnemo za zadnjim plodom, ki ga želimo ohraniti. Med plodom in odrezanim vrhom naj ostane še nekaj zdravih listov.
Krajšanje ni nujno, če se je rast poganjkov že sama umirila. Prav tako ni smiselno naenkrat odstraniti velikega dela rastline. Vsaka buča za dozorevanje potrebuje zdravo listno površino, saj se v listih s fotosintezo tvorijo sladkorji, ki jih rastlina usmerja tudi v plodove. Močno obrezana rastlina zato ne bo nujno dozorevala hitreje, lahko se celo zgodi ravno nasprotno.
Odstranjujemo predvsem rumene, odmrle in močno obolele liste, zlasti če jih je napadla pepelasta plesen. Tudi teh ne porežemo vseh samo zato, ker so delno pobeljeni. Dokler je velik del lista še zelen, list še vedno opravlja svojo nalogo. Povsem zdravih listov ne odstranjujemo, razen posameznih, ki plod popolnoma zakrivajo in preprečujejo, da bi ga doseglo sonce. Tudi v tem primeru zadostuje, da odstranimo le enega ali dva oziroma jih previdno odmaknemo.
Buče dvignimo z mokre zemlje
Septembra postanejo pomembna težava obilnejša rosa, daljše noči in jesensko deževje. Plod, ki ves čas leži na mokri zemlji, se počasneje suši, na mestu stika s tlemi pa se lahko začne razvijati gniloba. Posebej previdni moramo biti na težkih, slabo odcednih tleh in tam, kjer voda po dežju zastaja.
Bučo previdno dvignemo in pod njo položimo ravno leseno deščico, strešnik, opeko ali drugo trdno podlago, ki jo loči od vlažnih tal. Primerna je tudi dovolj debela plast suhe slame, vendar jo moramo po daljšem deževju pregledati in po potrebi zamenjati. Material pod bučo ne sme ustvariti skodelice, v kateri bi se nabirala voda.
Plodov ne obračamo sunkovito in jih ne dvigujemo za pecelj. Ta se lahko poškoduje ali odlomi, rana pa postane vstopno mesto za povzročitelje gnitja. Če želimo bučo nekoliko bolje izpostaviti soncu, jo premaknemo le za nekaj centimetrov, pri tem pa pazimo, da ne zasukamo in prelomimo peclja.
Barva sama še ni zanesljiv znak zrelosti
Buča hokaido je primerna za obiranje, ko doseže značilno, enakomerno oranžno do oranžno rdečo barvo, vendar samo barva še ni dovolj. Mlada buča se lahko obarva precej zgodaj, čeprav njena lupina in semena še niso popolnoma dozoreli.
Zrelost preverimo po več znakih. Lupina mora biti trda in je z nohtom ne moremo zlahka predreti ali opraskati. Površina izgubi mladosten, izrazit sijaj in postane bolj čvrsta, pecelj pa začne leseneti, plutaveti in se sušiti. Tudi vitica ob peclju oziroma del poganjka v njegovi bližini pogosto začne rjaveti. Rastlina se ob naravnem zaključku sezone postopoma poslavlja, zato listi in poganjki počasi venejo.
Če lupino še brez težav predremo z nohtom in je pecelj zelen ter sočen, buča še ni povsem zrela. Če je vreme ugodno in rastlina zdrava, jo pustimo na gredi čim dlje. Polna zrelost na rastlini je pomembna tako za okus kot za skladiščenje, saj prezgodaj obrane buče vsebujejo manj suhe snovi in sladkorjev ter so praviloma slabše obstojne.
Obiramo s škarjami, ne s trganjem
Zrelo bučo odrežemo z ostrimi in čistimi vrtnimi škarjami ali nožem. Na njej pustimo približno od tri do pet centimetrov peclja. Buče ne trgamo in je nikoli ne prenašamo tako, da jo držimo za pecelj. Če se ta odlomi, nastane rana, skozi katero lahko v plod prodrejo glive in bakterije.
Obrane buče previdno odložimo, saj tudi udarnine in na videz majhne poškodbe zmanjšujejo njihovo obstojnost. Če je lupina počena, opraskana ali udrta oziroma je pecelj odlomljen, takšno bučo porabimo najprej in je ne namenimo dolgotrajnemu skladiščenju.
Za boljšo obstojnost hokaido po obiranju približno teden do dva utrjujemo na toplem, suhem in zračnem mestu. Idealno je razmeroma toplo okolje, vendar bo doma zadostoval tudi suh, dobro prezračen prostor, zaščiten pred dežjem in hladnimi nočmi. Nato buče shranimo v hladnejši, suhi in zračni prostor. Položimo jih v eni plasti, tako da se med seboj ne dotikajo, ter jih redno pregledujemo.
Pred prvo slano ne čakamo do zadnjega trenutka
Buče so toploljubne rastline in zmrzali ne prenesejo. Če vremenska napoved pokaže le eno kratko, hladno noč, ki ji bo sledilo daljše toplo obdobje, lahko rastlino začasno prekrijemo z več plastmi vrtne koprene. Prekrivka naj ščiti tudi plodove, robove pa dobro pritrdimo. Zjutraj jo odstranimo, da se rastlina prezrači.
Če pa se bliža dejanska slana ali daljše hladno in mokro obdobje, z obiranjem ne odlašamo. Poberemo vse zrele buče in tudi tiste, ki so že dosegle polno velikost ter so se začele značilno obarvati. Delno dozorele lahko na toplem in svetlem mestu še nekoliko razvijejo barvo in utrdijo lupino, vendar ne bodo dosegle enake kakovosti in obstojnosti kot buče, ki so dozorele na rastlini. Zato jih porabimo prej.
Povsem nezrelih, drobnih plodov pred mrazom ne moremo spremeniti v obstojne zimske buče. Lahko jih sicer uporabimo v kuhinji podobno kot poletne bučke, če so zdravi in nepoškodovani, vendar bodo manj sladki, njihovo meso pa bo bolj vodeno. Za shranjevanje niso primerni.
V začetku septembra torej bučam ne pomagamo z radikalnim rezanjem, temveč s premišljenim izborom. Ohranimo večje plodove z realno možnostjo dozorevanja, odstranimo novo nastavljene bučke in cvetove, zaščitimo pridelek pred mokroto ter pustimo dovolj zdravih listov, da rastlina svoje delo dokonča sama.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
