7 zelenjadnic, ki prinašajo novosti na zelenjavni vrt
Že razmišljate o zasaditvenem načrtu za zelenjavni vrt? Spoznajte manj pogoste, a uporabne zelenjadnice, ki dobro uspevajo in bodo popestrile vaš pridelek.
V tem času marsikdo že intenzivno razmišlja o zasaditvenem načrtu za zelenjavni vrt v prihajajoči sezoni. Vselej začnemo seveda z izborom rastlin, ki jih želimo na svojem vrtu imeti, nato pa sledi še upoštevanje pravil, kot so kolobarjenje, primerni sosedi …, s katerimi bomo dosegli, da bodo rastline rastle bolje in bo tudi zemlja ohranila svojo kakovost.
Če ste med tistimi, ki vsako leto vestno narišete aktualen zasaditveni načrt (bravo!), verjetno tudi stare načrte ohranite v svojem arhivu tudi stare načrte ohranite in si z njimi pomagate pri razmisleku o novih podvigih. To je res pohvalna praksa, a ima tudi majceno pomanjkljivost – ker izhajamo predvsem iz preteklih izkušenj, pogosto ne razmišljamo izven okvirjev in se vsako leto odločamo za bolj ali manj iste zelenjadnice.
PREBERITE TUDI:
A ker sta največja draž življenja rast in preizkušanje novega, morda letos lahko namerno v svoj načrt vključite tudi katero od manj pogostih zelenjadnic. Naj vam ponudimo nekaj idej …
Amarant (Amaranthus)
Amarant je izredno stara rastlina, ki so jo gojili že Azteki. Pri nas jo bolj kot z zelenjavnih vrtov poznamo z okrasnih gredic. Njena dolga grozdasta socvetja so res nekaj posebnega, zato ni nenavadno, da jo cenimo kot lepo okrasno rastlino, vsekakor pa s svojimi izjemnimi lastnostmi daleč presega le estetski namen. Je namreč nadvse hranljiva žitarica, ki pa ne vsebuje glutena in je tako odlična alternativa žitu. Bogata je s kalcijem, magnezijem in železom, poleg tega pa vsebuje dragocene esencialne aminokisline, ki med drugim pomagajo telesu pri absorpciji kalija in izgradnji mišic. Njegove prednosti so še zniževanje holesterola, skrb za dobro delovanje metabolizma, preprečevanje demineralizacijo kosti, zniževanje krvnega tlaka in protivnetni učinki.
Amarant zraste tudi do 2,5 m visoko in se zelo razraste, zato morate na gredici zanj prihraniti dovolj prostora. Priporočljiva razdalja med rastlinami je od 1,5 do 2 m. Glede vzgoje ni zahteven, zelo uspešna pa je tudi vzgoja iz semena. Seme spomladi le raztrosite na izbrano gredico in počakajte, da bo narava naredila svoje. Za bogat pridelek ga v vročih dneh občasno zalivamo. Pred napovedjo prve zmrzali socvetja porežemo in jih z glavo navzdol obesimo v suhem prostoru. Iz njih bodo postopoma popadala semena, ki jih ulovimo na primeren podstavek. Že iz ene rastline lahko pridelamo nekaj kilogramov semen.
Semena so bele, zlate, rjave ali črne barve, odvisno od sorte, velja pa, da so svetlejša, predvsem zlata, boljšega okusa od črnih. Semena amaranta lahko uporabljamo kot prilogo pri najrazličnejših jedeh, lahko pa jih tudi zmeljemo in iz njih nato pripravimo kruh ali podobna peciva. To je odlična alternativa za ljudi, ki so intolerantni za gluten, v njegovem posebnem okusu pa bodo zagotovo uživali tudi vsi drugi. Kot zanimivost naj povemo še, da poleg semen lahko pri amarantu v različnih jedeh uporabite njegove liste. Za ta namen je najprimernejša vrsta A. tricolor. Amarant sicer lahko gojimo v okrasnih loncih, a tam ne bo dosegel svoje končne velikosti. Odlično se obnese kot sušeno rezano cvetje.
Jagodna špinača (Blitum capitatum)
Špinača je zelenjadnica, ki mora biti na vsakem vrtu, a ne poleti. V vročini se namreč ne obnese dobro. Izjema, ki potrjuje pravilo, je jagodna špinača, ki vročino prenaša veliko bolje od klasične špinače, čeprav je rastlina hladnega vremena. Sadimo jo zgodaj spomladi, nato pa njene liste režemo spomladi, lahko pa tudi še poleti, ko se razvijejo tudi njeni značilni, jagodam podobni plodovi. Rastlina lahko pravzaprav raste vse do pozne jeseni, ko poberemo plodove in šele nato preostale liste. V višino zraste od 20 do 60 cm, prenese pa tudi rahlo zmrzal, nekje do največ -10 °C.
Jagodna špinača je enoletnica in jo lahko enostavno vzgojimo iz semena. Med semeni naj bo od 2,5 do 5 cm razmika, med vrsticami pa slabe pol metra. Potrebuje dokaj vlažno zemljo, zato jo redno zalivamo, sicer pa ne potrebuje veliko naše pozornosti. Ker se rada zaseje iz semena iz preteklega leta, jo nekateri uvrščajo med invazivke. Da bi preprečili njeno nezaželeno razmnoževanje, ji tako plodove redno odstranjujemo, še preden osemenijo.
Okus listov jagodne špinače je zelo nežen in morda nekoliko bolj sladkast kot pri klasični špinači. Lahko jih skuhamo, predvsem mlade liste, ki so polni vitamina C, pa lahko uporabimo tudi v solati. Slednji lahko dodamo še živo rdeče, jagodam podobne plodove. Ti so seveda užitni, njihov okus pa bolj kot na jagode spominja na murve, z rahlim cvetličnim priokusom. Odličen dodatek za osvežilne in nadvse okusne solate, ki bodo med drugim nadvse atraktivne za oči.
Hibiskus ali divji oslez (Hibiscus sabdariffa)
Hibiskus večina od nas pozna kot čudovito posodovko, ki nas razveseljuje z velikimi cvetovi. Pa ste vedeli, da jo predvsem v tujini marsikdo uporablja kot hranilno rastlino, ki raste na gredicah zelenjavnega vrta? V tem primeru ga seveda gojimo kot enoletnico, saj je za zmrzal občutljiv. In zakaj bi hibiskus sploh sadili med zelenjadnice? Užitni so tako njegovi popki kot tudi cvetovi, listi in tudi plodovi.
Najbolj cenjene v kulinariki so hibiskusove čašice, ki jih naberemo, tik preden otrdijo in tvorijo seme. Te se tvorijo približno 7–10 dni po cvetenju, ko se plod že začenja tvoriti, a je še povsem mehek. Čašice prerežemo na pol, odstranimo belo semensko kapsulo in jih pred uporabo splaknemo. Njihov okus spominja na brusnico, le da je nekoliko manj kisel, a ima rahel podton po limoni. Uporabljamo jih lahko na različne načine, najpogosteje za čaje, različne sokove, aromatizirane želeje, pite, lahko tudi kot alternativo za brusnično omako. Na Jamajki, v Mehiki in drugje v osrednji Ameriki za božič iz njih pripravljajo tudi tradicionalno praznično pijačo »rosa de Jamaica«.
Zelo znan je tudi hibiskusov čaj, ki ga pripravljamo iz posušenih cvetov, te pa naberemo tik pred razcvetom. Značilno za ta čaj je, da deluje diuretično, zelo priljubljen pa je njegov osvežilni in rahlo kiselkasti okus. V različnih kuhinjah po svetu se uporabljajo tudi listi divjega hibiskusa. Njihov okus spominja na malce bolj pikantno špinačo, najpogosteje pa se uporabljajo v solatah, za čaje, kot kuhana priloga in celo za marmelade. Tako listi kot tudi čašice vsebujejo naravni pektin, snov, ki jo uporabljamo pri kuhanju npr. marmelade, saj poskrbi, da se jed lepo zgosti.
Rastlina potrebuje vlažno zemljo in veliko sonca. Poskrbeti moramo za redno zalivanje, a moramo biti pri tem previdni, da voda ne zastaja, saj drugače lahko hitro pride do koreninske gnilobe. V primernih razmerah se grmiček obilno razraste, zato okoli sebe potrebuje dovolj prostora, priporočljivo pa je tudi, da mu ponudimo trdno oporo. Cveteti začne šele jeseni, ko se dnevi začnejo krajšati. Če redno in dovolj zgodaj odstranjujemo njegove čašice, s tem spodbujamo novo cvetenje in tako tudi poskrbimo za večji pridelek.
Armenska kumara (Cucumis melo var. Flexuosum)
Če imate radi kumare, a se vam je v zadnjih letih zaradi previsokih poletnih temperatur pridelek sfižil, je odlična alternativa armenska kumara. Čeprav je videti kot kumara in je tudi njen okus podoben kumaričnemu (le, da je nekoliko bolj nežen), pa se v resnici botanično uvršča med sadje, in sicer med melone. Prav zaradi tega ji visoke temperature ne morejo do živega. Če dobro vklopite svoje brbončice, boste v podtonu okusov njeno sorodstvo z melono lahko tudi okušali. Njena prednost je prav tako, da ne greni, zato pa je bojazen, da bi v solato narezali kakšen zares neokusen košček, povsem odveč.
Tako kot melone, tudi armenska kumara za uspešno rast in razvoj plodov potrebuje visoke temperature in veliko sonca. Na zelenjavne gredice jo sadimo šele, ko mine nevarnost slane, namenimo pa ji bogato zemljo, obogateno s kompostom. Ker je hitrorastoča plezalka, ki lahko tvori tudi nekaj metrov dolge poganjke, ji namenimo trdno oporo, na katero se lahko vzpenja. Predvsem takrat, ko začne tvoriti plodove, potrebuje dovolj vode, zato je ne pozabimo redno zalivati.
Njeni plodovi zrastejo tudi do 90 cm v dolžino, a jih poskušajmo pobrati prej, saj nam pri mladih plodovih lupinice ni treba lupiti. Najbolje je, da jih poberemo, ko so veliki približno 30 cm, takrat pa imajo tudi najbolj svež in kumaram podoben okus. Pri starejših plodovih lupina postane trša, večja in trša so tudi semena, okus mesa pa postane nekoliko bolj trpek in spominja na okus belega dela pri lupini lubenice.
Mlada soja edamame (Glycine max)
Na slovenskih vrtovih soja ne raste pogosto, a to predvsem zato, ker v naši kulinariki ni tako zelo uporabljena in je naše razmišljanje o kuhanju z njo precej omejeno. Poznamo sojino mleko, sojin preliv in predvsem zagovorniki vegetarijanske prehrane sojine polpete ter druge sojine nadomestke mesu. Pogosto so to proizvodi, ki so predelani in jih je veliko lažje kupiti v trgovini, zato večina na pridelavo soje na domačem zelenjavnem vrtu niti ne pomisli.
A sojo lahko uporabljamo še drugače, kar vas bo morda prepričalo, da ji letošnjo sezono ponudite priložnost tudi na svojih gredicah. Mlade sojine stroke, v katerih so sveža zrna soje, lahko jemo kot zdrav prigrizek ali pa iz njih pripravimo okusne priloge. Podobno kot pri grahu … Ta mlada zrna se v resnici imenujejo edamame in jih najpogosteje uporabljajo v kuhinji jugovzhodne Azije, vedno bolj pa se njihova uporaba, predvsem zaradi res zdravih hranilnih snovi, širi tudi po svetu.
Še posebno znani so po visoki vsebnosti beljakovin, prav zato pa se soja uporablja kot nadomestek mesu. Mladih in svežih zrn sicer zaradi določenih toksinov ne smemo jesti surovih, jih pa lahko skuhamo na pari ali v vodi in jih nato dodajamo različnim omakam, prilogam, solatam, celo napitkom ali pa iz njih pripravimo okusno enolončnico.
Sojo sejemo, ko ima zemlja vsaj 10 oC, lahko vse do začetka junija. Sejemo jo na razdaljo pribl. 15 cm v vrstice, ki naj bodo oddaljene slabe pol metra. Za setev ali presajanje sadik, ki smo jih sejali v lončke, vedno izberemo čim bolj sončno lego in pa s kompostom bogata tla. Soja sicer za rast potrebuje veliko dušika, zato okoli korenin kot zastirko natresemo dobro preperel kompost, ki bo hkrati pomagal zadrževati vodo. Rastlina za bogato pridelavo strokov in zrn potrebuje tudi redno oskrbo z vodo, zato je v bolj sušnem obdobju ne pozabite redno zalivati. Da z njo za vodo in hranila ne bo tekmoval še plevel, gredice okoli korenin tudi redno čistite in rahljajte.
Soje sicer ne ogroža veliko nevarnosti, največja izziva pa sta lahko pomanjkanje sonca in vode. Če ne bo rastla dovolj hitro, bo to pomenilo, da ji primanjkuje toplote, če pa bo skromna v pridelavi strokov, pa bo problem v pomanjkanju vode. Mlade sadike imajo sicer zelo radi polži, zato je priporočljivo, da jih vsaj v prvem obdobju rasti primerno zaščitimo bodisi z ogrado, preko katere polži ne bodo mogli, bodisi z vabami in naravnim limacidom proti polžem.
Mlade stroke edamame lahko začnemo pobirati približno 12 tednov po setvi. Potrebna je pazljivost, da ujamemo pravi čas, ko so stroki še mehki in sveže zeleni, v notranjosti pa že lahko opazimo zrna. Če boste ta čas zamudili, boste namesto edamame pobirali pravo sojo. Ta ima že bolj otrdel strok, zrna pa so velika in bolj čvrsta. V tem primeru stroke posušite, nato pa jih olupite in iz njih poberete sojo.
Malabar špinača (Basella rubra)
Še ena špinača, ki pa to v resnici ni čisto zares. Uživamo jo sicer lahko kot špinačo, a se od klasične špinače razlikuje po tem, da je enoletna azijska popenjavka. S svojimi mesnatimi temno zelenimi listi, ki ponekod dobijo vijoličen odtenek, je nadvse dekorativna, za to pa še dodatno poskrbijo vijolični dolgi poganjki, ki rastejo po opori. Njene mlade liste, ki so polni vitaminov, lahko uporabimo v solati ali kot klasično špinačo, odlično pa se podajo tudi v azijske jedi s čilijem ali pripravljene na način »stir-freis«.
Za svojo rast potrebuje le veliko sonca, prenese pa tudi delno senco, kjer bo razvila večje liste. V bolj sušnem obdobju moramo poskrbeti za redno zalivanje, saj bo ob pomanjkanju vode začela cveteti, njeni listi pa bodo postali bolj grenki. Ker je plezalka, potrebuje trdno oporo, po kateri se bo hitro razraščala. Njene liste lahko začnemo nabirati že 55 dni po setvi, nabiramo pa jih lahko vse do prve zmrzali.
Dolga vigna (Vigna unguiculata sesquipedalis)
Tudi dolga vigna je plezalka, uporabljamo pa jo kot stročnico. Njeni stroki so dolgi, lahko tudi do 100 cm, njihova velika prednost pa je, da nimajo nadležnih nitk, ki jih poznamo pri stročjem fižolu. Trgamo še mlade in nezrele stroke, ki jih lahko uživamo surove ali pa jih skuhamo oziroma popražimo na način »stir-freis«. Poleg odličnega okusa so tudi polni koristnih hranljivih snovi – vsebujejo veliko beljakovin, železo, tiamin, kalij, pa tudi vitamina A in C.
Ker rastlina izhaja iz tropskih in subtropskih predelov, potrebujejo veliko sonca in toplote, v nasprotnem primeru ne tvori veliko cvetov in posledično tudi ne strokov. Glede zemlje ni preveč občutljiva, dobro pa prenaša tudi sušo. Kljub temu jo v sušnih obdobjih redno zalivamo, saj ob daljšem pomanjkanju vode stroki postanejo bolj žilavi, skrajša pa se tudi njihova produkcijska doba.
Stroki začnejo rasti v paru dobre tri mesece po setvi, pobiramo pa jih sproti, praktično vsak dan, s čimer spodbujamo tudi njihovo ponovno rast. Najboljši so res mladi, ko še niso polni čvrstih zrn, zato jih potrgamo, ko dosežejo od 20 do 30 cm v dolžino in niso veliko debelejši od navadnega svinčnika. Dolga vigna ima drugače manj bolezni in škodljivcev kot klasični fižol, gredo pa njene mlade sadike in nežni listi v veliko slast srnam, zajcem in drugim manjšim živalim, zato jo je priporočljivo zaščititi z ograjo.
E-novice · Rože in vrt
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
