3 nove zelenjadnice, ki jih bomo kmalu sadili tudi pri nas
V tujini so že pravi hit, pri nas pa jih šele odkrivamo. Spoznajte tri zanimive zelenjadnice, ki jih lahko poskusite vzgojiti tudi na domačem vrtu.
Že vrsto let spremljam tudi tuje vrtnarije, saj tako najlažje sledim novostim in spremembam v vrtnarskih trendih. V zadnjem času me posebej navdušujejo zgodnje-spomladanske zelenjadnice, ki v tujini postajajo pravi hiti.
Kaj pa pri nas? Bodo tudi na slovenskih vrtovih našle svoje mesto?
Predstavljam vam tri takšne vzhajajoče zvezde, ki jih je vsekakor vredno spoznati.
Solinka (Salsola soda)
Med največjimi trenutnimi trendi v tujini je solinka, ki jo poznamo tudi pod imeni agretti, roscano, fratrova brada, slanik ali baril. Naravno raste po Sredozemlju, posebej priljubljena pa je v Italiji, kjer velja za pravo kulinarično posebnost.
Njena priljubljenost se je razširila tudi drugam po svetu, celo v Združene države Amerike, kjer jo vse pogosteje srečamo na krožnikih vrhunskih restavracij.
Gre za enoletno sočnico, ki zraste približno do 50 cm v širino in do 60 cm v višino. Na prvi pogled nekoliko spominja na drobnjak, saj ima dolge, tanke liste, a njen okus je precej bolj izrazit. Opisujejo ga kot svež, rahlo slan in z nežno grenkobo.
Ime salsola izhaja iz besede za sol, kar ni naključje. Rastlino so v preteklosti uporabljali tudi za razsoljevanje tal, iz nje pa so pridobivali natrijev pepel, ki je bil pomemben pri izdelavi beneškega stekla.
Danes jo uporabljamo predvsem v kulinariki. Najbolj pogosto jo na hitro podušimo z oljčnim oljem in česnom ali pa jo blanširamo in začinimo z limoninim sokom. Mlade poganjke lahko dodamo tudi sveže v solate. Pogosto jo uporabljajo kot prilogo k ribam ali kot dekorativno osnovo za serviranje.
Njena priljubljenost je močno povezana tudi z dejstvom, da jo je težko dobiti. Semena so slabo dostopna, deloma zaradi vremenskih razmer v Italiji v zadnjih letih, deloma pa tudi zato, ker ima rastlina kratek življenjski cikel – približno tri mesece – in razmeroma nizko kalivost.
Če vam uspe dobiti seme, jo posejte zgodaj spomladi, ko temperatura tal doseže približno 18 °C. Semena prekrijte z okoli centimetrom zemlje. Tudi sam se bom letos lotil vzgoje – z nekaj radovednosti, kako uspešna bo.
Etiopska gorčica (Brassica carinata)
Etiopska gorčica je pri nas še precej neznana, čeprav ima zelo dolgo zgodovino. V Etiopiji so jo gojili že pred več tisoč leti, danes pa se postopoma uveljavlja tudi drugod.
Zanimiva je predvsem zaradi svoje prilagodljivosti. Dobro prenaša vročino in sušo, poleg tega pa jo lahko začnemo pobirati že približno šest tednov po setvi.
Uporabni so tako listi in mladi poganjki kot tudi semena. Listi so primerni za sveže solate, kjer dodajo blag, rahlo pikanten okus. Pri kuhanju pa razvijejo bolj aromatičen, nekoliko brokoliju podoben okus.
Če jo gojimo v loncih, lahko sveže liste nabiramo praktično vse leto. V komercialni pridelavi je sicer še redka, a zanimanje zanjo počasi raste.
Posebnost te rastline je tudi njena širša uporaba. Poleg prehrane jo uporabljajo kot oljnico, njeni stranski produkti pa služijo kot vir beljakovin v krmi za živali.
Zanimivost: etiopska gorčica se uporablja tudi za proizvodnjo biogoriva za letalske motorje. Leta 2012 je bilo izvedeno prvo letalo, ki je letelo na gorivo, izdelano iz te rastline.
Mehiška špinača (Chenopodium nuttalliae)
Mehiška špinača, znana tudi kot huauzontle, izvira iz Mehike in spada v družino ščirovk. Sorodna je kvinoji in amarantu, kar se odraža tudi v njeni hranilni vrednosti in odpornosti.
Rastlina ima pokončna stebla z rahlo rdečkastimi odtenki, na videz pa lahko nekoliko spominja na drobnejši brokoli. Dobro uspeva tudi v slabših tleh ter prenaša sušo in nižje temperature.
V času azteškega imperija je bila ena ključnih poljščin, takoj za koruzo, fižolom in čijo. Njena vrednost je bila tako velika, da so jo uporabljali tudi kot obliko davka.
Užitni so skoraj vsi deli rastline – listi, poganjki, cvetovi in semena. V kulinariki jo uporabljajo zelo raznoliko. Lahko jo dodajamo solatam, jo kuhamo ali uporabimo v tradicionalnih jedeh, kot so ocvrte palačinke, polnjene s sirom in prelite z omako.
Tudi semena lahko zmeljemo v moko, podobno kot pri kvinoji.
Tako kot druge rastline iz te skupine vsebuje tudi določeno količino saponinov, vendar v tako nizkih koncentracijah, da ne predstavljajo tveganja za zdravje. Poleg tega se pri kuhanju večinoma razgradijo.
Te tri zelenjadnice morda še niso del naših vsakdanjih vrtov, a prav v tem je njihov čar. So nekoliko drugačne, manj predvidljive in zato zanimive.
Če radi preizkušate novosti, je letošnja sezona morda prava priložnost, da katero od njih poskusite vzgojiti tudi sami.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
O avtorju
je nadobudni hortikulturnik in izkušeni kmetovalec, ki se navdušuje nad preizkušanjem manj poznanih sort in vrst, znan tudi pod imenom King of paradajz. Na kmetiji MAZEJ prideluje aktualno zelenjavo, sadike 1001 vrste in sorte, hkrati pa izdeluje tudi odlične domače sirupe, želeje, gele, čaje … Za več informacij pokličite na tel. št. 041 820 917!
