Miša Pušenjak

Zelenjavne gredice se počasi že polnijo in čeprav večina gred že zasnovanih, se pogosto pokaže še kakšen prost kotiček, ki je idealen za malce eksperimentiranja. Namesto da ga zapolnimo z znanimi vrtninami, lahko letos razmislimo tudi o nečem bolj izrazitem.

Artičoka in kardij sta odlična kandidata za tak premislek. Ne le zaradi uporabne vrednosti, temveč tudi zaradi svoje močne rasti in izrazitega videza, ki na vrt vneseta strukturo in dinamiko.

Ker gre za trajnici, ju sadimo na stalno mesto za več let, zato jima lahko namenimo tudi nekoliko bolj premišljeno pozicijo. Lahko postaneta središčni poudarek grede, okoli katerega nizamo druge vrtnine, ali pa ju umestimo na rob, kjer ne bosta ovirali letnih zasaditev, a bosta vseeno ustvarjali jasno prostorsko noto vrta.

Kakšna je  sploh razlika med artičoko in kardijem?

Artičoka (Cynara scolymus) in njena najbližja sorodnica kardij (Cynara cardunculus) sta med bolj zanimivimi, a pri nas še vedno nekoliko spregledanimi zelenjadnicami. Na prvi pogled sta si tako podobni, da ju težko ločimo, kar niti ni presenetljivo – gre za zelo sorodni rastlini, ki imata večino lastnosti skupnih.

Ključna razlika je v tem, kateri del rastline uporabljamo v prehrani. Pri artičoki uživamo omesenele, še ne odprte cvetne popke, pri kardiju pa odebeljene in obeljene spodnje dele listov, ki jih pripravljamo podobno kot beluše. Z dolgoletno odbiro smo artičoko oblikovali tako, da razvije večja in bolj mesnata socvetja, kardij pa da močne, mesnate listne peclje.

Obe rastlini izvirata iz Sredozemlja, zato potrebujeta veliko toplote, sonca in rodovitna tla. Na Primorskem brez večjih težav prezimita, v celinskem delu Slovenije pa jima moramo čez zimo nameniti nekaj več pozornosti.

Zakaj ju vključiti na vrt

Artičoka in kardij nista zanimiva le zaradi okusa, ampak tudi zaradi svoje hranilne vrednosti. Vsebujeta grenčino cinarin, ki skupaj z magnezijem, železom in vitamini skupine B podpira delovanje jeter in spodbuja izločanje žolča. Redno uživanje lahko pomaga pri preprečevanju nastanka žolčnih kamnov, rastlini pa delujeta tudi blago diuretično.

Kljub nekoliko nenavadni obliki in manjši razširjenosti njuna uporaba v kuhinji ni zapletena. Pri artičoki trgamo posamezne luskoliste in posesamo njihov mesnati del, užiten pa je tudi spodnji, najbolj sočen del socvetja. Mlajše, manjše artičoke lahko pripravimo kar cele.

Vzgoja iz semena ali sadik

Če se odločimo za vzgojo, začnemo s setvijo. V celinskem delu Slovenije je vzgoja sadik nujna, saj rastlini potrebujeta dolgo rastno dobo.

Seme sejemo že konec januarja ali v začetku februarja v topel in zaščiten prostor. Če ta rok zamudimo, je smiselno kupiti že vzgojene sadike, saj bomo tako prihranili čas in povečali zanesljivost pridelka.

Na prosto sadike presajamo, ko mine nevarnost pozebe, običajno aprila ali v začetku maja.

Tla, prostor in voda

Artičoka in kardij potrebujeta globoka, rodovitna tla z veliko humusa. Najbolje je, da gredo pripravimo že jeseni in jo obogatimo s preperelim hlevskim gnojem.

Rastline so zelo bujne – zrastejo lahko tudi do dva metra visoko – zato jim moramo nameniti dovolj prostora. Razdalja med rastlinami naj bo tudi do enega metra, posebej pri kardiju, ki potrebuje veliko zraka in svetlobe.

V celotni rastni dobi je ključna enakomerna oskrba z vodo. Ob pomanjkanju vlage bodo artičoke razvile manj cvetov, ti pa bodo manjši in manj mesnati. Pri kardiju se listni peclji ne bodo dovolj odebelili in bodo ostali trdi.

Kako spodbudimo več cvetov pri artičoki

Artičoka v prvem letu običajno razvije manj cvetov. To lahko deloma “pretentamo” z ohlajanjem sadik.

Sadike za 4 do 6 tednov izpostavimo temperaturam med 2 in 10 °C. Na ta način rastlina dobi občutek, da je že preživela zimo, in začne tvoriti več cvetnih popkov že v prvem letu.

Beljenje kardija

Pri kardiju je pomemben postopek beljenja, s katerim izboljšamo okus in teksturo listnih pecljev.

Približno 2 do 3 tedne pred spravilom spodnji del rastline ovijemo s kartonom, folijo ali slamo. Tako preprečimo dostop svetlobe, zaradi česar ostanejo peclji svetli, krhki in prijetno sladkasti.

Prezimovanje – ključ do uspeha

Na Primorskem artičoka in kardij običajno prezimita brez večjih težav. Jeseni liste porežemo, rastišče pa zaščitimo s slamo.

V celinskem delu Slovenije pa je zaščita nujna. Liste povežemo skupaj, jih ovijemo s koruznico ali smrečjem in dodatno zaščitimo z agrokopreno. Še pomembnejša pa je zaščita korenin – okoli rastline nasujemo plast organske zastirke (listje, slama, seno), ki jo prekrijemo s kompostom, da je veter ne raznese.

Dobri in slabi sosedje

V času, ko so rastline še mlade, lahko prostor med njimi izkoristimo za hitrorastoče vrtnine, kot so solata, kolerabica, grah ali nizek fižol.

Dobri sosedje so še komarček, kumare, krompir, česen in drobnjak. Artičoke in kardija pa ne sadimo v bližino peteršilja in zelene.

Zanimiva kombinacija so tudi sončnice, ki pomagajo odganjati škodljivce, vendar moramo v tem primeru poskrbeti za dovolj vode, saj so veliki porabniki vlage.

Okrasna vrednost, ki je ne gre spregledati

Poleg uporabne vrednosti imata artičoka in kardij tudi izrazit dekorativen učinek. Veliki, srebrnkasti listi in markantna rast lahko postanejo pravi poudarek na gredi, zato ju brez zadržkov vključimo tudi v okrasne zasaditve med trajnice.