Zakaj med svetimi nočmi zakopavamo seme – in kaj to prinese
Vrtičkarje in pridelovalce, ki zasledujejo načela biodinamike, v božičnem času čaka vsakoletno opravilo – zakopavanje semen v zemljo. Preverite zakaj.
Biodinamika je prisotna v Sloveniji od leta 1985 in zakopavanje naših semen v času od 24. decembra pa do 6. januarja, v času svetih noči, je prakticirana in pogosto omenjana tema. Če ji sprva nismo mogli verjeti, so nas prepričale slike 20-letnih hrastov predavatelja G. W. Schmidta, delno posejanih v času svetih noči in delno zunaj tega časa.
Prepričala so nas pričevanja italijanskih biodinamičnih drevesničarjev, ki sejejo sadno drevje prav v tem času in dosegajo 80-odstotno odpornost proti glivičnim boleznim, ob tem pa tudi boljšo rast in odpornost. Potem smo počasi zbirali izkušnje sami. Ko sem znano slovensko igralko Mileno Ferlan vprašala, kako ji kaj uspeva in raste na vrtu, mi je odgovorila, da odkar zakopava seme v času svetih noči, vedno bolje in bolje.
PREBERITE TUDI:
Kaj imajo torej tako posebnega na sebi te tako imenovane svete noči, ta čas, kot je, kot pravijo, vzet iz časa, da se trditve, ki jim sprva ne verjamemo, v praksi uresničujejo in, ali je to s semeni tudi vse?
Raziskujmo ...
Po krščanskem izročilu postanemo na čas pozorni ob dejstvu, da se prav na prvi dan teh svetih noči postavlja božična jelka, ki ostane po tradiciji okrašena prav do 6. januarja, ko se dnevi svetih noči iztekajo. In, seveda, prav začetek svetih noči je čas, ki ga slavimo kot Jezusovo rojstvo, 6. januar, ob koncu svetih noči, pa je epifanija ali gospodovo razglašenje, ki nas spominja na to, da so sveti trije kralji razglasili rojstvo gospoda, prvotno pa, do 4. stoletja, je krščanska cerkev slavila 6. januar kot Kristusovo rojstvo, utelešenje duhovnega bitja Kristusa v Jezusovo telo. Ves čas svetih noči je, tako gledano, v krščanstvu čas praznovanja.
V virih najdemo, da je čas svetih noči utemeljen v germanskem računanju časa. Računali so ga tako po Luni kot po Soncu. Lunin cikel z računanimi cca. 29,5 dnevi, leto po Soncu pa 365 dni. Med obema je nastala razlika, čas dvanajstih noči in enajstih dni. Pri tem so pripisovali vsako od dvanajstih noči enemu Luninemu ciklu, in kar so oraklji v neki od teh dvanajstih svetih noči nakazali, naj bi se v ustreznem mesecu prihodnjega leta uresničilo.
V Steinerjevi zapuščini najdemo o pomenu števila dvanajst še več. Število po sebi naj bi bilo število popolnosti. O zodiaku, traku dvanajstih ozvezdij zvezd stalnic, znotraj katerega je naše osončje, govori Steiner kot o kozmični maternici, znotraj katere se uresničuje namen Bogov »Naredimo človeka, podobo, ki bo nam enaka«. In znotraj osončja govorimo o dvanajstih nebesnih telesih, štirje podsončni, štirje nadsončni in štirje zunanji, kot pravimo.
Vsak od teh v službi posredovanja življenjskih sil Zemlji in človeku in zavezan elementu, toploti, svetlobi in zraku, vodi ali zemlji, ki mu pripada. Zodiak sam naj bi delili na tri področja, ki so jih alkimisti označili kot princip Sal, princip Merkur in princip Sulfur. Vsakemu od treh principov so na razpolago po eno toplotno, eno svetlobno, eno vodno in eno zemeljsko ozvezdje, kot pravimo. Dvanajst ozvezdij zodiaka, dvanajst nebesnih teles, vsi nekako v službi nekakšne trojnosti za uresničenje skupne ideje.
Vsaki od teh dvanajstih noči pripisujemo posebno moč delovanja enega od dvanajstih ozvezdij zodiaka, ki ustrezno delujejo preko elementov toplote, svetlobe in zraka, vode in zemlje. Biodinamiki dni, ki posebej močno delujejo na naše rastline, skušamo izkoristiti, in smo razvili načine, da takrat, v najtemnejšem času leta, tudi sejemo in ohranimo posevek živ za spomladansko rast.
Skrivnost števila dvanajst in svetih noči se s tem ne izčrpa ...
Iz idealistične predstave o svetu, ki ni daleč od krščanske, opisuje Steiner nastanek našega planetarnega sistema in človeka iz darov Bogu služečih hierarhij. Kozmična maternica, zodiak, kot je že obstajal, pri tem sodeluje. In prav od tod so v pradavnem začetku pritekle ideje o tem, kakšen naj bi človek bil.
Ozvezdje Ovna daje idejo o glavi, ozvezdje Bika o grlu, ozvezdje Dvojčkov o ramenih in rokah, ozvezdje Raka za prsni koš, ozvezdje Leva za srce, ozvezdje Device za področje prebave in presnove, ozvezdje Tehtnice za kolke, ozvezdje Škorpijona za spolne organe, ozvezdje Strelca za stegna, ozvezdje Kozoroga za kolena, ozvezdje Vodnarja za goleni in meča, ozvezdje Rib za stopala. Ideja o človeku v prostoru znotraj zodiaka, zvita tako, da se je glava v področju Ovna dotikala stopal na sosednjem zodiakalnem znamenju Rib. Točno tako, kot se zvit v maternici resnično razvija vsak otrok od nekdaj in tudi danes.
Iz prakse vemo, da je vsak dan dvanajstih svetih noči dan posebnih moči, potrebnih za bodočnost rastlin. To naj bi veljalo tudi za moči, ki krepijo človeka v njegovi dvanajstdelnosti: 24. 12. glavo, naslednjo noč grlo, za tem ramena, pa prsni koš, nato srce …
Čas dvanajstih svetih noči je poseben čas. Če si v tem času, ko je narava zunaj mrtva, ko je toliko teme, v notranjem miru prikličemo v spomin skrivnost človeka, lastnega Biti v nastajanju, dejstva, da nam vse, kar je, pri tem pomaga, smo lahko pretreseni ob misli, da stojimo v tem posvečenem času sredi pravljice, ki je stkana okoli nas in za nas, in skušamo razumeti tisto, kar je v predlogu okraševanja božične jelke po Steinerju morda še skrito.
Okraševanje božičnega drevesca
Steiner je predlagal, naj božičnega drevesca ne krasimo le s svečami, temveč tudi s 33 rdečimi vrtnicami, ki naj bi jih pritrdili na konice vejic, in svetuje, naj dovolimo, da nam govorijo posebej v sveti noči z božičnega drevesca simboli, znani iz časov najstarejših misterijev.
Gledano od daleč jelko po njegovem krasimo s simboli, ki tečejo v obliki križa, in simboli, ki se vijejo v spirali. Obliko križa predstavljajo najprej čisto spodaj pitagorejski kvadrat, ki simbolizira štiridelnost človeka s fizičnim telesom, etrskim telesom, duševnostjo in duhovnostjo. Nad štirikotnikom je trikotnik, ki simbolizira višjo trojnost človeka, ki jo človek v duhovnosti še mora doseči. Nad tem, približno v sredini jelke, je na navpični liniji simbol za tarok kot simbol življenja, ki s smrtjo umre pa spet vzkali v novo življenje. Levo in desno od njega sta simbola Alfa in Omega.
Razumevanje teh simbolov je povezano z znanjem branja skrivnostne knjige Toth iz egipčanskih misterijev, v kateri so zapisani vsi dogodki sveta od začetka do konca. Na vertikali nad znakom Tarok je še znak Tao, simbol vseobsegajoče božje narave. Čisto na vrhu vertikale križa je peterokraka zvezda, ki je obenem začetek druge linije, ki jo po simbolih v obliki spirale na jelki lahko opazujemo. Zvezda predstavlja, kar preveva ves kozmos, in nam kaže zvezdo razvijajočega se človeštva. Zvezda je simbol človeka, smisla Zemlje, ki bo rojen v noči posvetitve kot najvišja luč, rojena iz najgloblje teme.
Spiralna okrasitev jelke s simboli, ki teče od pentagrama na vrhu, simbolizira inkarnacijo, pot duše mimo nadsončnih planetov Saturna, Jupitra in Marsa, v sredini Sonca, nato pa desno navzdol mimo Venere, Merkurja in Lune. Z jaslicami pod simbolom Lune imamo pred seboj pot inkarnacije, ki velja tudi za človeka.
Čas dvanajstih svetih noči je svet. Posvetimo se mu. Ne v posnemanju zunanjega blišča, pač pa z notranjim mirom, umom in srcem v želji, da nas prežame, da nas skrivnosti dosežejo in bi se prepoznali.
Kako zakopavamo semena?
Na dan 24. decembra polagamo v primerno veliko jamo, ki smo jo pripravili, ko ni bilo zmrzali, tesno zaprte kozarce z našimi semeni. Kozarce prekrijemo s slamo ali listjem, pokrijemo z deskami in prekrijemo z zemljo. Semena ostanejo v zemlji vse do konca svetih noči, to je do 6. januarja. Sile življenja, ki pritekajo iz zodiaka, so v času svetih noči posebno močne.
Semena, ki so jim zakopana v zemlji izpostavljena, dobijo moči za dobro rast tudi v razmerah, ki šele prihajajo. Izkušnje kažejo, da so rastline, katerih semena so bila v času svetih noči zakopana v zemlji, krepkejše in boljšega zdravja.
