Azijska zelenjava, ki jo lahko vzgojimo na domačem vrtu
Radi kuhate azijsko hrano, pa ne najdete sestavin? Veliko azijske zelenjave lahko brez težav vzgojite sami na domačem vrtu, v visokih gredah ali loncih.
Marsikdo, ki rad kuha azijsko hrano, hitro naleti na isto težavo. Recepti obljubljajo značilne okuse, a jih moramo doma pogosto prilagajati, ker pravih sestavin preprosto ni mogoče dobiti. Na tržnicah in v trgovinah je ponudba omejena, nadomestki pa jed pogosto oddaljijo od tistega, kar nas je pri njej sploh pritegnilo. Prav tu se odpre zanimiva možnost, ki jo lahko izkoristimo pri načrtovanju zasaditvenega načrta za prihajajočo vrtno sezono. Veliko azijske listnate zelenjave lahko brez težav vzgojimo kar sami.
Azijska zelenjava je zadnja leta vedno bolj priljubljena tudi v domačih kuhinjah, hkrati pa presenetljivo dobro uspeva v našem podnebju. Številne vrste imajo rade krajši dan in nekoliko nižje temperature, zato so primerne za zgodnje pomladanske ali jesenske setve. Rastejo hitro, pogosto omogočajo večkratno rez in ne zahtevajo posebnih vrtnarskih spretnosti. S tem, ko jih vključimo v svoj vrt, ne dobimo le svežih sestavin, temveč tudi več svobode pri kuhanju.
PREBERITE TUDI:
Za povrh so te rastline tudi vizualno zanimive. Imajo raznolike liste, barve in oblike pa lepo popestrijo zelenjavne gredice, visoke grede ali večje lonce, zato ne bogatijo le kuhinje, temveč tudi podobo vrta.
Pa si poglejmo nekaj najbolj znanih predstavnic, katerih semena lahko brez težav dobite tudi pri nas.
Tatsoi
Ta predstavnik zelene listnate zelenjave spada v družino kapusnic, po svoji obliki pa še najbolj spominja na motovilec. Da je križnica, pričajo njegovi značilni rumeni cvetovi s štirimi cvetnimi listi. Tatsoi se poleg zanimivega okusa splača preizkusiti tudi zaradi hranljivih snovi – bogat je z vitamini A, C in K, folno kislino, karotenoidi, kalijem, kalcijem in drugimi minerali.
Uživamo ga lahko surovega pa tudi kuhanega oziroma popečenega. Njegov okus malenkost spominja na sladki krompir, a je precej blažji, vsekakor pa zelo prijeten in sladkoben. Mlade liste dodajamo v solate, večje in starejše iz rozete pa lahko popečemo, jih grizljamo z nekaj kapljicami oljčnega olja, lahko jih popečemo skupaj s česnom in čebulo, pripravimo kot špinačo ali kot kremno juho. Pazimo le, da jih ne prekuhamo.
Najprimernejši čas za sejanje na gredice je sredi aprila in v oktobru. Pozneje spomladi ali bolj zgodaj jeseni raje ne, saj bo šel v cvet, ker bo takrat zanj že preveč dnevne svetlobe. Ne bojte se nizkih temperatur, saj jih dobro prenese, ne škodi pa mu tudi nekaj snega. Sejemo ga na razdaljo 30 cm med vrsticami in pazimo, da se zemlja ne izsuši. Če ga želimo vzgajati v rozetah, ga takrat, ko sadike dosežejo 10 cm, razredčimo, in sicer sadike presadimo na razdaljo od 10 do 15 cm. Če pa ga bomo uporabljali predvsem za solato in bomo liste rezali sproti, pa redčenje ni potrebno. Raste zelo hitro, zato bomo pridelek lahko začeli pobirati že po dobrem mesecu dni.
Mizuna
Tudi mizuno lahko vzgajamo bodisi v rozetah ali pa jo režemo kot berivko. Njen okus nekoliko spominja na kitajsko zelje, ima pa nazobčane ozke liste, ki so podobni rukoli. Je zelo bogata z vitamini in minerali, lepo pa tudi okrasi jedi. Uporabljamo jo svežo v solatah ali pa jo skuhamo na različne načine. Našli jo boste tudi pod imenom japonska gorčica, a nima pekočega okusa. Mnogi jo gojijo tudi za mikrozelenjavo. Kot zanimivost omenimo še, da so liste mizune v tradicionalni japonski kuhinji kisali in nato z njimi začinjali druge jedi.
Tudi mizuno je najbolje sejati zgodaj spomladi in pozno jeseni, listi bodo primerni za rezanje že po 20 dneh. Za rozete lahko sadike vzgojimo doma na okenski polici, na gredice pa jih presadimo, ko bodo stare štiri tedne. Pri tem moramo biti previdni, da ne poškodujemo korenin, saj je mizuna občutljiva za poškodbe korenin. Razdalja med sadikami naj bo vsaj 15 cm, pazimo pa, da je zemlja ves čas dovolj vlažna, a ne sme biti namočena. Rozete bodo polno oblikovane približno 40 dni po sejanju.
Mibuna
Bližnja sorodnica mizune je mibuna, katere okus je nekoliko bolj podoben gorčici. Njeni listi niso nazobčani, so pa tako kot pri mizuni dolgi in vitki. Odlično začinijo solate, lahko pa jih tudi zelo na kratko pokuhamo ali na hitro popražimo.
Mibuno sejemo na gredice takoj, ko so tla spomladi dovolj suha, ali jeseni tik pred prvimi zmrzalmi. Najbolje uspeva v delni senci, potrebuje pa bogata in dobro odcedna tla. Najpogosteje se uporablja za sprotno rezanje; ker je visoko produktivna, pa lahko pozimi opravimo celo do pet žetev na eni rastlini. Režemo jo, ko listi dosežejo od 8 do 10 cm. Če temperature niso prenizke, lahko prvo žetev opravimo že tri tedne po sejanju.
Seveda lahko tudi mibuno pustimo, da razvije večje liste in tvori rozete z bogatim zelenjem – v tem primeru mlade rastlinice redčimo in presadimo na razdaljo vsaj 30 cm. Mibuna tolerira nekoliko višje temperature, a je v tem primeru še toliko bolj pomembno, da je zemlja ves čas dovolj vlažna. Ob pomanjkanju vode njeni listi grenijo, poleg tega pa tudi veliko hitreje zacveti. Zato da zemlja ostane dovolj vlažna, je rastline v drugi polovici pomladi priporočljivo zaščititi z organsko zastirko.
Namenia
Namenia je še ena zelo donosna listnata zelenjava, ki ima nadvse prijeten in blago pekoč okus. Njeni listi lahko, če jo razsadimo in pustimo, da zraste do rozete, dosežejo velikost kot pri endiviji. V tem primeru liste iz rozete obtrgujemo ali pa rozeto odrežemo kar celo. Lahko jih pokuhamo kot špinačo in uporabimo za nadvse okusno in hranilno prilogo. Drugače pa se tudi listi namenie režejo sproti kot berivka, ti mladi lističi odlično popestrijo solate in so čudovit dodatek za v sendviče ali za na pico.
Red giant
Kot pove že ime te azijske listnate zelenjave, so njeni široki listi rdečkaste barve in rahlo nakodrani. Po okusu spominjajo na gorčico in hren, a so blažji, le nekoliko pikantni. Starejši in večji kot so listi, bolj pikanten in bolj izrazit okus po gorčici imajo. V hladnem vremenu listi postanejo še bolj rdečkasti in so na gredicah dekorativen dodatek. Tudi tu lahko liste režemo sproti ali pa mlade sadike razredčimo in presadimo na večje razdalje in bomo tako dobili močnejše rastline, z večjimi in pikantnejšimi listi.
Red giant na gredicah uspeva tudi v toplejšem delu leta, a je takrat priporočljivo rastline senčiti, predvsem pa morajo biti tla ves čas dovolj vlažna. Najboljše pa je tudi to azijsko pripadnico sejati zgodaj pomladi in pozno jeseni. Mraz okus in barvo samo še izboljša, in ker je tako vpadljiva, je idealna za sejanje v visoke grede ali okrasne lonce na terasah in balkonih.
Vasabino
Kdor ima rad japonsko hrano, gotovo zelo dobro pozna njihovo tradicionalno začimbo vasabi. Okus te živo zelene paste je značilen, precej pekoč in malenkost spominja na hren. Če vam je všeč, je vsekakor prav, da v svoj zasaditveni načrt vključite tudi vasabino. Njegovi čipkasti listi so prav tako pekoči in imajo podoben okus, kot ga ima japonski hren vasabi. Lahko jih režemo sproti že tri tedne po sejanju, ali pa pustimo, da rastlina tvori rozeto in po približno 45 dneh doseže svojo končno velikost.
Tudi vasabino sejemo zgodaj spomladi in v pozni jeseni, nato pa ga pobiramo vso zimo. Odlično se poda k jedem v voku, lahko pa liste dodajamo v solate in sendviče ali jih pokuhamo kot špinačo.
Kailaan
Drugo ime za to rastlino je kitajski brokoli, to pa zato, ker ima okus, ki je brokoliju podoben, morda je malenkost bolj grenak. Iz osrednjega mesnatega stebla izraščajo ploščati sijoči modrozeleni listi. Iz središča poženejo majhni cvetoči poganjki. Uživamo vse dele rastline, tudi cvetoče poganjke (obiramo jih, preden zacvetijo). Rastlino uživamo surovo ali pa jo pokuhamo in postrežemo kot prilogo. V kitajski kuhinji ga uporabljajo zelo pogosto kot eno njihovih glavnih vrst zelenjave.
Kailaan zraste do 50 cm visoko, različne sorte pa se razlikujejo po videzu. Višje temperature mu ne škodijo, mraz celo oplemeniti njegov okus, zaščititi pa ga moramo pred močnejšim vetrom. Sejati začnemo takoj, ko mine nevarnost najhujše pozebe. Pobiramo mlade rastline in v tem primeru jih sadimo okoli 15 cm narazen. Če pa želimo pobirati odrasle rastline, jih sadimo vsaj 30 cm narazen. Pri odraslih rastlinah lahko sproti režemo cvetna stebla, iz njih pa se bodo potem razvila stranska stebla, ki jih bomo lahko ponovno nabrali. Pazimo, da rastline ne ulovi suša.
Pak čoi
Pak čoi je še ena nadvse okusna azijska zelenjava, ki jo skorajda morate pokusiti. Raste v rozeti in doseže zrelost, ko so njegovi listi veliki od 15 do 20 cm. Po okusu je nekoliko podoben stebelni zeleni, odličen pa je za pripravo v voku ali v kako drugače pripravljenih hitro ocvrtih jedeh. Uživamo ga lahko tudi svežega v solati ali skuhanega v zelenjavni juhi in omaki.
Pak čoi sejemo na gredice pozno poleti, v avgustu, če bomo preveč hiteli, pa nam bo ušel v cvet. Razdalja v vrsti in med vrstami naj bo vsaj 30 cm, pri tem pa v eno jamico posadimo dve semenki. Ko vzkalita, eno rastlinico odščipnemo. Sadimo lahko tudi sadike s koreninsko grudo, a pri tem res pazimo, da ima sadika dovolj korenine, saj populjene rastlinice še rajši pobegnejo v cvet.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
