Metka Mencin: Nekajkrat sem slišala očitek, da ne maram otrok
Metka Mencin je bila političarka in poslanka, ki se je borila za pravice žensk in za vpis 55. člena, ki naslavlja svobodno odločanje o rojstvu otrok, v slovensko ustavo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nato se je kot socialna psihologinja, predavateljica, raziskovalka in aktivistka ukvarjala z družbenimi neenakostmi ter pravicami žensk, manjšin, spregledanih in zapostavljenih. Živimo v času, ko je na politični mizi ponovno boj za varen in dostopen splav, ko se večajo razpoke med mladimi moškimi in ženskami glede pričakovanja spolnih vlog ter ko spremembe v pravnem in družbenem sistemu niso splošno razumljive. Ob vstopu v leto 2026 sva se z dr. Metko Mencin pogovarjali o položaju ženske in njenih pravicah v današnjem času – in kam gremo v prihodnosti.
Evropski poslanci in poslanke so decembra podprli pobudo My Voice, My Choice za varen in dostopen splav v Evropi. Pobudo je pred skoraj tremi leti vložil Inštitut 8. marec, vi pa ste bili prva podpisnica. Ste od začetka verjeli v njen uspeh?
Zaradi dotedanjih uspešnih kampanj, ki jih je vodil oziroma koordiniral Inštitut 8. marec, zaradi njihove izjemne organiziranosti in vztrajnosti, sem bila prepričana, da bodo zbrale dovolj podpisov, čeprav sem vedela, da bo težko. Že to, da so morale iz nič vzpostaviti aktivistično mrežo po vseh državah Evropske unije, je velik zalogaj za maloštevilno nevladno organizacijo. A bolj kot v to sem dvomila o solidarnosti. V večini držav članic Evropske unije je namreč abortus razmeroma dostopen, kar pomeni, da morebitni uspeh pobude ženskam v teh državah ne bi prinesel nobenih dodatnih koristi.
Glede Slovenije pa res nisem dvomila. Najprej zato, ker je kampanjo tu neposredno organiziral in vodil Inštitut 8. marec, drugič zato, ker se soočamo z dobro organiziranimi nasprotniki pravice do abortusa, kar ohranja zavest o tem, da gre za pravico, ki jo je treba nenehno braniti.
Priznam pa, da sem bila po zadnjih evropskih volitvah izjemno skeptična glede možnosti uspeha pobude v Evropskem parlamentu.
A po prvem glasovanju v Odboru Evropskega parlamenta za pravice žensk in enakost spolov, ko sem lahko v živo opazovala način dela osmomarčevk in odločnost parlamentark, ki podpirajo pobudo, sem začela močno verjeti v moč solidarnosti.
Boja pa ni konec, namreč o pobudi bo odločala še Evropska komisija letos v začetku marca. Verjamete, da bo na koncu zmagalo načelo solidarnosti do vseh žensk?
Res upam, da komisija ne bo odločila v nasprotju z nedvoumno izraženo voljo parlamenta, ne glede na morebitne pritiske zunanjih in notranjih nasprotnikov dostopnosti varnega abortusa.
In da bo čim prej dejansko vzpostavila učinkovit finančni mehanizem. In tretjič, da bodo države članice, kjer je varen abortus široko dostopen, v solidarnostni sklad vložile dovolj sredstev, da bo državljankam iz tistih držav EU, kjer te pravice ne morejo uveljaviti, dejansko dostopen.
Zmagi naproti so stali številni poskusi diskreditacije, napadov, političnih pritiskov in podobno. Zakaj je zagotavljanje varnega splava za vse prebivalke Evropske unije še vedno nekaj, za kar je potrebna težka borba?
Gre za pravico, ki v temelju spodkopava patriarhalni red, ki ima močno oporo v religijskih institucijah. Patriarhalna ideologija in politike se z vzponom ekstremne desnice izrazito krepijo. Če pomislite samo na nasprotovanja Istanbulski konvenciji, ki jih glasno izrekajo nekateri vidni evropski politiki, potem nasprotovanje pravici do splava niti ne preseneča. Z vzponom ekstremne desnice se krepi tudi nacionalizem oz. rasizem, ki abortusu nasprotuje zaradi domnevne ogroženosti rase oziroma nacije. Neredko pa politiki, ki v svojih kampanjah nasprotujejo ukrepom za dostopnost varnega abortusa, to počnejo zgolj zato, da pridobijo čisto določen krog volivk in volivcev.
Leta 1991 ste bili kot poslanka med najzaslužnejšimi za vpis pravice do splava v ustavo. Ste se tudi vi soočali z žaljivkami, napadi in poskusi diskreditacije?
Nekajkrat sem slišala očitek, da ne maram otrok. Pa da bomo zagovorniki in zagovornice ohranitve te ustavne pravice krive, če ustava ne bo sprejeta ali bo sprejeta prepozno. Sama tega sicer nisem doživljala kot osebno žalitev ali kaj podobnega niti ni omajalo mojih prepričanj in namer.
Se pa zavedam, da je zagovarjanje pravice ženske do abortusa in ukrepov, ki zagotavljajo dostopnost varnega abortusa, v določenih okoliščinah lahko težavno.
Tudi zato, da bi opogumile zagovornike in zagovornice te pravice, smo sredi procesa sprejemanja ustave leta 1991 izdale zbornik z naslovom Abortus – pravica do izbire?!, ki osvetljuje sociološke, pravne, moralne, medicinske, politične vidike abortusa in sooča stališča zagovornikov in nasprotnikov pravice do abortusa.
35 let pozneje imamo spet v središču boj za temeljne pravice žensk. Zakaj se ta boj nikoli ne konča? Naj vprašam še drugače – ali se sploh lahko kdaj konča?
Končalo se bo oz. bi se s porazom patriarhata ...
Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
