Šrilanka, kjer čaj raste v oblakih, kari pa na vrtu
Od čajnih plantaž in karijevca do domačih vrtov z ananasom – odkrijte bujni rastlinski svet Šrilanke in zgodbe, ki rastejo skupaj z njim.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Šrilanka je otok, ki že s svojo lego vzbuja domišljijo. Na zemljevidu je videti kot velika kaplja, ki se je odtrgala od konice Indije, njena geološka zgodba pa sega še precej dlje v preteklost. Skupaj z Indijo, Afriko, Avstralijo, Antarktiko in Južno Ameriko je bila nekoč del pradavnine Gondvane. Ko je ta začela razpadati, je indijska tektonska plošča skupaj z območjem današnje Šrilanke potovala proti severu in nazadnje trčila ob Evrazijo. Zato podobnosti z afriškim rastlinskim in živalskim svetom niso posledica tega, da bi se Šrilanka pred približno 20 milijoni let odcepila neposredno od Afrike, kot nam je nekoliko poenostavljeno razložil lokalni vodnik, temveč mnogo starejše skupne geološke zgodovine.
Zaradi bližine Indije seveda ni mogoče spregledati njenega kulturnega vpliva, toda otok so skozi stoletja zaznamovali tudi Portugalci, Nizozemci in Britanci. Na območju, velikem za nekaj več kot tri Slovenije, danes živi okoli 22 milijonov ljudi. Singalščina in tamilščina sta uradna in nacionalna jezika, angleščina pa ima status povezovalnega jezika. Singalščina in tamilščina uporabljata vsaka svojo pisavo, zato že cestne table razkrivajo večplastnost dežele.
PREBERITE TUDI:
Prebivalstvo pripada predvsem štirim velikim verskim skupnostim – budistični, hindujski, muslimanski in krščanski. Ob vsaki polni luni praznujejo budistični praznik poya, ki je dela prost dan. Opice so ponekod skoraj tako vsakdanje kot pri nas golobi, na ulicah je veliko prostoživečih psov, na podeželju pa se lahko zgodi, da ob cesti zagledamo tudi slona. Toda takšno srečanje ni samo slikovit prizor za turista. Pogosto je znak, da se življenjski prostor divjih živali nevarno prepleta s polji, cestami in naselji.
Za turiste je dežela nadvse priročna tudi zato, ker je potovanje po njej razmeroma preprosto. Za ugodno ceno lahko najamemo avtomobil z voznikom, ki je pogosto tudi vodnik, v nekaj urah vožnje pa se pokrajina spremeni skoraj do neprepoznavnosti. Obala, vroče nižine, riževa polja, deževni gozd in sveže zeleno hribovje si sledijo tako hitro, da s pestrostjo težko tekmuje celo Slovenija.
Kaj pa vegetacija?
Je sploh treba omenjati, da je kratko malo božanska? Šrilanka je pravi raj za ljubitelje rastlin, sama pa sem seveda brez sramu kukala tudi v domače vrtove in se čudila, kako tesno so ljudje še vedno povezani z naravo. Splošno znano je, da je to dežela čaja. Otok se je do leta 1972 imenoval Cejlon, zato se je za njegov čaj tudi po preimenovanju ohranilo ime cejlonski čaj. Pri tem velja popraviti pogosto zmoto: Šrilanka od leta 1972 ni več britanska kolonija, saj je neodvisnost dosegla že leta 1948; leta 1972 je postala republika in prevzela današnje ime.
Čajevca na otoku niso gojili od nekdaj. Britanci so prve rastline prinesli v 19. stoletju, začetek komercialnega pridelovanja pa navadno povezujemo z letom 1867 in škotskim plantažnikom Jamesom Taylorjem. Ko je glivična bolezen uničila velik del takratnih nasadov kave, je čaj postal ena najpomembnejših otoških kultur. Danes je notranji, bolj hribovit del Šrilanke skoraj na vsakem primernem koščku poraščen z zelenimi čajnimi grmi, ki s svojo strnjeno podobo ustvarjajo vtis, kot bi se na mehke hribe usedli nešteti zeleni oblaki.
Latinsko ime rastline, s katere obiralke dan za dnem trgajo mlade liste in vršičke, je Camellia sinensis. Delo je naporno in tradicionalno slabo plačano, opravljajo pa ga večinoma ženske iz tamilskih plantažnih skupnosti. Ob skromnih bivališčih njihovih družin smo skoraj praviloma opazili skrbno obdelane gredice, na katerih je rasla različna zelenjava. Na številnih cestnih ovinkih se je pod težo svežega sadja in zelenjave šibila improvizirana stojnica, ponudba pa ni bila namenjena le turistom, temveč predvsem domačinom.
O tem, da je zelenjava pomemben del šrilanške kulinarike, smo se prepričali že ob prvem obroku. V številnih preprostih restavracijah si lahko izberemo več različnih jedi, pripravljenih po domače. Razlika med krožnikom za turista in krožnikom za domačina je pogosto predvsem v stopnji pikantnosti. Šrilanška hrana slovi po tem, da peče, domačini pa se nam turistom radi prizanesljivo nasmehnejo, ko zatrdimo, da želimo pokusiti njihovo »čisto pravo« kosilo.
Dobro vedo, da naše brbončice navadno ne prenesejo količine čilija, ki je njim nekaj povsem vsakdanjega. Zato v jed brez velikega pompa narežejo dva namesto petih ali šestih čilijev in nam prihranijo najhujše. Najpogumnejši za mizo nato previdno zajamejo polno žlico piščančjega karija in zadovoljno prikimajo: »Njam, zelo je dobro! In nič kaj preveč ne peče …« Potem se pekočina dokončno razvije, obrazi pordijo, po čelu steče kaplja potu, žrtve z razširjenimi očmi panično iščejo nekaj, kar bi jih odrešilo, cela miza pa prasne v smeh. Vedno ena in ista zgodba, ob kateri domačini rahlo zmajujejo z glavo in upajo, da nam izkušnja ne bo pokvarila vtisa o njihovi kulinariki.
A dobrega vtisa ob takih sestavinah skoraj ni mogoče pokvariti. Številne jedi vsebujejo celo paleto zelenjave, plodovi pa imajo zaradi toplote in sonca izrazit okus. Šrilanško kuhinjo še močneje zaznamujejo začimbe. Mešanice za kari se razlikujejo od hiše do hiše in glede na jed, ki jo pripravljajo, marsikje pa začimbe še vedno pražijo in trejo sproti.
Začimbe in zelišča
Med najbolj prepoznavnimi sestavinami šrilanške kuhinje so listi karijevca. Botanično sprejeto ime rastline je Bergera koenigii, še vedno pa jo pogosto srečamo pod sinonimom Murraya koenigii. Gre za tropski grm ali manjše drevo iz družine rutičevk, katerega naravno območje razširjenosti sega od indijske podceline proti delom južne Kitajske in jugovzhodne Azije. Njegovi sestavljeni listi so zgrajeni iz številnih koničastih lističev in ob dotiku oddajo močan, značilen vonj. Rastlina razvije tudi drobne bele, dišeče cvetove.
Karijevec bi pri nas lahko gojili kot posodovko, vendar bi moral zimo preživeti na toplem in zelo svetlem mestu. Na Šrilanki ga pogosto najdemo ob hišah, saj gospodinje sveže liste dodajajo najrazličnejšim jedem. Ti niso isto kot pri nas poznani kari v prahu. Beseda kari lahko označuje vrsto jedi, omako ali začimbno mešanico, njena sestava pa se med državami, pokrajinami in posameznimi kuhinjami močno razlikuje.
Če povem po pravici, sem prav na Šrilanki prvič srečala rastlino, ki nosi ime karijevec. Dotlej sem kari poznala samo kot mešanico začimb in pravzaprav nisem bila daleč od resnice. Pri nas prodajani kari v prahu je navadno sestavljen iz več začimb, med katerimi so pogosto koriander, kumina, kurkuma, ingver, čili in druge dišavnice, ni pa nujno, da vsebuje tudi liste karijevca.
Tudi šrilanške mešanice nimajo enega samega recepta. Pogosto vsebujejo pražena semena koriandra, kumine in triplata, črni poper, kardamom, klinčke, cimet in čili, ponekod tudi liste karijevca, gorčična semena, komarček ali celo riž. Mi smo opazovali pripravo, pri kateri so začimbe na hitro popražili in jih nato zdrobili na kamniti plošči s kamnitim valjem. V jedeh so jih povezali s kokosovim mlekom, iztisnjenim iz svežega kokosovega oreha. Dodali so zelenjavo ali meso, zelo radi pa tako pripravljajo tudi mlad kruhovec in različne vrste manga. Ko enkrat pokusimo značilen šrilanški »rice and curry«, ga pozneje težko zamenjamo s katerim drugim.
Domači šrilanški vrtovi
Imela sem srečo, da sem obiskala tudi nekaj domačih vrtov. Dame v naši družbi smo željo zaupale vodniku, ta pa se je brez omahovanja ustavil ob hišah, kjer je opazil kaj zanimivega, potrkal na vrata in vprašal, ali si lahko na hitro ogledamo vrt. Čeprav smo gostitelje nedvomno popolnoma presenetili, so nas brez izjeme prijazno sprejeli in nam razkazali, kaj pridelujejo.
Zelenjavni vrtovi imajo pogosto nekoliko privzdignjene grede. V tropskem podnebju z močnimi nalivi takšna ureditev omogoča boljše odtekanje vode in zmanjšuje nevarnost, da bi korenine dalj časa stale v razmočenih tleh. Prav zaradi gred so vrtovi videti še bolj urejeni, na njih pa skoraj vedno kdo okopava, sadi ali pobira pridelek.
Večina hiš ima tudi sadni del vrta. Tam je urejenost nekoliko manj stroga, mi pa smo kar pošteno gledali pod noge, da med palmami, papajevci, cimetovci in drugim sadnim drevjem ne bi presenetili kakšne kače. Šrilanka ima veliko kačjih vrst, med njimi tudi strupene, zato srečanja v okolici domov niso nekaj nepredstavljivega. Domačini so bili med sprehodom povsem mirni, sama pa sem jim zaupala in z veliko hvaležnostjo okušala sadeže, ki jih je gostiteljica trgala z dreves ter nam jih ponujala sproti.
Posebna gredica je bila namenjena ananasu, ki je v vrtu prevzel tudi okrasno vlogo. Pri naši gostiteljici je rasel kar na predvrtu in priznam, da sem ob tem občutila nekaj zavisti. Obožujem ta sadež, zdaj pa sem se zaljubila še v rastlino. Ananas je pritlična rozeta čvrstih listov, iz njene sredine pa se razvije socvetje, iz katerega postopoma nastane en sam sestavljen plod. Dolgo zorenje je prava mala predstava in škoda je, da lahko pri nas tak prizor občudujemo predvsem v ogrevanem rastlinjaku ali kot zahtevnejši sobni poskus.
Ananas seveda ne raste le na domačih vrtovih. Rodovitna tla in tropsko podnebje omogočajo pridelovanje številnih kultur, del pridelka pa je namenjen tudi izvozu. V osrednjem višavju prevladuje čaj, v nižinah so značilna riževa polja, drugje pa srečujemo kokosove palme, papajevce, kavčukovce, poprovec, cimetovec in še vrsto drugih rastlin. Pokrajina je zelena in rodovitna, toda njena navidezna bujnost ne pomeni, da je širjenje obdelovalnih površin brez posledic.
Ko se plantaže zajedajo v življenjski prostor
Plantaže, naselja, ceste in druga infrastruktura so ponekod presekali poti, po katerih so se sloni tradicionalno premikali med območji s hrano in vodo. Ko pridejo na polja, lahko v eni noči uničijo pridelek, od katerega je odvisna vsa družina. Za turista je slon ob cesti čudovit prizor, za kmeta pa lahko pomeni veliko nevarnost in izgubo. Tako nastaja konflikt, v katerem umirajo ljudje in sloni.
Električne ograje so eden od načinov varovanja pridelka, vendar so učinkovite le, če so pravilno postavljene in vzdrževane. Slone ogrožajo tudi nezakonito priključene električne žice, eksplozivne vabe, streli, zastrupitve ter trki z vlaki in vozili. V zadnjih letih na Šrilanki vsako leto pogine več sto slonov; rekordne številke so presegle 400 živali, zato problem upravičeno velja za eno najhujših kriz sobivanja ljudi in slonov na svetu.
Med našim potovanjem smo obiskali tudi ustanovo, predstavljeno kot slonja sirotišnica. Ob mladičih se človeku srce hitro stopi, toda pri takih krajih je potrebna previdnost. Nekateri centri, na primer tranzitni dom v Udawalaweju, osirotele mladiče pripravljajo na vrnitev v naravo, medtem ko sloni v znameniti sirotišnici Pinnawala večinoma ostanejo v ujetništvu, ustanova pa je bila deležna tudi kritik zaradi turističnih predstav in dobrobiti živali. Lep prizor zato še ni zagotovilo, da center deluje predvsem v korist živali. Danes bi pred obiskom precej natančneje preverila, kako ustanova ravna s sloni, ali dovoljuje neposreden stik s turisti in ali živali res vrača v divjino.
Kljub težkim zgodbam so se mi Šrilančani zdeli izredno dobronamerni. Morda sem imela srečo, toda tako prijaznih in nasmejanih ljudi verjetno nisem srečala nikjer drugje. Pred odhodom sem se bala, da bo zgodba drugačna, saj zgodovina dežele ni bila prijazna. Skoraj tri desetletja je tu divjala državljanska vojna, konec leta 2004 je obalo opustošil cunami in zahteval več kot 35.000 življenj, leta 2022 pa je državo pretresla huda gospodarska in politična kriza.
Kljub vsem težavam številni domačini ohranjajo topel odnos do obiskovalcev in neverjetno praktičnost. Skoraj ni stvari, ki je ne bi znali ali hoteli urediti. Le kako jim to uspe? Morda del odgovora res tiči v tesni povezanosti z družino, skupnostjo, vero in naravo. Med najbolj zanimivimi izrazi te povezanosti je tudi življenje z ajurvedo.
Ajurveda med tradicijo in sodobno medicino
Ajurveda je tradicionalni medicinski sistem, ki se je na indijski podcelini razvijal skozi tisočletja. Zdravje razume kot ravnovesje telesa, uma, načina življenja in okolja, pri obravnavi pa uporablja prehrano, masaže, telesne prakse ter pripravke iz rastlin in drugih snovi. Na Šrilanki ima tradicionalna medicina uradno mesto ob sodobnem zdravstvenem sistemu, država pa izobražuje in registrira tudi ajurvedske zdravnike. Vendar je pri tem pomembna razlika: uradno priznanje tradicije še ne pomeni, da je učinkovitost vsakega njenega postopka znanstveno potrjena.
Vodnik Aroos mi je pojasnil, da zdravilne rastline rastejo povsod po Šrilanki, veliko ljudi pa jih goji tudi ob hiši. Osnovno znanje o njih se prenaša med generacijami, pri zahtevnejših težavah pa se nekateri obrnejo na izobražene ajurvedske zdravnike. Pripovedoval je tudi o svojem hudem zlomu golenice, pri katerem naj bi mu pomagalo tradicionalno zdravljenje. Njegova zgodba je bila iskrena in zanj nedvomno pomembna, vendar iz posamezne izkušnje ni mogoče sklepati, da lahko ajurvedski pripravek nadomesti naravnavo zloma, imobilizacijo ali operacijo.
Enako velja za kačje ugrize in raka. Tradicionalno znanje o rastlinah je dragocen del kulturne dediščine in lahko raziskovalcem ponudi zanimiva izhodišča, vendar pri ugrizu strupene kače potrebujemo nujno bolnišnično zdravljenje, pri raku pa preverjeno onkološko obravnavo. Za trditev, da ajurveda sama zdravi raka, ni ustreznih znanstvenih dokazov. Prav tako rak na Šrilanki ni bolezen, ki bi jo prebivalci spoznali šele s prihodom hitre hrane. Sodobna prehrana lahko povečuje tveganje za nekatere bolezni, nikakor pa ni edini vzrok raka.
V svojem navdušenju sem Aroosa vseeno prosila za kakšen domač recept. Predlagal mi je topel napitek iz česna, posušenega tamarinda in listov karijevca, ki jih je zame na vrtu nabrala prijazna Šrilančanka. Doma sem ga nekaj časa pripravljala predvsem kot dišeč spomin na potovanje. Česen, tamarind in listi karijevca so zanimive prehranske rastline, toda od takšnega napitka ne moremo pričakovati »razstrupljanja« telesa ali zdravljenja povišanega holesterola. Za to so potrebni ustrezne meritve, preverjeni prehranski ukrepi in po potrebi zdravljenje.
Ali sem se zaradi napitka počutila bolje? Morda. Še verjetneje pa je, da so name delovali počitnice, toplina ljudi in občutek, da sem za nekaj dni stopila v svet, kjer so rastline še vedno hrana, zdravilo, okras in del vsakdanjih zgodb. Prav to je najlepši spomin, ki sem ga prinesla s Šrilanke: ne obljuba čudežnega zvarka, ampak novo spoštovanje do dežele, v kateri narava še vedno govori zelo glasno.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
