Zakaj limona ne cveti in ne rodi? To so najpogostejši razlogi
Lepa in bujna rast še ne pomeni, da bo citrus tudi obrodil. Preverite, kaj lahko zavira cvetenje in kako rastlini pomagamo do prvih plodov.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ste morda tudi vi med tistimi, ki jim na terasi v loncu že več let raste lepa limona? Srečneži! Pa tudi naredi plodove? Ali le vsako pomlad požene nove svetlo zelene liste, čez poletje se razkošno obraste, razveseljuje vas s svojim lepim videzom, a tistega, zaradi česar ste jo najverjetneje kupili – dišečih belih cvetov in pozneje rumenih plodov, ne dočakate. Leta tečejo, limona raste, cvetov pa od nikoder. Verjetno se sprašujete, kaj delate narobe?
Odgovor ni vedno tako preprost, kot bi lahko sklepali iz številnih nasvetov na spletu. Limona namreč ne potrebuje posebnega »trika«, s katerim jo prisilimo k cvetenju. Cvetenje je rezultat njene starosti oziroma fiziološke zrelosti ter razmer, v katerih raste. Če torej že več let ne cveti, je veliko koristneje poiskati razlog, zakaj rastlina še vedno ostaja predvsem v fazi vegetativne rasti.
PREBERITE TUDI:
Najprej najpomembnejše vprašanje: je limona zrasla iz peške?
Če ste pred leti v zemljo potisnili peško limone in danes ponosno opazujete že precej veliko drevesce, je lahko z rastlino popolnoma vse v redu. Težava je samo v naših pričakovanjih.
Citrusi, vzgojeni iz semena, namreč najprej preživijo tako imenovano juvenilno obdobje. V tej mladostni fazi so sposobni zelo živahno rasti, niso pa še pripravljeni na cvetenje in tvorbo plodov. Pri citrusih iz semen do prvih plodov pogosto mine od sedem do deset let, pri posameznih rastlinah pa se lahko čakanje še podaljša. Prav dolga juvenilnost je eden od razlogov, zakaj se citruse za prodajo praviloma vegetativno razmnožuje oziroma cepi.
To pojasni tudi nenavadno situacijo, ko imamo doma iz peške vzgojeno limono, ki je že skoraj tako velika kot mi, pa še nikoli ni pokazala niti enega cvetnega popka. Velikost rastline namreč ni zanesljiv pokazatelj njene reproduktivne zrelosti.
Poleg tega pri rastlini iz semena ne moremo preprosto računati, da bomo dobili kopijo limone, iz katere smo vzeli peško. Citrusi imajo precej zapleteno genetiko, zato lastnosti potomca niso nujno enake lastnostim ploda, ki smo ga pojedli. Če je naš glavni cilj pridelek, je zato precej zanesljivejša izbira kupljena, sortno označena cepljena rastlina. Tudi takšna ne rodi takoj, vendar lahko do cvetenja in prvih plodov pride že v nekaj letih.
Če je limona cepljena, je razlog treba iskati drugje
Pri kupljeni limoni najprej poglejmo spodnji del debla. Na njem običajno opazimo nekoliko odebeljeno mesto, kjer je bila izbrana sorta cepljena na podlago. Vse poganjke, ki izraščajo pod cepljenim mestom, je smiselno odstraniti, saj ne pripadajo sorti limone, ki smo jo kupili, temveč podlagi.
Če imamo torej več let staro cepljeno limono, ki dobro raste, vendar ne cveti, postane eno najpomembnejših vprašanj količina svetlobe. Rastlina je lahko zelena in bujna, a to še ne pomeni, da dobi dovolj sončnih žarkov. Tudi na manj idealnem mestu lahko limona ohranja lepo zeleno krošnjo in celo poganja nove liste, to pa še ne pomeni, da ima dovolj energije tudi za obilno cvetenje in razvoj plodov.
Strokovna priporočila za citruse v posodah praviloma govorijo o najmanj šestih urah neposrednega sonca, še bolje pa je, če ga imajo več. Sploh v notranjih prostorih je to precej težko doseči, zato citrusom med štirimi stenami poiščemo najbolj osvetljeno mesto. To je navadno zelo svetla južna ali zahodna lega s šestimi do osmimi urami neposredne svetlobe.
Bolj kot notranji prostori pa limoni poleti praviloma najbolj koristi bivanje na prostem. A tudi tu je pomembna lega. Svetla terasa pod globokim nadstreškom se nam lahko zdi zelo sončna, za citrus pa je lahko svetlobe še vedno bistveno manj kot nekaj metrov stran na odprtem.
Če rastlino spomladi prestavimo iz notranjosti neposredno na močno sonce, je ne smemo takoj postaviti na najbolj izpostavljeno mesto. Listi, prilagojeni šibkejši zimski svetlobi, lahko dobijo sončne ožige, zato limono na polno sonce privajamo postopoma.
Tudi zima ima pri cvetenju svojo nalogo
Ker je limona subtropska rastlina, se pogosto bojimo predvsem tega, da je ne bi zeblo. Zato jo jeseni prenesemo v ogrevano dnevno sobo, kjer ima vso zimo prijetnih 22 ali 23 stopinj Celzija. Za naše počutje odlično, za naravni ritem citrusa pa ne nujno.
Pri citrusih imajo nižje temperature pomembno vlogo pri indukciji cvetenja. Raziskave fiziologije citrusov kažejo, da so v subtropskem podnebju prav obdobja nižjih temperatur eden od glavnih okoljskih signalov za nastanek cvetov.
V tropskih območjih, kjer takšnega temperaturnega padca ni, lahko podoben signal predstavlja obdobje vodnega stresa. To seveda ne pomeni, da moramo domačo limono namenoma izsuševati – hud vodni stres lahko povzroči odpadanje listov, cvetov in plodov ter poškoduje korenine. Pomeni pa, da popolnoma nespremenjene, ves čas tople razmere niso najbolj idealne za njen naravni cikel.
Za citruse, ki jih prezimujemo v notranjosti, je zato primeren zelo svetel, nekoliko hladnejši prostor. Pomembno je predvsem, da višje temperature spremlja tudi dovolj svetlobe – topla dnevna soba z malo zimskega sonca je za citrus precej neugodna kombinacija. Limona pri nas seveda ni prezimno trdna, zato jo moramo pravočasno umakniti pred nizkimi temperaturami.
Zalivanje: limona ne mara ne suše ne mokrih korenin
Naslednji pogost razlog za težave ni količina vode sama po sebi, temveč velika nihanja.
Koreninska gruda naj bo med rastjo enakomerno oskrbljena z vlago, vendar mora odvečna voda iz lonca hitro odtekati. Citrus, ki ves čas stoji v mokrem substratu, začne izgubljati vitalnost, saj koreninam primanjkuje zraka in lahko začnejo propadati. Po drugi strani izrazita izsušitev sproži stres in lahko povzroči odpadanje listov, cvetov ali mladih plodičev.
Poleti je zato veliko bolje preverjati substrat kot zalivati po koledarju. Velika limona v razmeroma majhnem loncu na sončni terasi lahko v vročem dnevu vodo porablja presenetljivo hitro, ista rastlina pa bo v hladnejšem prezimovališču potrebovala bistveno manj zalivanja.
Pomembna je tudi dobra drenaža. Voda mora po zalivanju odteči iz lonca; koreninska gruda ne sme več ur ali celo dni stati v vodi v okrasnem loncu ali podstavku.
Stradanje limone je prav tako slaba pot do cvetov
Ob necvetočih rastlinah pogosto naletimo na nasvet, naj jim ukinemo dušik, ker naj bi ta povzročal samo rast listov. Pri citrusih je takšna razlaga preveč poenostavljena.
Citrusi so rastline z razmeroma velikimi potrebami po hranilih in tudi dušik je pomemben za zdravo rast in produktivnost. To seveda ne pomeni, da moramo limono gnojiti brez mere. Velja priporočeni odmerek na izbranem gnojilu, najbolj praktična pa so namenska gnojila za citruse, saj poleg osnovnih hranil vsebujejo tudi mikrohranila, ki jih te rastline potrebujejo.
Gnojimo predvsem v obdobju aktivne rasti, od pomladi do poznega poletja. Jeseni gnojenje postopoma opustimo, saj želimo, da se nova rast pred zimo utrdi. Pozimi, ko je rast zaradi krajše svetlobe in nižjih temperatur upočasnjena, redno gnojenje praviloma ni potrebno.
Če je limona izrazito bleda, slabo raste in je že dolgo nismo ustrezno dognojevali, ji dodatno »stradanje« zagotovo ne bo pomagalo do cvetov. V prihodnji rastni sezoni poskrbimo za redno in uravnoteženo prehrano, ob koncu poletja pa z gnojenjem že postopoma zaključujemo.
Z obrezovanjem limone ne »prepričamo«, da mora roditi
Tudi močna rez ni zanesljiva bližnjica do cvetenja. Citrusi pravzaprav ne potrebujejo intenzivnega vsakoletnega obrezovanja, kakršnega poznamo pri nekaterih sadnih drevesih.
Odstranimo predvsem suhe, poškodovane in moteče veje ter poganjke, ki rastejo iz podlage pod cepljenim mestom. Če želimo omejiti velikost krošnje, režemo premišljeno, saj lahko čas in obseg rezi vplivata tudi na cvetenje in rodnost. Pretirano krajšanje nove rasti zgolj zato, da bi rastlino »zgostili«, zato ni najboljša pot do več limon.
Kaj pa, če limona cveti, plodov pa kljub temu ni?
Ko limona sicer zacveti, a plodov ne naredi, razlog ni nujno v opraševanju. Večina gojenih limon je samooplodnih oziroma za nastanek plodov ne potrebuje druge rastline ali druge sorte v bližini. Na prostem pri prenosu cvetnega prahu pomagajo žuželke, če limona obilno cveti v notranjosti, pa ji lahko nekoliko pomagamo tudi sami. Z mehkim čopičem nežno prenesemo cvetni prah med odprtimi cvetovi oziroma cvetove rahlo stresemo.
Če kljub temu cvetovi množično odpadajo, še preden se začnejo razvijati plodiči, razlog raje iščimo v razmerah, v katerih rastlina raste. Težave lahko povzročijo izsušitev koreninske grude, pretirano zalivanje, izrazito suh zrak, temperaturni stres ali nenadna sprememba razmer. Ob tem nekaj odpadlih cvetov še ni razlog za skrb, saj citrus že po naravi obdrži le del velikega števila cvetov, ki jih ustvari.
Majhne limonice odpadajo?
Še ena situacija pogosto po nepotrebnem prestraši lastnike citrusov. Limona čudovito zacveti, za cvetovi se pokaže množica drobnih zelenih plodičev, čez nekaj tednov pa jih pod rastlino leži polno. Del tega odpadanja je povsem normalen.
Citrusi pogosto nastavijo več cvetov in mladih plodov, kot jih lahko rastlina prehrani do zrelosti. Raziskave fiziologije citrusov kažejo, da do končnega pridelka pride le majhen delež vseh nastalih cvetov. Pri lončnih citrusih je naravno redčenje mladih plodov lahko še posebej izrazito, saj je razpoložljiva količina korenin, vode in hranil omejena.
Pozorni moramo postati predvsem, kadar odpadanje spremljajo še venenje, rumenenje ali množično odpadanje listov oziroma kadar je substrat izrazito suh ali razmočen.
Kaj lahko za prihodnje cvetenje naredimo že ob koncu poletja?
Avgusta limone, ki so poletje preživele na prostem, še vedno izkoriščajo veliko količino naravne svetlobe. Če so zdrave, jih ni treba začeti seliti v notranjost samo zato, ker se koledarsko približuje jesen. Na prostem lahko ostanejo, dokler temperature to dopuščajo, pri selitvi pa se ravnamo po nočnih temperaturah in vremenski napovedi.
Ob koncu poletja jih še naprej redno zalivamo, vendar ne dovolimo zastajanja vode. Z gnojenjem počasi zaključujemo, predvsem pa rastline ne spodbujamo več k močni nežni rasti tik pred prezimovanjem. Pred selitvijo pregledamo spodnje strani listov in poganjke, saj lahko skupaj z limono v hišo prenesemo kaparje, pršice, volnate uši ali druge škodljivce.
Najpomembnejša odločitev pa nas čaka pri izbiri prezimovališča. Temna garaža ni dobra izbira samo zato, ker je hladna, prav tako zelo topla dnevna soba z malo zimske svetlobe ni idealna samo zato, ker je udobna. Pri zimzelenem citrusu moramo iskati ravnotežje med temperaturo, svetlobo in količino vode.
Zaključna misel
Če limona že več let ne cveti, se torej najprej vprašajmo, od kod je prišla. Rastlina iz peške ima povsem drugačno zgodbo kot nekaj let stara cepljena sadika. Nato poglejmo, koliko neposrednega sonca dejansko prejme, kako prezimuje, ali jo enakomerno zalivamo in ali jo v času aktivne rasti ustrezno hranimo.
Prav tu se pogosto skriva rešitev. Limone namreč običajno ne pripravimo do cvetenja z enim posebnim gnojilom, močnim rezom ali nekaj tedni suše. Ustvariti ji moramo razmere, v katerih lahko poleg novih listov začne vlagati energijo tudi v razmnoževanje.
In če je naša velikanska limona nastala iz peške, ki smo jo pred štirimi leti iz radovednosti potisnili v cvetlični lonec? Potem morda pravzaprav ne delamo nič narobe. Imamo samo najstnico, od katere nekoliko prezgodaj pričakujemo odrasle rezultate.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
