Robert Balen

Najprej čestitke ob izidu vaše knjige Vznemirljivo potovanje po razvijajočih se možganih. Čeprav je tematsko zahtevna, je napisana dostopno, gibko, celo strastno. Komu ste jo namenili?

Knjiga je namenjena staršem – našim prvim učiteljem in življenjskim vzornikom –, vzgojiteljem in strokovnjakom, ki delajo z otroki. Da bi bolje razumeli zapletene procese v razvijajočih se možganih, uporabljam praktične primere, za katere se trudim, da bi bili dobronamerni, mehki in ljubeči – taki, kot si jih zaslužijo naši otroci in mladostniki. Zdi se mi pomembno, da si starši priznamo, da včasih česa ne razumemo – a se trudimo, da to spoznamo in nato ravnamo drugače.

Zdi se, da v pisanju uživate.

Verjetno se v knjigi čuti, da rada berem, odkrivam nove svetove in nova znanja. Knjiga je nastajala dlje časa, dokončala pa sem jo kar na hitro. K temu me je spodbudila poplava pri nas doma, po smrti mojega očeta. Skozi našo hišo je tekla Kamniška Bistrica in odnašala vse: očetove zapiske, knjige, magisterije in doktorate, pri katerih je bil mentor. Najbolj se me je dotaknilo spoznanje, da lahko leta ustvarjanja dobesedno izginejo. Me je pa prijetno presenetilo, da sem na prvi uradni predstavitvi že podpisala pogodbo za ponatis. In potem manj kot v letu dni še drugi ponatis. Tako da je to kar uspeh, se mi zdi.

Kot profesorica, predavateljica sodelujete s kar nekaj fakultetami. Slišati je, da predavate doživeto in veselo.

Zelo rada delam z otroki, mladostniki in študenti. Vem, da ne vem vsega, a sem prebrala in izkusila mnogo s področja otroškega razvoja, nevrologije in nevroznanosti, pa zato slušateljem lahko odstrem kakšno védenje, oni pa meni tudi. Prižiganje iskric v očeh in ponujanje mladim, zavzetim študentom vpogled v znanost – ko vidiš v očeh tisti aha trenutek –, to mi je v veliko veselje. Poskušam jih spodbujati z vprašanji, ki niso vedno politično korektna, poskrbim za takojšno povratno informacijo in hkrati gradim nova znanja zlagoma in po vrsti – kot bi sestavljali puzzle. Na predavanjih tudi veliko rišem, razlagam, vseskozi se trudim biti odzivna in preverjam, ali sem povedala razumljivo, ali moram še kaj dodati. Vem pa, da je včasih vsega preveč – takrat se ustavim, ko kateri od študentov zelo simpatično dvigne roko in vpraša, ali lahko dobijo malo »pavze«. In jo dobijo, seveda.

Robert Balen

Predstavite nam Center CIRIUS v Kamniku, kjer ste zaposleni.

Tega morate občutiti. V CIRIUSU nas je kar veliko, pri nas se šola približno 200 otrok in mladostnikov, ki v našem Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje poleg pouka obiskujejo tudi različne terapije: od razvojne obravnave, terapije po Bobathu, MNRI, plavanja po Halliwicku, hipoterapije in terapije s konji, delovne terapije, logopedske in psihološke obravnave do tega, da nekateri tudi bivajo pri nas med tednom. Predvsem gibalno oviranim otrokom in mladostnikom zagotavljamo kakovostno celostno podporo, izobraževanje, rehabilitacijo z interdisciplinarnim timom strokovnjakov – zdravnikov, terapevtov, pedagogov –, da bi dosegli čim večjo samostojnost in socialno vključenost ob rednem šolanju. CIRIUS zato vidim kot velik travnik, poln raznolikih, pisanih cvetlic. Vsak od nas je poseben, unikaten; vsakdo nosi svojo zgodbo.

Delujete razigrani in v formi. Kako skrbite za svoje telo?

Če delaš z otroki, moraš biti v formi. In ne moreš biti »nerazigran«. Delo z otroki je izpolnjujoče. Delo v našem centru nas vsak dan sproti opozarja na to, kar je v življenju pomembno, kar zares šteje. In ko ugotoviš, kaj vse imaš, za kaj vse si lahko hvaležen, potem si res hvaležen in vesel. Bi si pa vseeno želela biti v boljši formi, saj vsak dan kar nekaj ur presedim za računalnikom. Pri formi mi je zelo pomagal naš zlati kuža, ki je v svojih najboljših, mladostnih časih zahteval dva 10-kilometrska sprehoda na dan. Meni namreč narava pomeni ogromno: vir sprostitve, miru in tišine, pa tudi opazovanje rastlin in živali, rekreacije in užitka ob gibanju v naravi. Verjetno bi kar zbolela, če bi živela v mestni džungli, kjer je samo beton brez dreves. Ljubljana je na srečo še vedno precej zelena, živim pa pod Rožnikom, tako da imam gozd dobesedno čez cesto.

Ste političarka, predsednica stranke, mestna svetnica, bivša sekretarka v vladi … So ženske že spremenile politiko?

Ženske so od nekdaj spreminjale politiko! Kleopatra, faraonka, ki je Egipt postavila ob bok rimskemu imperiju; Elizabeta I., zadnja vladarica iz tudorske dinastije, ki je prinesla blaginjo svojim ljudem; pa naša Marija Terezija, ki je omogočila šolanje; Eleanor Roosevelt, »mati« Organizacije združenih narodov, ki je odločno zagovarjala človekove pravice po vsem svetu in prispevala k temu, da smo dobili Konvencijo o človekovih pravicah. Meni sta všeč tudi Golda Meir, četrta predsednica vlade Izraela, in Indira Gandhi, prva in edina ženska predsednica indijske vlade, ki je imela pomembno vlogo v svetovni politiki. Veliko zelo močnih osebnosti, ki so spremenile svet in se jih spominjamo še danes.

Rok Rakun

Kako naprej?

Želim si, da bi v našem zahtevnem, turbulentnem času namesto egov posameznikov prevladalo razmišljanje mam. Nobena mama namreč ni rodila svojih sinov zato, da bi padali na frontah; nobena žena ne želi, da se mož vrne s fronte v krsti. Nekoč sem poslušala nekega profesorja, ki je razlagal razlike med moškimi in ženskami; dejal je, da bi »rdeči gumb« za atomsko vojno moral biti v rokah srečne, noseče mame: ker ona nosi novo življenje in ga ne želi uničiti.

Ste ena redkih političark, če ne celo edina, ki je (v debatah o umetni oploditvi) dejala, da nikakor ne smemo pozabiti tudi na moške.

Da, jaz imam rada moške. (smeh) Ne želim si živeti v družbi, kjer bi bile ženske »obsojene« na to, da same a priori skrbimo za otroke. Imeti otroka z nekom, ki ti je všeč in ga imaš rad, je zelo pomembno – ne nazadnje so dojenčki zelo podobni svojim očetom.

Vem, da se je govorilo o diskriminaciji samskih žensk, a vendar se ob tem sprašujem, kaj pa je potem z diskriminacijo moških, ki bi tudi morda želeli svojega potomca, morda z »najemom« nadomestne matere, samo za namen oploditve in donositve otroka. Kakšna pa je vloga nekoga, ki se je – sicer prostovoljno – odpovedal svojemu genetskemu materialu in postal oče iz ozadja in brez odgovornosti: je to res nekaj, česar si želimo? Še vedno je namreč pri oploditvi treba združiti moške in ženske spolne celice. In ljudje si ne zaslužimo, da smo obravnavani zgolj kot darovalci svojega biološkega materiala. To se meni zdi grozno: ženska in tudi moški sta zame vredna kot osebi, tudi če nimata otrok. Z

Zame otrok namreč ni pravica – je sreča in danost, za katero smo lahko hvaležni.

Mnogo bolje se mi zdi, če kot družba naredimo čim več, da ima otrok očeta in mater, da podpremo družino, ne pa da krnimo ta, za zdaj še vedno biološki odnos.

Kako politično udejstvovanje vpliva na vaše vsakdanje in notranje življenje, na starševstvo, partnerstvo, prijateljstva?

Politika se mi zdi izredno zahtevna. Če ne bi imela že velikih otrok, se za tako aktivno vlogo, kot je predsednica stranke, zagotovo ne bi odločila. Doma so me vprašali: »Mami, kaj ti je tega treba?!« In drži – politike oziroma službe v politiki ne potrebujem. Bi pa rada prispevala k družbi: imam nekaj izkušenj in znanja, da lahko pomagam. Vzgojena sem bila tako, kot poje Simon Gregorčič: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!« Ta občutek dolžnosti, da sem aktivna, da se ponudim politiki – čeprav tvegam, da se umažem –, zahteva veliko.

Včasih se počutimo v politiki tudi umazane, krive; želimo si, da bi kaj naredili bolje, a v danih okoliščinah ne znamo ravnati drugače.

Nekoč sem s pogajanja prišla tako jezna domov, da sem morala takoj na sprehod. Mislila sem, da bo šel pes z mano – a tisti dan ne: samo takrat me je pogledal in pokazal, da ne gre; morala sem si kar sama prevetriti glavo. No, želim si čim več modrosti, da bo takih trenutkov čim manj.

Celoten intervju je objavljen v reviji Obrazi 02/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Primož Lavre