OSEBNI ARHIV

Nekoč je bila političarka in poslanka, ki se je borila za pravice žensk in za vpis 55. člena, ki naslavlja svobodno odločanje o rojstvu otrok, v slovensko ustavo. Nato se je kot socialna psihologinja, predavateljica, raziskovalka in aktivistka ukvarjala z družbenimi neenakostmi ter pravicami žensk, manjšin, spregledanih in zapostavljenih. Živimo v času, ko je na politični mizi ponovno boj za varen in dostopen splav, ko se večajo razpoke med mladimi moškimi in ženskami glede pričakovanja spolnih vlog ter ko spremembe v pravnem in družbenem sistemu niso splošno razumljive. Ob vstopu v leto 2026 sva se z dr. Metko Mencin pogovarjali o položaju ženske in njenih pravicah v današnjem času – in kam gremo v prihodnosti.

Evropski poslanci in poslanke so decembra podprli pobudo My Voice, My Choice za varen in dostopen splav v Evropi. Pobudo je pred skoraj tremi leti vložil Inštitut 8. marec, vi pa ste bili prva podpisnica. Ste verjeli v njen uspeh?

Zaradi dotedanjih uspešnih kampanj, ki jih je vodil oziroma koordiniral Inštitut 8. marec, zaradi njihove izjemne organiziranosti in vztrajnosti, sem bila prepričana, da bodo zbrale dovolj podpisov, čeprav sem vedela, da bo težko. Že to, da so morale iz nič vzpostaviti aktivistično mrežo po vseh državah Evropske unije, je velik zalogaj za maloštevilno nevladno organizacijo. A bolj kot v to sem dvomila o solidarnosti. V večini držav članic Evropske unije je namreč abortus razmeroma dostopen, kar pomeni, da morebitni uspeh pobude ženskam v teh državah ne bi prinesel nobenih dodatnih koristi. Glede Slovenije pa res nisem dvomila. Najprej zato, ker je kampanjo tu neposredno organiziral in vodil Inštitut 8. marec, drugič zato, ker se soočamo z dobro organiziranimi nasprotniki pravice do abortusa, kar ohranja zavest o tem, da gre za pravico, ki jo je treba nenehno braniti.

Priznam pa, da sem bila po zadnjih evropskih volitvah izjemno skeptična glede možnosti uspeha pobude v Evropskem parlamentu. A po prvem glasovanju v Odboru Evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov, ko sem lahko v živo opazovala način dela osmomarčevk in odločnost parlamentark, ki podpirajo pobudo, sem začela močno verjeti v moč solidarnosti.

Boja pa ni konec, namreč o pobudi bo zdaj odločala še Evropska komisija. Verjamete, da bo na koncu zmagalo načelo solidarnosti do vseh žensk?

Res upam, da komisija ne bo odločila v nasprotju z nedvoumno izraženo voljo parlamenta, ne glede na morebitne pritiske zunanjih in notranjih nasprotnikov dostopnosti varnega abortusa.

In da bo čim prej dejansko vzpostavila učinkovit finančni mehanizem. In tretjič, da bodo države članice, kjer je varen abortus široko dostopen, v solidarnostni sklad vložile dovolj sredstev, da bo državljankam iz tistih držav EU, kjer te pravice ne morejo uveljaviti, dejansko dostopen.

OSEBNI ARHIV

Zmagi naproti so stali številni poskusi diskreditacije, napadov, političnih pritiskov in podobno. Zakaj je zagotavljanje varnega splava za vse prebivalke Evropske unije še vedno nekaj, za kar je potrebna težka borba?

Gre za pravico, ki v temelju spodkopava patriarhalni red, ki ima močno oporo v religijskih institucijah. Patriarhalna ideologija in politike se z vzponom ekstremne desnice izrazito krepijo. Če pomislite samo na nasprotovanja Istanbulski konvenciji, ki jih glasno izrekajo nekateri vidni evropski politiki, potem nasprotovanje pravici do splava niti ne preseneča. Z vzponom ekstremne desnice se krepi tudi nacionalizem oz. rasizem, ki abortusu nasprotuje zaradi domnevne ogroženosti rase oziroma nacije. Neredko pa politiki, ki v svojih kampanjah nasprotujejo ukrepom za dostopnost varnega abortusa, to počnejo zgolj zato, da pridobijo čisto določen krog volivk in volivcev.

Leta 1991 ste bili kot poslanka med najzaslužnejšimi za vpis pravice do splava v ustavo. Ste se tudi vi soočali z žaljivkami, napadi in poskusi diskreditacije?

Nekajkrat sem slišala očitek, da ne maram otrok. Pa da bomo zagovorniki in zagovornice ohranitve te ustavne pravice krive, če ustava ne bo sprejeta ali bo sprejeta prepozno. Sama tega sicer nisem doživljala kot osebno žalitev ali kaj podobnega niti ni omajalo mojih prepričanj in namer. Se pa zavedam, da je zagovarjanje pravice ženske do abortusa in ukrepov, ki zagotavljajo dostopnost varnega abortusa, v določenih okoliščinah lahko težavno. Tudi zato, da bi opogumile zagovornike in zagovornice te pravice, smo sredi procesa sprejemanja ustave leta 1991 izdale zbornik z naslovom Abortus – pravica do izbire?!, ki osvetljuje sociološke, pravne, moralne, medicinske, politične vidike abortusa in sooča stališča zagovornikov in nasprotnikov pravice do abortusa.

35 let pozneje imamo spet v središču boj za temeljne pravice žensk. Zakaj se ta boj nikoli ne konča? Naj vprašam še drugače – ali se sploh lahko kdaj konča?

Končalo se bo oz. bi se s porazom patriarhata. Takrat, ko bi tiste in tisti, ki nasprotujejo abortusu, sprejeli dejstvo, da imamo ljudje različna stališča do vprašanja, kdo je nosilec pravic (ženska oz. noseča oseba ali zarodek), in dejstvo, da dostopnost varnega abortusa nikogar v nič ne sili in da zgolj omogoča izbiro. Končalo se bo, ko bo človeštvo družbeno življenje organiziralo po načelih spoštovanja, enakosti in pravičnosti.

»Mislim, da ni ženske, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju počutila izpostavljene, izkoriščene, ponižane – ker je ženska!« se glasi eden od zapisov v okviru kampanje #jaztudi, ki jo je leta 2018 zagnal Inštitut 8. marec. Pa vendar obstajajo ženske, mlajše in starejše, ki trdijo, da to zanje ne velja. Kaj bi jim rekli?

To izkušnjo je verjetno doživel prav vsak človek, ne glede na spol. A ta zapis se nanaša na izpostavljenost, izkoriščanje, ponižanje žensk zato, ker so ženske. Nismo vse enako občutljive za to, kar se definira kot izpostavljenost, izkoriščanje, ponižanje. Neredko se nam to zdi samoumevno. Pogosto določenih odzivov okolja in praks niti nočemo videti kot poskusa kršenja dostojanstva. S tem se izognemo konfliktom in hkrati prepričujemo sebe, da je »vse v redu«. Tudi to, da opravim veliko večino gospodinjskega dela; da se vzroki za moje napake in zmote pripisujejo temu, da sem ženska; da se omalovažujejo moje stiske, ker sem ženska; da se me presliši, ker sem ženska …

OSEBNI ARHIV

Prav ta akcija je razkrila pogostost spolnega nadlegovanja v Sloveniji. Mnogo žensk si do takrat niti ni predstavljalo, kaj vse sodi pod spolno nadlegovanje. Kako bi vi nekomu razložili, kaj zajema spolno nadlegovanje?

Ta seznam je izjemno dolg, od spolno sugestivnih opazk in namigovanj, gest in pogledov do nepotrebnega dotikanja, kar nadlegovana oseba občuti kot kršitev njenega dostojanstva oz. kot namen, da se prizadene njeno dostojanstvo.

Spolno nasilje je vse bolj pravno sankcionirano in zanj imamo čedalje manj tolerance. Kaj pa nadlegovanje?

Razmejitev med spolnim nasiljem in spolnim nadlegovanjem ni preprosta in definicije niso enopomenske – vedenja, ki jih vključuje spolno nadlegovanje, lahko človek občuti kot nasilje. Spolno nasilje se sicer nanaša na vedenja, povezana s seksualnostjo, ki jih oseba občuti kot vdor v njeno telesno integriteto, dejanja, ki prestopajo njene osebne meje in omejujejo njeno možnost odločanja o svojem telesu. Celo ekstremne oblike spolnega nasilja, kot je posilstvo, se še vedno obravnavajo z veliko mero tolerance, kot dokazujejo raziskave o sodnih obravnavah posilstev in kaznih za posilstva v Sloveniji.

Glede nadlegovanja je strpnost še večja, saj vrsta vedenj, ki sodijo v kategorijo spolnega nadlegovanja, velja za zgolj malo popoprano šalo ali celo za kompliment. In to celo v okoliščinah neenakega razmerja moči, ko nosilec moči resno ogroža dostojanstvo statusno ali kako drugače podrejene osebe.

OSEBNI ARHIV

Ženskam je danes veliko več omogočeno in pravno gledano se je ogromno spremenilo, ampak ponotranjeni seksizmi ostajajo. Imate upanje, da bo to kdaj mogoče odpraviti?

Ena od težav, s katero se srečujejo številne ženske na področjih, ki jih tradicionalno zasedajo moški, je strah pred potrditvijo stereotipa – strah pred tem, da bodo s svojim vedenjem, ravnanjem, stališči, s svojimi dosežki in neuspehi potrdile to, kar o ženskah govorijo spolni stereotipi, in jih s tem proti svoji volji še okrepile. Torej jih lahko bremenijo in omejujejo tudi tisti stereotipi, ki same vanje ne verjamejo. Tako imenovani ponotranjeni seksizmi, ki jih omenjate, pa še toliko bolj. Doslej so razgradnjo predsodkov žensk do žensk naredile največ ženske same. In številne med njimi so za to plačale visoko ceno. Bo pa ta »ponotranjeni seksizem« vztrajal, dokler bodo vztrajale patriarhalne ideje, politike in vsakdanje prakse.

Kaj menite – kje smo danes glede položaja spolov?

Predvsem so razlike v stopnji neenakosti po svetu izjemno velike. Tudi znotraj Evropske unije niso zanemarljive. In pa običajna merila enakosti spolov, ki vsaj v Evropski uniji na prvi pogled kažejo relativno ugodno sliko, prikrivajo druge neenakosti: razredne razlike, položaj migrantk in migrantov, etničnih manjšin.

In kam gremo v prihodnje? Ste optimistični?

Ne vidim svetle prihodnosti, ne glede na spol. Dokler bodo človeštvu vladali načela tekmovalnosti, konkurenčnosti in brezbrižnosti do tistih, ki ne veljajo za »naše«, bo samo še slabše, za vse, razen za peščico najbolj ekonomsko in politično privilegiranih.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

OSEBNI ARHIV