Zvončki: kdaj jih sadimo in kako ustvarimo bel spektakel
Zvončki so prvi znanilci pomladi. Preverite, kako jih pravilno saditi, razmnoževati in negovati, da bodo vsako leto ustvarili čudovit bel spomladanski prizor.
Kako vemo, da se bliža pomlad? Za marsikoga so prva asociacija na to vprašanje zvončki, ki s svojimi malimi belimi visečimi cvetovi pokukajo na plano in pobelijo gozdno podrast in okrasne gredice v naših vrtovih. Svoj vrhunec doživijo, ko so noči še kratke in jim je največja konkurenca le morebiten poznopomladanski sneg, ki tekmuje z njihovo belino. V vrt prinašajo svežino in navdih novega življenja, in čeprav jih imamo povečini za nekaj samo po sebi umevnega, lahko s premišljenim zasajevanjem izbranih sort v vrtu ustvarimo pravi spomladanski spektakel.
Navadni mali zvonček (lat. Galanthus nivalis) se uvršča v družino narcisovk, ki vključuje 80 vrst gomoljnic ali čebulnic. Je večletna čebulnica z močnim steblom in temno zelenimi ploščatimi listi. Njen največji adut so seveda kimasti cvetovi, ki žarijo s svojo belino, pri večini sort pa so konice za simpatičen detajl pobarvane zeleno ali včasih tudi rumeno. Cvetovi so prijetnega vonja, rastlina pa cveti od januarja do aprila.
PREBERITE TUDI:
V njihovem naravnem habitatu zvončke največkrat najdemo v podrasti ob robu gozda, na livadah in ob potokih. Najbolj jim prijajo rastišča pod listnatimi drevesi in grmovjem in prav zato tam lahko najdemo cele pasove majhnih zvončkastih cvetov. Ne zmoti jih niti sneg, in če ta zapade, rastlina raste tudi pod snežno odejo. Je samonikla in se v idealnih razmerah hitro razmnožuje.
V številnih državah so zvončke pred preveč invazivnim nabiranjem zaščitili z zakonom in tudi v Sloveniji je na seznamu zavarovanih vrst. Iz tega razloga je tudi komercialna vzgoja redka. Kljub temu so s križanjem vzgojili okoli 20 vrst, ki se razlikujejo predvsem po višini stebla in obliki cvetov.
Najznačilnejši predstavnik je navadni mali zvonček, ki ga tudi najpogosteje najdemo pri nas v naravi. V višino zraste približno 20 cm, njegovi cvetovi pa so tipično bele barve z zelenimi konicami cvetnih listov. Med najbolj priljubljeni vrsti za gojenje se uvrščata Galanthus graculis, ki se zelo hitro razmnožuje in širi, ter Galanthus ikariae, ki se ponaša z velikimi in dišečimi cvetovi in z ekstremno odpornostjo proti težkim zunanjim razmeram.
Gojenje na vrtu
Kot že rečeno, čeprav so zvončki samonikle rastline, ki smo jih najbolj vajeni z rastišč na gozdnih robovih, pa jih lahko zelo uspešno gojimo tudi na naših vrtovih. In to ne le kot samoumevni zgodnje spomladanski »dodatek« … S premišljenim zasajevanjem zvončkov na naše vrtne gredice lahko pričaramo nadvse prefinjene in sveže prizore, ki so prava paša za oči. Njihova belina je odlična kulisa, ob kateri bodo lažje zasijale tudi druge rastline v okolici.
Najpogosteje jih sadimo na zelenice in okoli okrasnih dreves, najbolje okoli tistih, ki s svojim impresivnim lubjem, zanimivo obliko ali pa zimskim cvetenjem že same po sebi dajejo zanimiv videz našemu zimskemu vrtu. Bela kulisa iz množice zvončastih cvetov bo še poudarila njihovo posebnost in poskrbela za vizualno dovršenost.
Sadimo lahko posamezne čebulnice ali pa manjše skupine čebulnic, po dve ali tri skupaj, navadno naključno razporejene, brez vzorčnega reda, a vedno vsaj približno deset centimetrov narazen. Te vrzeli bodo hitro zapolnile same z rastjo, če želimo učinek pospešiti, pa posamezne skupine razdelimo na vsake tri ali štiri leta.
Odlično lahko zvončke izkoristimo tudi za prikrivanje praznih delov v vrtu, lahko tudi problematičnih predelov naše zelenice. Tudi ko bo odcvetel, bodo mesta zapolnjevali njegovi zeleni listni šopi. Si je pa treba taka mesta zapomniti, zato da čebulic kasneje v sezoni, ko se bodo poslovili tudi listi, ponesreči ne izkopljemo. Čudovite so tudi kombinacije zvončkov z drugimi zgodaj pomladi cvetočimi čebulnicami, kot so jarice, jeglič in žafran, prekrasno pa se dopolnjujejo še s telohi, hojherami in nizko rastočimi okrasnimi travami ter vednozelenimi praprotmi.
Sajenje
Zvončku najbolj ustrezajo globoka in humusna tla, a bo uspeval tudi v nekoliko skromnejši prsti. Pomembno je predvsem, da so tla dobro prepustna in da presežek vode lahko ves čas odteka, saj drugače čebulice lahko zgnijejo. Pred sajenjem tla obogatimo z organsko snovjo, najbolje s preperelim listjem ali zrelim humusom, nikoli pa ne s svežim gnojem. Čebulice sadimo na globino približno 10 cm. Ob tem zgornji sloj zemlje zdrobimo, vstavimo čebulice in jih nato posujemo z rahlo zdrobljeno zemljo.
Najpogosteje sadimo čebulice zvončkov v času mirovanja, v septembru in oktobru, pri tem pa je pomembno, da gredo v zemljo še pred zmrzaljo, zato da bodo lahko korenine pognali še toplem vremenu. Če ste jeseni na sajenje pozabili, jih lahko posadite tudi sedaj, ko so že v fazi rasti in jih pravzaprav presadite iz njihovega naravnega okolja na želeno mesto v vrtu. Ob tem je seveda treba paziti, da jim čim manj poškodujemo korenine. V zemljo jih damo tako globoko, kot so rastle prej, pri tem pa si pomagamo z opazovanjem barve na njihovem steblu. Tam, kjer se barva spremeni, je točka, do katere je bila rastlina prej v zemlji.
Kaj potrebuje?
Zvončki so zelo nezahtevni in ne potrebujejo veliko naše pozornosti. Vzdrževanje nasada zvončkov je zelo preprosto ter ne zahteva veliko časa in dela. Navadno ne potrebujejo niti dodatnega zalivanja, saj med cvetenjem za dovolj vode zadostuje že spomladanski dež, ko odcvetijo, pa preidejo v fazo mirovanja in tudi takrat dodatne vode ne potrebujejo. Po potrebi jih lahko med rastjo dognojimo z raztopljenim gnojilom za cvetoče rastline, ni pa to nujno. Če jim po cvetenju porežemo liste, bodo lažje prihranili energijo za rast v naslednji sezoni, ni pa to nujno, saj listi sčasoma porumenijo in odpadejo.
Na približno vsaka tri leta je priporočljivo, da nasad zvončkov pomladimo, in sicer tako, da odstranimo stare čebulice. Tako bomo zagotovili bujno cvetenje vsako leto. Najprimernejši čas za to je po koncu cvetenja, ko listi že odmirajo, saj bomo takrat še najlažje vedeli, kje so čebulice zakopane. Za ta namen izberemo dan po deževju, saj mora biti zemlja dovolj vlažna, da čebulic pri izvleku ne bomo poškodovali. Ko jih vzamemo iz zemlje, odrežemo nadzemne dele, jih očistimo ter posušimo, nato pa shranimo v suhi kleti ali na podobnem mestu. Jeseni jih nato posadimo na novo mesto. Ni pa nasada nujno redčiti, saj se bodo rastline, če bo nastala »gneča«, začele same od sebe širiti v nove smeri.
V fazi, ko zvončki mirujejo, zemljo okopljemo, da s tem zagotovimo zadostno količino kisika v tleh. Poleg tega redno odstranjujemo plevel, seveda pa pri tem pazimo, da ne poškodujemo čebulic v tleh. V fazi rasti bodimo pozorni na morebitne znake, ki bi nakazovali na napad bolezni in škodljivcev. Najpogostejše so težave s plesnimi in gnitjem čebulic, ker gre za prvo pomladansko hrano, pa zvončki privlačijo tudi nekatere škodljivce. Ukrepamo takoj, ko opazimo poškodbe, saj drugače lahko propade celoten nasad.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
