Je zdaj še čas za obrezovanje iglavcev in presajanje grmov?
Je avgust pravi čas za obrezovanje iglavcev in presajanje zimzelenih grmov? Preverite, kdaj se dela lahko lotimo in katere napake lahko rastline drago stanejo.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Proti koncu poletja nas lahko začnejo motiti nekateri zimzeleni grmi in iglavci, ki so se od pomladi toliko razrasli, da »štrlijo« iz naših urejenih gredic. Morda kateri raste tudi na terasi ali balkonu in je enostavno postal preveč glomazen za majhen prostor. Tako v roke vzamemo škarje, marsikdo pa pomisli tudi na presajanje na drugo mesto.
Avgust je za nekatera od teh opravil res primeren, vendar moramo biti previdni. Premočna rez lahko na rastlini pusti trajne gole zaplate, presajanje med vročinskim valom pa se lahko konča s sušenjem in propadom rastline.
PREBERITE TUDI:
Avgusta le še zmerno oblikujemo
Konec poletja lahko še enkrat oblikujemo zimzelene žive meje iz kleka, paciprese, tise in drugih iglavcev ter odstranimo poganjke, ki kvarijo njihovo obliko. Zadnje striženje naj bo zmerno, saj bi močna rez lahko spodbudila novo rast, ki se pred zimo ne bi dovolj utrdila.
Pri večini iglavcev režemo samo v zeleni del rastline. Kleki, paciprese, brini in številni drugi iglavci se namreč iz starega, porjavelega lesa ne obrastejo več. Če škarje zarežejo pregloboko, lahko v živi meji ostanejo gole zaplate, ki se ne bodo nikoli povsem zaprle. Pomembna izjema je tisa, ki dobro prenaša tudi močnejše pomlajevanje in lahko znova odžene iz starejšega lesa.
Posamezni smreki, jelki, boru ali drugemu okrasnemu iglavcu praviloma ne krajšamo vseh poganjkov samo zato, da bi omejili njegovo velikost. Pri takšnih rastlinah odstranimo predvsem suhe, polomljene, obolele ali izrazito moteče veje. Če je iglavec prostor že prerasel, ga z močnim obrezovanjem navadno ne bomo spremenili v lepo manjšo rastlino.
Tudi pri lovorikovcu in drugih zimzelenih grmih z velikimi listi je za lepši videz bolje uporabiti ročne škarje in krajšati posamezne poganjke. Škarje za živo mejo liste prerežejo na polovico, njihovi poškodovani robovi pa pozneje porjavijo.
Pred začetkom dela vedno preglejmo notranjost žive meje. Ptice lahko gnezdijo tudi pozno poleti, zato striženje preložimo, če v njej odkrijemo aktivno gnezdo.
Ne strižemo med največjo pripeko
Za obrezovanje izberemo oblačen, nekoliko hladnejši dan. Med močnim soncem se notranji deli rastline, ki so bili do tedaj skriti pod zunanjimi poganjki, nenadoma znajdejo na neposredni svetlobi. Posledica so lahko ožgani, porjaveli listi ali iglice.
Največ težav nastane, če močno razraščen grm ali živo mejo porežemo sredi vročinskega vala. Če dela ne moremo preložiti, občutljivejše manjše rastline po obrezovanju za približno teden dni zaščitimo s senčilno mrežo. Ta naj bo nameščena zračno in se ne sme neposredno oprijemati listov. Večje žive meje je praviloma težko učinkovito senčiti, zato je zanje toliko pomembneje, da jih strižemo ob primernem vremenu in ne odstranimo preveč zelene mase naenkrat.
Sajenje in presajanje nista isto
Zimzelene sadike, vzgojene v loncih, lahko načeloma sadimo skoraj vso rastno sezono, vendar avgustovsko sajenje zahteva veliko zalivanja. Če vladajo vročina, suša in močan veter, je bolj smiselno počakati, da se temperature znižajo in tla po obilnejšem dežju navlažijo.
Nekoliko drugače je pri zimzelenih rastlinah v posodah. Če je lonec postal premajhen, korenine pa so že gosto prepredle vso zemljo, lahko rastlino prestavimo v nekoliko večjo posodo tudi ob koncu poletja. Pri tem koreninske grude ne razdiramo po nepotrebnem, po presajanju pa rastlino za nekaj dni umaknemo pred najmočnejšim soncem. Zelo velikega lonca ne izberemo, saj se v preobilici mokrega substrata poveča nevarnost zastajanja vode in gnitja korenin. Če presajanje ni nujno, je pri občutljivejših vrstah varneje počakati do pomladi.
Precej bolj tvegano je presajanje že vraščenega zimzelenega grma ali drevesa z enega mesta na drugo. Pri izkopavanju rastlina vedno izgubi del drobnih korenin, medtem ko njeni listi oziroma iglice še naprej oddajajo vodo. Prav zato lahko po presajanju oveni ali začne rjaveti, čeprav je bila pred posegom popolnoma zdrava.
Večje vraščene primerke je bolje presajati v hladnejšem delu zgodnje jeseni ali spomladi, ko je zemlja vlažna in rastline niso izpostavljene pripeki. Ob koncu avgusta se dela lotimo samo, če je vročina že popustila, tla pa so dovolj vlažna. Rastlino dan ali dva pred izkopavanjem temeljito zalijemo in jo izkopljemo s čim večjo, kompaktno koreninsko grudo. Večja in starejša ko je, manjše so možnosti, da bo presajanje prestala brez posledic.
Sadilna jama naj bo širša od koreninske grude, vendar ne globlja. Rastlino posadimo na približno enako globino, kot je rasla prej. Pregloboko sajenje ovira dostop zraka do korenin in lahko povzroči njihovo propadanje.
Jame ne napolnimo samo z rahlim kupljenim substratom, saj bi tako v težjih vrtnih tleh ustvarili nekakšen podzemni cvetlični lonec, v katerem bi zastajala voda. Izkopano zemljo zrahljamo, po potrebi izboljšamo z nekaj zrelega komposta in jo vrnemo okoli koreninske grude. Po sajenju prst nežno utrdimo ter rastlino obilno zalijemo, da se zemlja oprime korenin in zapolni večje zračne žepe.
Močno obrezovanje krošnje ob presajanju ni priporočljivo. Odstranimo le poškodovane, polomljene ali obolele veje. Rastlina za ponovno ukoreninjanje potrebuje zdrave liste oziroma iglice, saj v njih ustvarja energijo.
Presajene rastline najpogosteje ogrozi napačno zalivanje
Na novo posajene in presajene zimzelene rastline potrebujejo globoko in redno zalivanje. Ker skozi liste ali iglice izgubljajo vodo tudi v hladnejšem vremenu, njihove poškodovane ali še slabo razvite korenine pa je ne morejo dovolj hitro nadomestiti, se koreninska gruda ne sme povsem izsušiti.
Zalivamo počasi, da voda prodre v območje korenin, ne le v nekaj centimetrov zgornje plasti zemlje. Pogostost prilagodimo vrsti tal, velikosti rastline in vremenu. Peščena tla se izsušijo hitreje, v težkih glinenih tleh pa moramo paziti, da korenine ne stojijo v vodi. Pred zalivanjem zato z roko ali lopatko preverimo vlažnost nekoliko globlje v tleh.
Naj nas ne zavede kratkotrajna ploha. Dež lahko navlaži samo površino, pod gosto krošnjo pa ostane koreninska gruda skoraj suha. Zalivanje zmanjšamo šele po daljšem, izdatnem deževju, ob suhi jeseni pa ga nadaljujemo vse do časa, ko začnejo tla zmrzovati. Na novo posajene zimzelene rastline lahko v sušnih obdobjih potrebujejo dodatno vodo tudi pozimi, vendar jih ne zalivamo, kadar so tla zamrznjena.
Konec poletja je torej primeren za zadnje nežno oblikovanje nekaterih zimzelenih živih mej, ni pa čas za brezglavo rezanje in presajanje vsega, kar je čez poletje preraslo svoj prostor. Pri teh rastlinah o uspehu največkrat odloča prava izbira vremena: nekoliko manj škarij, čim bolj ohranjena koreninska gruda ter počasno in temeljito zalivanje lahko pomenijo razliko med rastlino, ki se bo do zime dobro ukoreninila, in porjavelimi vejami, ki nas bodo pričakale spomladi.
Najlepši nasveti za vrtnarjenje dostavljeni neposredno v vaš e-nabiralnik.
